V sržu vsega tega je regionalna identiteta – ko vas kdo v Sloveniji vpraša, od kod prihajate, kaj odgovorite? Nedavni predlog strokovne skupine, ki je pripravila predlog za bodočo pokrajinsko razdelitev države, je takoj povzročil polemike in razgrel strasti. Ljubljana si ne dovoli vzeti zalednih občin, Štajerce je zmotilo, da se je regijo razdelilo na tri dele, Doljani pa naj bi po novem postali Štajerci. Čustva, ki so na dan privrela ob tem predlogu, pa so povezana z vprašanjem, ki smo ga postavili na začetku.
Razumevanje narave, zemlje, in tega, kaj je okoli nas, se je skozi stoletja drastično spreminjalo. V drugi polovici 18. stoletja je bilo eno izmed bolj pomembnih vprašanj v intelektualnih krogih na primer to, koliko je stara Zemlja. "Ob pogledu na eno izmed zgodnejših upodobitev Triglava ljudje niso razmišljali, kaj ta gora simbolizira, temveč koliko časa je že tam. Vprašanje identitete se ob pogledu na krajino okoli nas ni pojavljalo. Če pa se ozremo na leto 1991, ko smo na vrh Triglava nesli slovensko zastavo – gora je postala simbol slovenstva, neločljivo povezana z našo identiteto. Z demokratizacijo se je pojavil tudi nacionalizem, s pojavom nacionalizma pa zemlja ni več videna samo kot nekaj, kar je koristno za človeka, nekaj, kar se lahko obdeluje in od tega živi, ampak postane povezana z identiteto naroda," na okrogli mizi, kjer so strokovnjaki razpravljali o slovenski krajini, uvodoma o razvoju odnosa do "rodne grude" pove dr. Božidar Jezernik, profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti.
Skupinska identiteta nastane, ko se zavemo, da smo del ene in ne del neke druge skupine. Ampak kdo smo Slovenci? "Josip Jurčič je na to odgovoril ’Mi nismo Nemci’," navede Jezernik. Smo pa pogosto Prekmurci, Štajerci, Korošci, Zasavci, Posavci, pa Dolenjci, Gorenjci in Primorci, tudi Notranjci. Znotraj države, kjer smo po nacionalni zavesti Slovenci, obstaja "naše" in "vaše". Kot je to čisto plastično na okrogli mizi prikazala etnologinja Marjeta Keršič Svetel, strokovnjakinja za interpretacijo naravne in kulturne dediščine, se to vidi na primerih, ko imajo ljudje iz mest – Ljubljane, pa tudi Maribora ali recimo Celja – vikende nekje sredi slovenskega podeželja, pa jih domačini vseeno vidijo kot prišleke. "Prišleke, čeprav imajo morda celo več stika s krajino kot tisti, ki dnevno migrirajo s podeželja v mesta, da bi prišli v službo, in se k ’svojemu’ vrnejo šele zvečer. In odidejo zjutraj," s pomenljivim nasmeškom pove Keršič Svetelova.
Prav ta navezanost na krajino, na pokrajino, na zemljo, je za Slovence zelo značilna. Včasih se zdi, da pripadnost svoji zemlji, svoji regiji, čutimo močneje kot to, da smo v prvi vrsti Slovenci. Regionalno identiteto finski socialni geograf Anssi Paasi deli na identiteto regije in regionalno zavest. Pri tem pod pojmom ’identiteta regije’ razumemo prevladujoče naravne in družbene značilnosti, ki so splošno priznane, prepoznavne in specifične za določeno regijo, ’regionalna zavest’ pa je posameznikovo dojemanje prostora. "Nekdo z Dolenjske, ki je že dlje časa zdoma, bo morda ob tej besedi pomislil na majhne vasice, ki so posute sredi gričev, nekdo z Gorenjske pa bo pomislil na tisti pogled, ki ga pričaka, ko se pripelje skozi Karavanški predor," o tem, kako drugače si predstavljamo dom, razmišlja Keršič Svetelova.
Avtorji, ki se v raziskavah ukvarjajo z občutkom regionalne pripadnosti, preučujejo predvsem že obstoječe stanje, analiz, ki bi preučevale vzroke za nastanek regionalne pripadnosti, pa ni veliko. Raziskovalec Michael Keating omenja tri pomembne elemente, ki so pomembni za občutek regionalne pripadnosti, in sicer spoznavnega, čustvenega in instrumentalnega. Pomembno je, da se ljudje zavedajo regije in njenih meja, da se ločijo od drugih regij (spoznavni element), da "čutijo" regijo, ki jim zagotavlja okvir za skupno identiteto (čustveni element) in da je regija uporabljena kot osnova za mobilizacijo in kolektivno akcijo pri uresničevanju družbenih, gospodarskih ali političnih ciljev (instrumentalni element). Če poskušamo konkretno orisati, kje se ti elementi povezujejo, lahko na primer navedemo gibanje Hoč’mo cesto, s katerim so se ljudje, ki se počutijo kot del koroške regije, mobilizirali in poskušajo s kolektivno akcijo doseči cilj – izgradnjo tretje razvojne osi. V okviru tega gibanja bo v Ljubljani organiziran protest, naslovljen »Hoč’mo prvo lopato«, za katerega organizatorji zapišejo: "Protest je nepolitičen in predvsem koroški!" V tem se jasno vidijo vsi trije ključni elementi regionalne identitete.
