Slovenci, na katerih 'se špara, ker jih ni škoda': 'Sploh niso opazili, da je v agoniji'

Stara je bila 83 let, imela je več zdravstvenih težav, med drugim tudi demenco. Vseeno pa je družino šokiral način, na katerega se je poslovila. Prepričani so namreč, da so v domu spregledali stisko gospe, ki več mogla odvajati blata, in ki je, kot so prepričani, zadnje ure preživela v nepotrebnih bolečinah.

"Vsak dan sem hodila k njej. Bila je slabotna. Dan, preden so jo odpeljali na urgenco, sem jo obiskala celo dvakrat. Vendar je ves dan spala. Zvečer me niti ni več prepoznala. Naslednji dan se je sicer zbudila, a ni več govorila. Vmes je prišel negovalec, opravil svoje delo in kar odšel. Ko sem med obiskom sama odgrnila odejo, sem videla, da je imela modre prste, po nogah temno modre lise. Videla sem, da se zelo slabo počuti, da jo boli. Poiskala sem medicinsko sestro in jo prosila, naj, če je mogoče, pokličejo zdravnika. Poklicala ga je šele po štirih urah. Sestro so odpeljali v bolnišnico, vendar ji tam niso mogli več pomagati," še pravi Jožica.

Kot pravi, so v domu spregledali težave gospe, meni tudi, da so varovanci pod pretiranim vplivom pomirjeval, zaradi česar je opozorilne znake še lažje spregledati.

Poudarja, da želi z zgodbo sestre opozoriti na razmere v domovih za starejše, kjer določena stanja varovancev ostajajo neopažena, reakcije pa so pozne, še posebej, če ne posredujejo svojci. "Ko varovanci, ki so v domu za starejše hkrati priklenjeni še na posteljo, umolknejo, vam rečejo, da spijo. Seveda spijo. Omamljeni od pomirjeval. Medtem pa bolezen hitro napreduje," zaključuje sogovornica.

„Dogajajo se nedopustni dogodki“, ker sistem že leta pluje v napačno smer

Gre za enega v vrsti primerov o dogajanju v slovenskih domovih za starejše, ki so v zadnjem času našli pot v medije. Govorili smo z direktorjem doma Draganom Žoharjem, ki poudarja, da se v primerih, ko zgodbe iz domov za starejše postanejo predmet javne razprave, domovi znajdejo v nezavidljivem položaju, saj konkretne primere težko komentirajo.

Da, dogajajo se tudi neljubi, nedopustni dogodki, pravi: "Pred tem si ne zatiskamo oči, žal pa se z izpostavljanjem takšnih primerov škoduje tudi srčnim ljudem, ki skrbijo za varovance."

In ki delujejo v sistemu, ki je že zdavnaj izgubil kompas. "Vse skupaj je cena tega, da se stvari na tem področju že dolgo premikajo v napačno smer," poudarja Žohar. "Nalagajo nam vedno nove naloge, predvsem administrativne, ki imajo bolj malo opraviti z našim osnovnim poslanstvom. Nalagajo nam tudi nove finančne obveznosti, sredstev pa ni več, ampak približno toliko, kot jih je bilo leta 2009," dodaja.

"Na vseh koncih sistema so luknje, ljudem se jemlje pravico do tistega, za kar so celo življenje plačevali, na koncu pa tega ne dobijo," opozarja Žohar. Upanje, da bo bolje, je opustil, tudi potem, ko je na lastna ušesa od kolega slišal: "Na starih se špara, jih ni škoda."

Ko zdravnik diagnozo postavlja po telefonu

Žohar izpostavlja, da težave niso le z zagotavljanjem sredstev in kadrov v domovih, kjer je okoli 11.000 zaposlenih na robu svojih zmožnosti, izzivi se pojavljajo tudi na področju zdravniške oskrbe starostnikov v domovih. Za to namreč praviloma skrbijo že tako izjemno zaposleni družinski zdravniki. Če za dogajanje v konkretnem primeru Žohar meni, da ne bo držalo, da zaposleni več dni niso opazili zdravstvene stiske varovanke in težav z zaprtostjo, ki naj bi ji povzročala bolečine, saj da, kot pravi, ta del delovanja organizma redno spremljajo, pa dodaja, da je zagotavljanje takojšnje zdravstvene oskrbe za domove vse večji izziv. Tolikšen, da se tudi zgodi, da zdravnik, ki ima pred svojo ordinacijo polno pacientov, diagnozo postavi po telefonu.

