"V resnici nihče ne ve in tudi ne sme vedeti, kaj se je zares dogajalo. Spolno nasilje ima zelo širok razpon, od gledanja pornografije z otroki do tega, da se kaj zgodi, in v skladu s tem razponom se morajo gibati tudi kazni. Ob pomanjkanju tega vedenja je treba biti zadržan in to ocenjevanje prepustiti oškodovanim," je za 24ur.com zadeve komentiral penolog, pravnik, profesor in avtor Dragan Petrovec.
Mojca Plesničar z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani konkretnega primera jeseniškega ravnatelja ni želela komentirati, saj ga od blizu ne pozna. Je pa pojasnila, da je za tovrstno kaznivo dejanje zagrožena kazen od 3 do 10 let zapora. To so normativni okvirji, ki jih predpisuje kazenski zakonik, a ta obenem dovoljuje, da sodišča izrekajo kazni pod tem minimumom. Izjemoma je mogoče izreči tudi pogojno obsodbo, če storilec dejanje prizna v sporazumu ali na predobravnavnem naroku.
Na inštitutu so na vzorcu primerov iz obdobja pred letom 2020 naredili analizo, ki je pokazala, da sodišča za to specifično kaznivo dejanje v praksi izrekajo pogojno obsodbo v 22 odstotkih in zaporno kazen v 78 odstotkih primerov.
"V primerih, ko so izrečene zaporne kazni, je bila najnižja izrečena kazen 12 mesecev, najvišja pa 96 mesecev. Povprečna kazen se je gibala okrog 40 mesecev, glavnina vseh izrečenih kazni pa je bila med 18 in 60 meseci. Glede na te podatke konkretna kazen ne sodi med najstrožje, gotovo pa tudi ne med najblažje (skoraj četrtina jih je namreč pogojnih)," pravi Plesničarjeva.
Kaznovalna politika v Sloveniji je zmerna
Po besedah Plesničarjeve je kaznovalna politika v Sloveniji zmerna v primeru vseh kaznivih dejanj, tudi spolnih. "Tudi pri teh se pogosto res giblje pod zagroženim minimumom, a prav ta odstavek tega kaznivega dejanja je v primerjavi z drugimi v praksi najstrožje obravnavan. Glede na hujšo obliko kaznivega dejanja to izhaja tudi že iz samih zagroženih kaznih, to pa se zrcali tudi v praksi," je zapisala za 24ur.com.
Pušča sicer možnost smiselnega sistemskega razmisleka o tem, ali so sankcije, ki se izrekajo, primerne in ali bi morda bilo smiselno tovrstna kazniva dejanja obravnavati strožje, vendar ne kar pavšalno in vsepovprek. Kot pravi, so namreč najstrožje kazni namenjene najhujšim primerom, in čeprav so vsa takšna kazniva dejanja zelo težka, vsa niso najhujša. "V tem smislu bi bilo gotovo neprimerno posegati samo po najstrožjih kaznih – v takšnem primeru izgubimo sistemsko koherentnost tako v primerjavi z ostalimi kaznivimi dejanji (npr. umorom) kot v primerjavi z vsemi različnimi oblikami intenzivnosti tega kaznivega dejanja."
Plesničarjeva poudarja, da je učinek pri kaznovanju zelo težko meriti, predvsem zato, ker nimamo enoznačnega odgovora na to, kaj želimo s kaznijo doseči. "Če se pogovarjamo o sistemskem učinku v smislu preprečevanja kriminalitete, raziskave kažejo, da je povezava med kaznovanjem in kriminaliteto pravzaprav zelo krhka in nikakor ne sorazmerna. To zlahka vidimo tudi v praksi – v državah, kjer so kazni zelo visoke (npr. ZDA, Rusija), ni kriminalitete nič manj kot tam, kjer je kaznovalna politika zmerna (npr. v skandinavskih državah, tudi sicer v evropskih državah in tudi v Sloveniji)," je pojasnila.
Kaj je pravična kazen?
Kot pravi Mojca Plesničar, lahko o pravični kazni govorimo samo v kontekstu tega, čemu je kazen namenjena. V sodobnih razpravah se tako pogosto pogovarjajo o sorazmernosti, kar pomeni, da mora kazen ustrezati resnosti kaznivega dejanja, tako v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji kot tudi v primerjavi z drugimi istovrstnimi kaznivimi dejanji, hkrati pa mora ustrezati krivdi storilca. Hujši kot je očitek, ki ga lahko nanj usmerimo, strožja bo kazen.
"Obenem sodobni sistemi ne sledijo povsem povračilni logiki, temveč želijo kazni dati tudi določeno koristno vsebino – vsaj delno je tako v veliko sistemih usmerjena tudi v cilj storilca prepričati, da tovrstnih dejanj v prihodnje ne bi ponavljal. V tem smislu mora pravična kazen zajeti tudi druge vidike in upoštevati nekatere okoliščine, ki na prvi pogled morda nimajo neposredne povezave s kaznivim dejanjem samim. Nikakor tu ne gre za preprosto matematiko, sistemi, ki so šli po tej poti in pretirano poenostavljali določanje ustrezne kazni, so se izkazali kot zelo problematični in – na koncu tudi nepravični," dodaja.
