Pahor o krivdi njegove vlade: Kriva bi bila, če bi na osnovi pravih podatkov sprejemala napačne odločitve

Pred preiskovalno bančno komisijo DZ sta danes pričala predsednik vlade od konca decembra 2002 do začetka decembra 2004 Anton Rop in Borut Pahor, predsednik vlade od konca novembra 2008 do februarja 2012.

Po mnenju Ropa sta za bančno luknjo kriva napačna makroekonomska politika, ki je spodbujala pregrevanje gospodarstva, ter postopek dokapitalizacije v času sanacije, ki je bil pretiran in zgrešen.

Vložena sredstva v sanacijo bank konec leta 2013 so bila po njegovem pretirana. Postopek je bil "zgrešen", tudi na osnovi pritiskov politike, Evropske komisije in Banke Slovenije, je ocenil Rop, ki ga je sicer začudilo vabilo na zaslišanje pred to komisijo, saj v času nastanka in sanacije bančne luknje ni bil več politično aktiven.

Je pa sooblikoval odločitev vlade v letu 2002, ko se je Slovenija odločila za delno privatizacijo NLB, ki jo je delno prodala belgijski KBC, in ko je brez prodaje končala načrtovano privatizacijo Nove KBM. Opisal je, kako so takrat potekali pogovori, ki so botrovali takšnim odločitvam, ter postopki, ki so jim sledili.

"To je bil dolgotrajen proces, v katerem smo skušali zagotoviti takšno privatizacijo ali dokapitalizacijo, ki bi omogočila čimbolj učinkovit in dobičkonosen razvoj obeh bank. Da bi vsi imeli čim bolj konkurenčen bančni servis," je opisal. Na koncu so za NLB prišli do KBC, za Novo KBM pa ni bilo kakovostnih investitorjev.

Odločitev, da so takrat načrtovano privatizacijo Nove KBM ustavili, se mu zdi dobra. "V enem primeru potencialni partnerji niso bili dobri in so podali ponudbe z izrazito prenizko ceno, v drugem pa ni bila primerna njihova struktura, saj so bili pod političnim nadzorom določenih političnih strank v Avstriji," je opisal.

Glede bančne luknje je ocenil, da je ta tako kot v mnogih komercialnih bankah po svetu, kot sta KBC in Deutsche bank, nastala, "ker je prišlo do svetovne finančne krize, ki je presekala finančne tokove med bankami". Nekaj pa jo je nastalo tudi zaradi "slabega in neodgovornega ravnanja".

Po njegovi oceni je bilo v sanacijo bank konec leta 2013 vloženih "vsaj 1,5 milijarde evrov sredstev preveč". Predpostavke za oceno stresnih testov so bile pretirane. Po njegovem bi morali zato takrat "na najvišji politični ravni opraviti določene razgovore v EU".

"Po moji oceni se dajo določene stvari urediti, ni se treba avtomatično uklanjati," je poudaril ter menil, da se mora Slovenija, kar se tiče EU, naučiti neke realne politike, da "ni vse, kar pride iz EU zlato, ampak je dialog". Slovenija ima po njegovem tudi danes "dober nabor argumentov, da se pogovarja".

A na koncu je bila dokapitalizacija tako velika, da imajo banke sedaj tako velik dobiček, je menil. "Škoda, ker je država po tem prodala Novo KBM," je dodal. Glede lastniške usode bank v Sloveniji pa je še ocenil, da bi morala Sloveniji imeti "miks tujih in domačih bank" s tujim in domačim menedžmentom.

Vlada se je odločala, kot je znala ali menila, da je prav 

Nato je pred poslance sedel Pahor, ki je dejal, da se je vlada v času, ko je nastopila svetovna kriza, odločala tako, kot je znala oz. kot je menila, da je prav.

Na vprašanje, ali je vlada objektivno odgovorna za bančno luknjo, je odgovoril, da je vlada objektivno odgovorna za vse, a da to vsi običajno razumejo kot krivdo. "A kriva bi bila, če bi na osnovi pravih podatkov sprejemala napačne odločitve. Ti pa so bili takšni, kot so bili, in vlada se je po svoji presoji odločala, kot se je," je pojasnil.