Poleg tega naj delo v domovih za starejše ne bi bilo ravno na vrhu seznama sanjskih služb zdravnikov. "Skrb za starejše je psihično in fizično naporna, zato se ji marsikateri zdravnik raje izogne," meni Žohar.

Sesutje družinske medicine bi še dodatno prizadelo domove za starejše

Z njim se strinja tudi Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Kot razlaga, nad zdravjem oskrbovancev bedijo zdravniki zdravstvene mreže, svoje zdravnike imajo le redki domovi, pa še ti običajno zaradi specifičnega segmenta varovancev, ki ga pokrivajo. Ena zdravniška ekipa bedi nad okoli 300 varovanci, njihovega dela pa ne plačujejo domovi, ampak ZZZS.

Se pa, pritrjuje, domovi srečujejo s pomanjkanjem zdravnikov. "Prav tako bi bili najbolj srečni, če bi imeli domovi stalnega zdravnika, ki bi spremljal starostnika. Kar bi bilo lažje, tako za starostnika kot tudi svojce. Je pa delo s starostniki za zdravnike izziv - že z osebnega filozofskega vidika gre namreč za drugačno delo, kot je delo s splošno populacijo. Žal je tukaj jasno, v katero smer se odvija situacija in marsikomu je to težko sprejeti, pa čeprav so zdravniki vajeni soočanja s smrtjo. A vseeno se dogaja, da srečamo koga, ki pravi – na moji izmeni pa ne bo nihče umrl. Delo s starejšimi je res drugačno, drugačna mora biti komunikacija, tako z njimi kot s svojci," poudarja. Tudi, ko pride do razprave o slovesu, ki mora biti čim bolj dostojanstveno.

Čeprav bi si v domovih želeli, da bi se normativ o številu stanovalcev doma na zdravnika spremenil, da bi bilo torej te oskrbe več, se bojijo, da bo šel sistem kvečjemu v drugo smer. Še posebej, če bo sistem družinske medicine popolnoma razpadel. V tem primeru bodo ceno plačali tudi starostniki v domovih. "Država je kratkovidna," opozarja Bizjak.

Varuh človekovih pravic se odpravlja na teren: anonimni pogovori s starostniki

Svojci in stanovalci, nezadovoljni z razmerami v slovenskih domovih za starejše, se pogosto obračajo tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino. "Zaznavamo to problematiko kot širši družbeni problem, zato ravno prihodnji teden začnemo s terenskimi obiski domov za starejše. S tem bodo namreč tudi ljudje, ki sicer ne morejo do nas, ki niti ne uporabljajo telefona, kaj šele elektronske pošte, dobili možnost, da spregovorijo z nami."

Komunikacija sicer poteka že zdaj: "Predvsem predstavniki svojcev in zaposlenih govorijo o pomanjkanju kadra, o spreminjajoči se populaciji." "Dejstvo je, da so standardi in normativi na področju socialnovarstvenih storitev zastareli, niso prilagojeni trenutni populaciji v domovih in tukaj ministrstvo zamuja s prilagajanjem pravil realni situaciji," opozarja Svetina.

Kot pravi, se bodo na slišano odzvali v okviru pristojnosti: "Seveda ne moremo postavljati diagnoz ali cen, vendar pa na slednje opozarjamo. Namreč, da v cenikih ni konkretno opredeljeno, kaj je osnovna storitev, kaj se doplačuje in ljudje nimajo tega vedenja."

Na oskrbovance domov računa, da bodo izkoristili možnost pogovora in podali mnenja in pripombe: "Morda ne prvič, ker nam prvič morda še ne bodo zaupali, ampak vsekakor pričakujemo, da bodo povedali, kje čutijo, da so jim kršene pravice."

Kot poudarja, bo vse skupaj anonimno: "Ko bomo šli po domu, nas ne bodo spremljali zaposleni. Nihče ne bo vedel, kdo nam je dal kakšno informacijo."

Razčlovečeni

Svetina sicer ocenjuje, da imamo na področju varstva starejših napačno fokusirano razpravo o kadrovski podhranjenosti ter standardih in normativih. "Pozabljamo, da se pogovarjamo o ljudeh z imenom in priimkom, ki so vse življenje delali, prispevali družbi, zdaj pa se pogovarjamo o kadrovskih normativih, načelnih zadevah, tam pa je človek, ki danes potrebuje pomoč, ki si jo je skozi življenje plačeval in jo še vedno plačuje. Prišli smo enostavno do točke razčlovečenja, ko se lomijo kopija raznih interesov na plečih ljudi, ki bi jim kot družba in njihovi nasledniki morali zagotoviti dostojno starost."

