Rekli so mu, da ne bo več hodil, a danes teče maratone

Danes 21-letnega mladeniča smo obiskali v Slovenski Bistrici, kjer poleg študija in treninga dela v družinskem podjetju svojih staršev. Kot je pripovedoval za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A, se tistega poletja pred desetimi leti njegovo življenje ni ustavilo. Presunljivo zrelo za svoja leta opisuje, da je prej pač hodil na treninge, po nesreči pa jih je zamenjal za fizioterapije – prej je treniral za kolajne, nato pa zato, da bi spet hodil. In danes ne le hodi. Deček, ki so mu napovedovali, da ne bo nikoli več vstal z invalidskega vozička, je postal moški, ki teče maratone, hribolazi, pleza, smuča in deska. Ki s svojim zgledom navdihuje in uči. 

Počitnice na Havajih so bile za družino Marovt – mamo Metko, očeta Tomaža ter njuna dva sinova in hčerko – nagrada po koncu ene smučarske sezone in sprostitev pred začetkom priprav na novo. Ko se je Tim prvo jutro prebudil, sta bila njegova sorojenca že na valovih, pograbil je izposojeno desko, stekel za njima in se jima pridružil. "Ko sem se povzpel na val, sem nenadoma začutil rahlo bolečino v hrbtu, nič kaj hudega, bolj je šlo za nenavaden občutek, zaradi katerega sem se odločil, da se raje vrnem na obalo. Šel sem jest, čutil sem utrujenost, ki sem jo pripisoval vročini, vodi, zato sem se vrnil v sobo, da bi si odpočil. Ko sem želel po petnajstih minutah ležanja vstati, da bi odšel na stranišče, sem padel čez rob postelje," opisuje, kako se je začelo njegovo novo življenje. Starejši brat, ki je bil z njim v sobi, je najprej mislil, da se šali, a so hitro ugotovili, da res ne more hoditi. Poklicali so rešilca in v lokalni bolnišnici so mu postavili diagnozo – sufrerska mielopatija. "Gre za poškodbo hrbtenjače, ki se zgodi samo na Havajih, samo prvi dan deskanja in samo profesionalnim športnikom. Povedali so mi, da imam štiri dni časa, da bom shodil, če ne, bom celo življenje na vozičku," pripoveduje. Takoj so začeli s samorehabilitacijo, čeprav sploh niso vedeli, kako naj se tega lotijo. In bilo je res hudo. Bil je tako šibek, da na vozičku ni zmogel sedeti, pač pa so ga morali nanj privezati. Ko se je želel po nekaj dneh ležanja v postelji dvigniti v sedeči položaj, je od silnega napora omedlel. Na Havajih ni pristal na nobene terapije, ker bi ga, kot pravi, zgolj učili, kako uporabljati voziček, on pa je preprosto vedel, da zanj to ni opcija. A tudi po vrnitvi domov prognoza ni bila nič kaj boljša. "Kljub temu da sem se poznal z zdravnikom v mariborski bolnišnici, ker je njegov sin zaradi mene začel smučati, je bila napoved zame enaka – da ni nobenega upanja. Prvi dan je prišla do mene fizioterapevtka, nikoli je ne bom pozabil. Jaz sem ležal v postelji in rekla mi je, naj se obrnem na bok. Dejal sem ji, da tega žal ne morem. Pa mi je rekla, naj se usedem na rob postelje in sem rekel, da tudi tega ne morem. Rekla mi je, da potem pa midva ne moreva skupaj delati ničesar in zapustila sobo," opisuje prve dneve po vrnitvi s Havajev.