Potem ko smo prej 20 let govorili, da se mora politika nehati vmešavati v gospodarstvo, se je v kriznem obdobju, ko so se tovarne zapirale, ustvarjal pritisk javnosti, naj politika pomaga reševati gospodarstvo. "Pritisk je bil izjemen, okoliščine so bile takrat take, da nihče ni vedel, kako globoka je kriza, kako dolgo bo trajala in kakšne bodo posledice," je orisal.

"Pritisk javnosti, naj kaj storimo, čeprav je bilo na meji korporativnega upravljanja, je bil izjemno velik. Morali smo ugotoviti, kje je prav storiti korake," je opravičil njihov angažma tako na področju projekta Stožice, v primeru stečaja Mure, IUV, Vegrada ipd.

"Ni šlo za drugo željo, kot to, ali je mogoče stvari rešiti," je opisal. Po njegovem pri teh komunikacijah z gospodarstveniki, bankirji, župani ipd. tako "ni šlo za to, da bi komu posebej pomagali ali 'odmagali', skušali smo zakonito pomagati vsem".

Kot je povzel, je imel kot predsednik vlade iskren interes za vzpostavitev dobrega korporativnega upravljanja z vzpostavitvijo Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). A ta se je končal z zgodbo o preklicu skorajda že izpeljane prodaje delnic Nove KBM na Varšavski borzi. Takrat je odšel v London promovirat prodajo, nato pa ga je AUKN "povozil" z odločitvijo o umiku prodaje delnic s tem, da so jih kupila tri slovenska podjetja. "Bil sem razočaran in jezen ... moje ogorčenje ni bilo skrito nikomur," je opisal.

Na kritike, da se vlada ni pravočasno odzvala in dokapitalizirala NLB v letu 2009, je odgovoril, da je bila naloga regulatorja, da to odredi, če je res presodil, da je to nujno. Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je na to pisno opozarjal vlado leta 2009, nato pa leta 2010 vendarle sprejel odredbo o dokapitalizacijo NLB, ki se je nato tudi odvila. "To je njegova naloga, on je regulator," je dejal Pahor in opozoril, da je imela vlada leta 2009 druge proračunske izzive in da ni želela kar dati denarja, če to zares ni bilo nujno.

Povedal je, da so takrat prihajala opozorila s strani bank, a v resnih težavah je bila tudi celotna fiskalna politika in gospodarstvo. O tem, kaj storiti, smo imeli z bankirji, regulatorji, gospodarstveniki, svetovalci nešteto sestankov, je povzel in dejal, da so se stvari na dnevni ravni spreminjale in poslabševale.

Bančna luknja se je po njegovem začela s slabo kreditno prakso v bankah, daleč pred nastopom njegove vlade. Ob splošnem dobrem gospodarskem razpoloženju v svetu so banke v letih 2005 do 2007 dostikrat na veliko in nekritično dajale kredite, ki so nasedli v času krize. Takrat pa se je zgodil "konflikt kritik", saj se je prej banke obtoževalo, da dajejo preveč kreditov, v času krize pa, da jih ne dajejo. "Tudi one so bile v težkem položaju," je dejal.

A danes, kot je nadaljeval, nimamo dokazov, da bi to, če bi vlada ukrepala prej, kaj izboljšalo: "Imamo teze, a zanesljivih dokazov ni." Strokovna javnost še do danes ni rekla zadnje besede o receptih za izhod iz podobnih kriz. Tako je komentarje tistih, ki danes ocenjujejo, da je vlada takrat odreagirala prepočasi, dejal: "Ljudje so danes pametni za nazaj. Nekateri vse vedo in vse znajo, ko je bil čas, da bi pokazali znanje in pogum, pa jih ni bilo, zato se sprašujem, koliko je integritete v takšnem stališču."

Po njegovem je imela država takrat še eno veliko težavo. Prejšnje krize je reševala ob stabilnem zunanjem okolju, od leta 2008, ko je izbruhnila svetovna kriza, pa je morala notranje zadeve reševati ob porušenih mednarodnih razmerah, je dejal in poudaril: "Morali smo se prilagajati."