Prav tako ga preseneča nezmožnost hitrejšega reševanja težav na tem področju: "O posodobitvi standardov in normativov teče debata že kakšnih dvajset let."

Pogovarjamo se samo o institucijah. Zakaj pa ne o tem, da bi starostniki lahko ostali doma?

Varuh še opozarja, da se preveč osredotočamo na institucionalno varstvo. "Vsi govorimo o institucijah, ne o tem, kako lahko ljudje ostanejo v domačem okolju, kjer se jim zagotovi takšna pomoč, da se lahko tam, kjer so vse življenje živeli, tudi poslovijo od svojega življenja.“

Premikov na tem področju sicer ni. "Na deinstitucionalizacijo sicer redno opozarjam, tudi na pogovorih z ministrstvom za delo, ampak se na tem področju enostavno ne dogaja nič. Pri čemer pa tukaj ne govorimo zgolj o starejših, ampak tudi o invalidih, osebah z motnjami v duševnem razvoju ... Gremo se institucionalizacijo. Govorimo o tem, da bomo povečali število mest v institucijah, ne pa o tem, kar je običajna civilizacijska praksa in tudi trend – o deinstitucionalizaciji. To me zelo moti."

V uradu na to predvsem opozarjajo, pripravljajo tudi posvet. A Svetina opozarja, teh posvetov je bilo že veliko: "Sem zadnjič za nek medij rekel, da smo kot cirkus, ki se seli iz vasi v vas. Vsi skupaj se strinjamo, trepljamo se, kako smo "fajn", kako smo fino povedali, zgodi se pa nič. Menda so celo finančna sredstva, ampak se vseeno to nekje ustavi."

S prerazporejanjem kupčkov ne bomo rešili nič, potrebujemo nov finančni vir

Napovedi, da se bo varuh človekovih pravic aktivneje vključil v reševanje problematike starostnikov, Žohar pozdravlja. Opozarja pa, da še tako visokoleteči načrti ne bodo obrodili sadov, če politika in stroka ne bosta imeli moči realno nasloviti problema, ki je nastal.

"Dejstvo je, da izboljšav ne morete zagotoviti brez več sredstev, mi pa se vedno pogovarjamo, kako bomo prerazporejali, kar imamo. Ampak to ne gre več. ZZZS je na meji, občine so se uprle višjim doplačilom, leta, ko je pokojnina zadoščala za plačilo sicer umetno vzdrževane nizke cene doma, pa so minila. Lahko gremo ali v zavarovanje ali v davek, ampak v vsakem primeru potrebujemo nov finančni vir," je jasen Žohar.

Poleg tega se je vrsta nege, ki jo v domovih potrebujejo oskrbovanci, v zadnjih letih zelo spremenila. "Za primer: smo v kraju, kjer se ogromno dogaja na področju ljubiteljske kulture. In ko smo leta 2003 začeli z delovanjem, je na prireditve prišlo kakšnih sto varovancev in nekaj njihovih svojcev. Več kot petnajst let kasneje je slika povsem drugačna. Pride jih okoli 50, od tega pol na vozičkih. Naša populacija se je zelo spremenila," razlaga Žohar, ki se tudi ne strinja, da se rešitve v prvi vrsti skrivajo v alternativah. "Kdor misli, da je oskrba starostnika enostavna ali poceni, je slabo obveščen ali pa zavaja. Ura pomoči na domu stane 17 evrov. Ampak to pomeni, da bo plenica zamenjana, ko bo prišel negovalec, ne ko bo potreba po menjavi. Odzivni čas je popolnoma drugačen, čeprav je cena podobna ceni dnevne domske oskrbe."

Enostavnih in poceni rešitev torej ni, je prepričan Žohar. "Smo v situaciji, ko je tistih, ki v naši družbi potrebujejo pomoč, več kot tistih, ki ustvarjajo in s tem se bomo morali spoprijeti."

Tudi z drugačnim nagrajevanjem zaposlenih, ocenjuje. Njihova plača se pogosto giblje pod minimalno, delovno mesto pa predvideva tudi delo ob koncih tedna, praznikih in ponoči. Da njihovi razpisi za iskanje novih kadrov pogosto ostanejo brez odziva, Žoharja zato ne preseneča. Kolesje, ki drobi predvsem pravice starostnikov, pa se vrti naprej.