Upala je samo še družina. 11-letnik je štiri mesece ležal v bolnišnici, bolj kot ne priklenjen na posteljo. Vsi družinski člani so se skupaj z osebjem učili, kako mu pomagati, deček je trpel neznosne bolečine, ko je skušal spet uporabiti svoje noge. "Ko gledam zdaj za nazaj, predvsem iz perspektive staršev – iti na Havaje s profesionalnim športnikom in otrokom, ki ima ambicije po olimpijski kolajni, in priti z njim domov na invalidskem vozičku, ni hec. Jaz sem prvi primer v Evropi, dvajseti primer na svetu, najmlajši in tudi edini, ki danes hodi in normalno funkcionira, ostali so na vozičku," znova stvarno opiše. In doda, da iz njegovega stanja nikoli niso delali drame: "Jaz sem si vse skupaj razlagal kot poškodbo kolena, zvin gležnja. Bil sem prepričan, da se bom rehabilitiral, sprva sem mislil, da v nekaj tednih. A tudi ko sem ugotovil, da bo trajalo dlje, sem še vedno verjel, da mi bo uspelo. Zame druge opcije sploh ni bilo. Imel sem vizijo, v redu, sem na invalidskem vozičku, a treba bo iti v šolo, se vrniti v življenje. In vedel sem, da takrat ne bom odvisen od drugih. Da bom za svoje osnovne potrebe poskrbel sam. Da bom torej zjutraj sam vstal iz postelje, se prestavil na voziček in si šel umit zobe. Pa da si bom sam oblekel majico." Zato se tudi ni ukvarjal s skopimi raziskavami o surferski mielopatiji, ni se spraševal, zakaj se mu je to zgodilo: "Zavedal sem se, da tega ne bom mogel spremeniti, in če bi še bolj bral in raziskoval, ne bi dosegel ničesar, zgolj svoje psihično stanje bi poslabšal."

Tako je raje treniral svoje telo, da bi nekoč spet hodilo kot pred poškodbo. Opisuje, da je noge čutil od prvega dne, le premakniti jih ni mogel. Prav tako ni imel občutka za vroče, hladno, ostro. "Čutil sem, da me nekdo drži na nogo, a nisem mogel reči, ali me drži pa palec, peto ali za celo stopalo. Nato sem leta dražil svoje noge, jih ves čas provociral – jih izpostavljal mrazu, vročini, veliko hodil bos. Na ta način sem prebudil svoje živce in zdaj čutim vse. Pri zdravniku nisem bil že zadnjih sedem let, ker me enostavno ne zanima strokovno mnenje, če so takrat rekli, da ne bom hodil, pa zdaj hodim. Pač poslušam sebe in vem, da ne bom odnehal, dokler ne bom prišel do stopnje popolne mobilnosti. Ker zame je največja zmaga, da mi denimo zjutraj, ko vstanem, ni treba gledati na tla, ali je kje kakšna preproga, v katero bi se lahko spotaknil, ampak vstanem avtomatsko," opisuje svoje male zmage.

Kaj pa velike zmage? Dosega jih iz meseca v mesec, iz leta v leto. Ena od njih je bila, ko se je nekaj let po poškodbi lahko vrnil v telovadnico. Pa ko je na svojem prvem maratonu v domačih Slovenskih Konjicah pred dvema letoma pretekel pet kilometrsko razdaljo. Tekel je že v Parizu, Londonu, Madridu, tudi Dallasu. Prvič v življenju je osvojil Triglav. Pa Mangart. Slavi uspehe, a dovoli si tudi poraze. Zaveda se, da življenje ni naraščajoča ravna premica, pač pa krivulja, ki se včasih zravna, včasih tudi obrne navzdol. Pred nekaj tedni je želel na Berlinskem maratonu prvič preteči 21 kilometrov. "Do 14. kilometra je bilo vse v redu, nato pa sem začel zelo trpeti, začelo se mi je vrteti, vsepovsod sem čutil srčni utrip – v rokah in drugje po telesu. Take stvari se mi dogajajo, ko zbolim in odpovem. Na treningu sem večkrat pretekel dolžino polmaratona, tako da vem, da sem tega sposoben, ampak enostavno ni šlo," opisuje. Seveda je bil žalosten in razočaran, a že naslednjega jutra se je, kot že tolikokrat doslej, pobral. 

Kje najde motivacijo, kako trenira, kako razmišlja in kaj vse še načrtuje pa poglejte v prispevku.