Človek je navezan na prostor, kjer zadovoljuje svoje potrebe
Jasno je, da se med posameznikom, skupnostjo in prostorom, kjer človek živi in zadovoljuje svoje potrebe, spletejo tesne vezi. Prostorsko identiteto tako strokovnjaki povezujejo s tem, da dejavnosti na gospodarskem, socialnem, vzgojnoizobraževalnem, verskem in športnem področju, »opravljamo« na teritorialno omejenem prostoru – to povečuje občutek pripadnosti tej skupnosti. To je vsaj objektivni pogled na tako kompleksno stvar, kot je identiteta. Subjektivni pogled na regionalno identiteto pa je tisti, ki upošteva, da se kolektivna identiteta oblikuje znotraj skupnosti, ki ima določene prepoznavne, skupne značilnosti. Različne oblike delovanja v regiji pomenijo različne oblike doživljanja, dojemanja in vezanosti na lastno regijo, iz tega pa sledijo različne (ali morda različno močne) regionalne identitete. Torej, bolj preprosto, nekdo, ki aktivno sodeluje v lokalnih športnih ali drugih društvih, se tudi močneje čuti kot del tistega okolja.
V sodobnem času lahko kot dejavnike, ki vplivajo na človekovo oblikovanje regionalne identitete, opredelimo družbene institucije, medije, upravo, gospodarske subjekte in množični šport, poleg bolj tradicionalnih: zgodovinskega razvoja pokrajine, skupne kulture, jezika in narečja. Oblikovana regionalna identiteta mobilizira prebivalce, saj imajo občutek, da obstajajo "oni", da obstajamo "mi", in da s(m)o del povezane skupnosti.
Zavedanje regionalne identitete se vidi na mnogih področjih – recimo v umetniškem delovanju, ko nek lokalni umetnik slika samo akvarele tamkajšnje pokrajine, ali pa v športnem udejstvovanju znotraj regije. Zlasti pri slednjem je v Sloveniji zelo značilen t. i. ‘lokal patriotizem’, ko se tudi znotraj regije oblikujejo posebna rivalstva med sosednjimi kraji. Nemalokrat pa je eden od bolj odmevnih športnih dogodkov v državi prav derbi, na katerem se pomerita štajerski NK Maribor in ljubljanska NK Olimpija.
Ko se začne država zavedati obstoja regionalne identitete na nekem teritoriju in se odloči to tudi prepoznati, lahko začnejo nastajati nove ustanove (recimo agencije za regionalni razvoj) ali pa se pojavi iskanje rešitev za morebitne neugodne razmere. S tem prepoznanjem države se ljudje lahko še bolj počutijo kot del neke skupnosti. Žal se nemalokrat zgodi tudi, da se prebivalci regij na obrobju države počutijo neskončno oddaljene od preostalih delov države, pa če gre pri tem za slabo cestno povezanost ali le za občutek pretirane centraliziranosti.
Dvanajst identitetnih regij … pa jih je res le toliko?
Kot obstajajo na primer ekonomske regije, ki nastanejo zaradi ekonomskih dejavnikov, in gospodarske regije, pri katerih je gospodarstvo povezovalni mehanizem znotraj nekega območja, obstajajo tudi identitetne regije, kjer je povezovalni element regionalna identiteta prebivalcev.
V eni izmed bolj obsežnih raziskav o regionalni pripadnosti prebivalcev Slovenije, ki jo je za doktorsko disertacijo opravil Danilo Kosi in v okviru katere je intervjuval 440 ljudi na območju celotne Slovenije, so rezultati pokazali, da se tako praktični in emocionalni vidik navezanosti na regijo medsebojno dopolnjujeta – sodelujočim so namreč postavljali vprašanja o tem, kje običajno uresničujejo svoje potrebe po različnih storitvah, tako vsakodnevnih (služba, šolanje, rekreacija) kot tistih bolj občasnih (bolnišnica, gledališče). Ljudi so povprašali tudi o tem, kaj je za njih središče regije, in če v domačem kraju obiskujejo športne in kulturne prireditve. Na podlagi odgovorov so ugotovili, da vprašani Slovenci brez izjeme navijajo ali vsaj simpatizirajo z regionalnimi športnimi klubi in skozi njih čutijo regionalno pripadnost.