Priznanje storilca ima v našem sistemu posebno mesto in omogoča pomembnejši odstop od predpisanih kaznovalnih razponov takrat, ko je izvedeno na posebej formaliziran način – v obliki sporazuma o krivdi ali v obliki priznanja na predobravnavnem naroku. Te omilitve so posledica želje sistema po učinkovitosti – storilec je na nek način nagrajen, ker sistemu prihrani čas in energijo za izvedbo celotnega postopka.
"Obenem naj bi kazale na storilčevo zavedanje o tem, da je zagrešil nesprejemljivo ravnanje, na neke vrste obžalovanje, čeprav ta povezava vzbuja precej dvomov. Sama sem do teh rešitev precej zadržana, saj po mojem krhajo načelnost sistema, obenem pa sprejemam, da so postale ena pomembnejših oblik reševanja kazenskih primerov v številnih sistemih po svetu, tudi pri nas," pravi Mojca Plesničar.
Zapor ali zdravljenje?
Po besedah Plesničarjeve sodobni sistemi poznajo različne oblike kaznovanja. V Nemčiji je čez 70 odstotkov vseh sankcij denarnih kazni, pravi. Vse bolj se uveljavljajo tudi skupnostne sankcije, kot je denimo delo v korist skupnosti ali neke oblike posebne obravnave.
"Vsekakor je v primerih storilcev spolne kriminalitete, še posebej take, ki vključuje otroke, nujna specializirana obravnava – bodisi v ali zunaj zapora. Obstajajo posebne delavnice za storilce takšnih kaznivih dejanj, programi, v katerih se skuša naslavljati in odpravljati vzroke takšnega ravnanja, kar je dolgoročno bolj učinkovito kot nesorazmerno strogo zapiranje," razlaga Plesničarjeva.
Vprašanje spolnih kaznivih dejanj zoper otroke sicer v vseh sistemih po svetu povzroča precej težav. Javnost ga namreč zagrabi in potisne nenadzorovano navzgor, kar pušča sistem nekoherenten in neenoten, opozarja pravna strokovnjakinja. "Pri tem nikakor ne želim reči, da ta dejanja niso zelo huda – absolutno so in sodijo med najhujša – ni pa s sistemskega vidika primerno, da enačimo kazni v primeru teh kaznivih dejanj in kaznivega dejanja umora."
Kaznovanje ulice
Spolni napadi na otroke običajno povzročijo veliko razburjenja v javnosti, ki se v praksi velikokrat ne strinja z dosojeno kaznijo. Mojca Plesničar pravi, da so se sodobni kazenski postopki razvili z idejo, da pregon storilca ni prepuščen posamezni žrtvi, temveč ga prevzame država. V tem smislu tudi kaznovanje ne pomeni več maščevanja, temveč dobi drugačno vsebino. S tem pa so bile žrtve pogosto potisnjene na rob, kar vzbuja nelagodje.
"A sama menim, da je treba pravice žrtev iskati povsem drugje, nikakor ne v kaznovanju. Nobena kazen ne bo povrnila trpljenja žrtve ali njenih bližnjih – niti ni to njen namen. Žrtve tovrstnih kaznivih dejanj potrebujejo postopek, ki čim bolj omili njihovo stisko ob podoživljanju dogodka. Predvsem pa jim mora biti na voljo psihosocialna pomoč, ki jim omogoči, da svojo travmo predelajo in z njo v prihodnje ne bodo zaznamovani," poudarja.
Pretirana pozornost, usmerjena v kaznovanje, po njenem mnenju zamegljuje problem in ustvarja vtis, da bo dovolj visoka kazen rešila problem spolnih zlorab otrok in nas "oprala odgovornosti" tako za preventivno ravnanje kot za ustrezno ukrepanje v posameznih odkritih primerih.
Spomnimo
Nekdanji ravnatelj, učitelj športne vzgoje in športni trener se je lani poleti znašel v preiskavi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnice. Spolno naj bi napadel desetletno hčerko svoje takratne partnerice. Tožilstvo pa mu je poleg kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let očitalo tudi storitev dveh kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja.
V sklepu med drugim piše, da naj bi mladoletnici vzel roko in jo premikal po svojem spolovilu. Iz preiskave njegovega telefona in računalnika pa naj bi bilo razvidno, da je iskal pornografsko vsebino z otroki in najstniki.
Obtoženi je očitke tožilstva na predobravnavnem naroku priznal, tožilstvo pa je zanj predlagalo izrek treh let in desetih mesecev zaporne kazni, čemur je sodnik tudi sledil. Sodba sicer še ni pravnomočna.
Mama oškodovanke in njena pooblaščenka sta že pri predlogu omenjeno kazen označili za zelo nizko, saj se po kazenskem zakoniku oseba, ki z zlorabo svojega položaja stori spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in ji je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo, kaznuje z zaporom od treh do desetih let.
