V primerjavi z narodnimi manjšinami Romi nimajo svoje matične države, temveč so potomci nomadskega ljudstva, ki je iz Indije prodrlo v Evropo že pred 14. stoletjem. Danes so Romi državljani mnogih evropskih držav, zaradi njihove odrinjenosti iz ekonomskega in političnega življenja pa v mnogih še vedno živijo na samem družbenem robu.
Kot opozarja Evropski informacijski urad za Rome (ERIO), ki je bil na pobudo skupine voditeljev evropskih romskih skupnosti in aktivistov odprt lani v Bruslju, bi lahko življenjske razmere Romov tako znotraj kot izven EU primerjali z življenjem revežev v slumih držav v razvoju. ERIO pri tem poudarja probleme kot so pomanjkanje stanovanj, delovnih mest, izobrazbe, dostopa do zdravstvenih storitev ter naraščajočo diskriminacijo oziroma t.i. romofobijo. Zadnje poročilo razvojne agencije Združenih narodov UNDP je medtem pokazalo, da je položaj Romov enako slab kot življenje ljudi v podsaharski Afriki.
V zadnjem desetletju tako v okviru mednarodnih humanitarnih organizacij kot znotraj institucij EU potekajo številna prizadevanja za vključevanje Romov v življenje evropskih narodov in držav. Vlade večine vzhodnoevropskih držav, v katerih živi največ Romov, se reševanju romskega vprašanja medtem najpogosteje še vedno raje izognejo in ga preložijo na ramena nevladnih organizacij, ki pa problemu same niso kos. Na pobudo svetovnega filantropa Georgea Sorosa je bilo na lanskoletnem srečanju Svetovne banke, Evropske komisije in Instituta za odprto družbo, obdobje med letoma 2005 in 2015 razglašeno za "desetletje Romov". Program, ki predvideva veliko finančno podporo za dvig življenjske ravni Romov v osmih državah Srednje in Vzhodne Evrope (Madžarska, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Slovaška, Makedonija, Romunija ter Srbija in Črna gora), bo vodila Svetovna banka, v njega pa bodo vključene vlade omenjenih držav, romski predstavniki in mednarodne institucije.
Očitkov o resničnih razlogih in motivih za napore Svetovne banke in EU pri reševanje romskega vprašanja že sedaj ne manjka. Kot je najpogosteje slišati, so prizadevanja usmerjena v zaviranje romskega preseljevanja iz bodočih članic EU v razvitejše evropske države… Očitki gor ali dol, Romom se ob tako velikemu finančnemu udejstvovanju “velikih” morda le obeta nekoliko svetlejša prihodnost.
In kako je z Romi v Sloveniji? V Sloveniji živi med 8000 in 10.000 Romov, ki so "tradicionalno" nastanjeni v 20 občinah, ki jih navaja zakon o lokalni samoupravi, v nekaterih občinah, kot so Maribor, Velenje in nekaterih drugih industrijskih središčih pa živijo od nedavnega; se pravi zadnjih deset let. Neavtohtoni Romi, oziroma tisti, ki so v Slovenijo prišli iz drugih držav nekdanje SFRJ bodisi še v času skupne države bodisi po njenem razpadu, so najbolj zapostavljeni, saj mnogi pri nas živijo brez urejenega statusa ali celo brez kakršnih koli osebnih dokumentov. Njihovemu neurejemu pravnemu položaju botruje tudi znani izbris iz registra stalnega prebivalstva leta 1992, ki je dodatno prizadel reševanje romskega vprašanja v Sloveniji.
V primerjavi z ostalimi vzhodnoevropskimi državami, so socialne razmere za Rome v naši državi sicer dosti boljše, vendar pa se ti še vedno soočajo s precejšnjo družbeno izključenostjo in diskriminacijo. Za večino Romi tudi danes ostajajo drugačna, napol resnična bitja z romantično nomadsko preteklostjo, ki ne priznavajo vladarjev in družbene ureditve in zato so tudi njihovi problemi za mnoge neresnični.
Ustvarjalec nekaterih najbolj znanih filmov o Romih Emir Kusturica je nekoč za njih dejal, da gre za bitja, ki so “istočasno tako lepa in tako čudna”. S takšnim opisom jih celo njihov glavni protagonist pušča nekje zunaj časa in prostora, ali kot pravi – “med nebom in zemljo”.
