V Sloveniji je te dni potekal evropski kongres psihoterapevtov, ki se ga je udeležilo okoli 850 psihoterapevtov iz vse Evrope, del tega kongresa pa je bila tudi izmenjava izkušenj o položaju psihoterapije v različnih državah. Predstavnika Avstrije in Nemčije sta predstavila tamkajšnjo zakonsko ureditev psihoterapije, na okrogli mizi smo slišali tudi, kako potekajo prizadevanja zanjo v Latviji in v Srbiji, izkušnje pa je s sodelujočimi delil tudi predstavnik Poljske.
Ob koncu kongresa je ključne ugotovitve povzel mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt ter direktor SFU Ljubljana. Kot je dejal, je v številnih evropskih državah psihoterapija vedno bolj prepoznana kot samostojen poklic, nekatere od držav pa so področje tudi zakonsko uredile. Slovenija z zakonsko ureditvijo psihoterapije ne sme več odlašati, opozarja Možina in dodaja, da je treba čim prej slediti avstrijskemu zgledu.
Avstrija ima zakon o psihoterapiji od leta 1990, leta 2018 sta nova zakona o psihoterapiji sprejeli Hrvaška in Malta, leta 2019 Nemčija, Srbija pa je v letu 2020 oblikovala nov predlog zakona, medtem ko so se prizadevanja za slovenski zakon znova znašla v slepi ulici, čeprav je državni zbor 27. marca 2018 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, v kateri je med prioritetnimi nalogami zapisano, da se mora zakonsko urediti področje psihoterapije, in sicer: priprava osnutka zakona do konca leta 2018, sprejem zakona v parlamentu do konca 2019 in implementacija do konca leta 2020.
Smo v drugi polovici leta 2022, pa še vedno nismo nič bližje predlogu zakona. "Pri nas država ne funkcionira," je bil jasen Možina, ki upa, da bo z novo vlado in novim ministrom za zdravje tokrat vendarle drugače. Namreč, predlog normativne ureditve psihoterapije v Sloveniji je pripravljen že vse od leta 2018. "Kljub temu da smo do oktobra 2018 ministrstvu za zdravje predložili vsa potrebna gradiva v obsegu več sto strani, se od takrat na zdravstvenem ministrstvu ni nič premaknilo." In kje Možina vidi glavne razloge za neodzivnost? Eden od razlogov je po njegovem nekompetentnost ministrstva za zdravje, saj bi le-to moralo presoditi vse strokovne podlage in različna strokovna mnenja glede vsebine zakona, nato pa sprejeti osnutek zakona ter ga poslati v javno razpravo.
Na vprašanje, kje se stroka razhaja, pa Možina odgovarja, da je eno od področij akademizacija izobraževanja, razhajanja pa so tudi glede vprašanja, ali je psihoterapija poklic, ki ga sme opravljati zgolj zdravstvena stroka ali tudi druge stroke. Možina je opozoril še na razhajanje glede same starosti psihoterapevtov, saj psihiatri in klinični psihologi, ki v Sloveniji lahko izvajajo psihoterapijo in je ta pacientu krita s strani zdravstvenega zavarovanja, menijo, da je psihoterapevt lahko le drugi poklic, ki ga pridobiš po zaključku prvega magistrskega študija. Kot je dejal Možina, so obsežne raziskave pokazale, da starost nima povezave z učinkovitostjo psihoterapevtovega dela, pač pa nanj vpliva sposobnost samorefleksije, ki je izrednega pomena za ta poklic. "Vsak analitik je moral najprej sam na kavč, saj se je tako naučil samorefleksije," je bil jasen Možina. Poleg tega so psihoterapevti ob začetku svojega delovanja in nabiranja izkušenj pod supervizijo, kar pomeni, da imajo ob sebi izkušenega psihoterapevta.
In kaj, če tudi tokratna vlada ne bo imela posluha in volje, da končno regulira to področje? Možina opozarja, da bodo – tako kot na številnih drugih neurejenih področjih – breme na svojih plečih nosili pacienti, ki so v stiskah in potrebujejo pomoč. Čakalne dobe so predolge, v javnem zdravstvu se za psihoterapijo čaka od enega do dveh let, kar pomeni, da je mnogim duševnim bolnikom pomoč nedostopna. Prav tako v državi obstajajo velike bele lise, kar pomeni, da v določenih regijah praktično ni pomoči. Neurejenost področja pa veliko škodo dela tudi psihoterapevtom, ki imajo za sabo leta izobraževanj in izkušenj. Ker psihoterapija ni zakonsko regulirana, tudi ni nadzora nad izvajanjem storitev, prav tako nihče ne odgovarja za povzročeno škodo. "Na trgu smo smo izenačeni s šarlatani," opozarja Možina, vse to pa bi ustrezen zakon lahko preprečil. "Želimo si sodobno in kvalitetno normativno ureditev psihoterapije v Sloveniji. Želimo najboljše za bolnike."
Ker se v združenju psihoterapevtov zavedajo problematike neurejenega in nenadzorovanega trga psihoterapevtov, na katerem se brez težav znajdejo tudi številni šarlatani, so pripravili posebno spletno stran Dodo svetuje (dodosvetuje.si), kjer boste našli vse o tem, kako izbrati dobrega psihoterapevta, na voljo pa je tudi čisto svež vodnik po psihoterapiji, katerega namen je na razumljiv način javnosti predstaviti psihoterapijo.
Zaskrbljujoče stanje
Vedno več ljudi je v duševni stiski, te naraščajo tudi med mladimi. Slovenija nima dovolj psihiatrov in kliničnih psihologov, ki lahko opravljajo psihoterapijo, saj večina od njih ob obremenitvah, ki so jim izpostavljeni, sploh ne utegne izvajati psihoterapije. Povečuje se medikalizacija duševnih težav. Podatki o normativih kažejo, da Slovenija caplja daleč za razvitimi evropskimi državami. Namreč, normativ Svetovne zdravstvene organizacije določa enega psihoterapevta na tisoč prebivalcev, kar pomeni, da bi pri nas potrebovali 2000 psihoterapevtov. Kot pravi Možina, pa je ocena, da je v Sloveniji okoli 300 psihoterapevtov, a jih velika večina psihoterapije ne izvaja polni delovni čas.
Urška Kranjc Jakša, članica Delovne skupine za zakon o psihoterapiji pri Slovenskem združenju za psihoterapijo in svetovanje, je opozorila, da je vedno več potreb po psihoterapevtih, vedno več ustanov bi jih potrebovalo, pa jih zaradi neurejenosti področja ne morejo zaposliti. "Psihoterapevti za državo sploh ne obstajamo, pa čeprav imamo leta izobraževanj za sabo." Tudi ona upa, da bo tokrat s strani ministrstva za zdravje več posluha in da bo Slovenija vendarle dobila zakon, saj je le-ta minimum, ki ga potrebujemo, da bo pacientom na voljo več kakovostnih psihoterapevtov, da bo psihoterapija pokrita iz zdravstvenega zavarovanja in da bo v državi končno več zaupanja v psihoterapijo.
O težavah na področju duševnega zdravja in dostopa do ustrezne zdravstvene obravnave, pa tudi o razlikovanju med poklicem psihiatra, kliničnega psihologa, psihologa ter psihoterapevta, si lahko več preberete v spodnjem prispevku.
KOMENTARJI (22)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.