Na podlagi zbranih odgovorov so tako identificirali 12 identitetnih regij, in sicer prekmursko, mariborsko-štajersko, koroško, celjsko-štajersko, zasavsko, posavsko, dolenjsko, ljubljansko, gorenjsko, notranjsko, goriško in primorsko regijo. "Nekaj težav smo imeli s poimenovanjem mariborsko-štajerske in celjsko-štajerske identitetne regije. Razlog za takšno poimenovanje je v tem, da so intervjuvanci izjavljali, da sta oba centra sicer na Štajerskem, vendar z izrazito individualno identiteto. Menili so, da Celje nima praktično nič skupnega z Mariborom in Maribor nič s Celjem /.../ oboji so po lastnem prepričanju Štajerci," o problemu, s katerim so se pri raziskavi soočili, zapiše Kosi. Hitro se vidi, da je regionalna pripadnost tema, ki pri ljudeh izzove čustvene odzive. Pri sproščenem kramljanju o 12 identitetnih regijah se hitro najde kdo, ki strastno trdi, da je "Bela krajina pač identitetna regija zase", pa tudi Kočevsko in na primer Prlekija, ki po tej razdelitvi spada v prekmursko regijo.
"Od kod prihajate" ni tako preprosto vprašanje
Ker gre za temo, ki brez izjeme sproži vsaj vročekrvno debato, smo se za raziskavo – sicer prej manjšega obsega – odločili tudi sami. Sodelovalo je 117 ljudi, ki smo jih med drugim prosili, da identitetnim regijam (uporabili smo regije iz Kosijeve raziskave) pripišejo središča, in sicer po občutku, brez googlanja. Odgovori pri večini regij so bili precej enoznačni – pri Prekmurju ni bilo dvomov, da gre za Mursko Soboto, pri Dolenjski, da gre za Novo mesto, pa na primer pri Primorski, da gre za Koper … Najbolj raznoliki odgovori so se pojavljali pri Koroški (Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem, Dravograd), Zasavju (Trbovlje, Hrastnik), Posavje (Krško, Brežice) in Notranjski (Postojna, Cerknica, Ilirska Bistrica). Seveda je treba upoštevati, da če ne prihajaš iz neke regije, verjetno težko določiš, kje ’se skriva’ njena identiteta, a raznolike odgovore so podajali tudi vprašani, ki so prvotno označili, da prihajajo prav od tam.
Nadvse zanimivo je bilo, da je kar 81 odstotkov vprašanih odgovorilo, da njihovi starši izvorno ne prihajajo iz regije, ki se ji anketiranci počutijo pripadni. Kot najbolj kompleksno vprašanje, ki prinese odgovore z vseh spektrov, pa se je pokazalo na videz preprosto "Od kod prihajate?" Ljudje so odgovarjali z imeni regij, mest, vasi, nekateri pa širše: "Iz Slovenije." Medtem ko nekaterim regionalna identiteta pomeni "osebno videnje drugih", "dom", "pripadnost, ponos", drugim pomeni "nič" oziroma "vedno manj", "bore malo".
Večina, kar 93 odstotkov anketiranih, je odgovorila, da so povezani s športnim društvom ali klubom iz regije, bodisi kot navijači, športniki ali funkcionarji, prav tako jih podoben odstotek spremlja lokalne medije. Pomembno vprašanje, povezano z regionalno identiteto, je tudi narečje, zagotovo tema, vredna svojega članka. Bežno smo se ga dotaknili tudi tokrat, in sicer z vprašanjem za tiste, ki ne živijo v 'izvorni regiji': "Če živite drugje, ali ste temu prilagodili tudi svoje narečje?" Odgovori so bili zelo različni, mnogo pa jih je omenilo socialno situacijo kot glavni dejavnik, ki vpliva na to, kako govorijo, veliko pa jih je svoj govor označilo za "mešanico narečij".
Če zaključimo s sposojenimi besedami sociologa Raimonda Strassolda: “ /.../ Človek krčevito išče smisel in identiteto. Novi lokalizem je ena izmed oblik tega iskanja, beg iz neurejene zmede večjega sveta. Moderni človek je ustvaril globalni sistem, ki ima veliko prednosti in privlačnosti, je pa preobsežen, da bi bil pregleden in obvladljiv, čeprav samo intelektualno. Postmoderni človek poskuša obuditi majhne enklave domačnosti, intime, varnosti in razumevanja - enklave, v katerih bi se zrcalil njihov jaz.” Če smo malo poetični, vsak v življenju potrebuje občutek, da ima nekje na svetu korenine.
KOMENTARJI (282)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.