Rastline v terapevtskem vrtu URI Soča, ki pomagajo pacientom pri rehabilitaciji

Kako je videti terapevtski vrt, kako lahko rastline pomagajo pacientom, katere so te 'čudežne' rastline, so bila vprašanja, ki so nas zanimala, preden smo se odpravili na obisk v Univerzitetni rehabilitacijski inštitutu (URI) Soča. Tam so nas že pričakali snovalci oziroma avtorji terapevtskega vrta, ki morda niso bili najbolj navdušeni, da si vrt želimo ogledati ravno pozimi. Na prvi pogled je namreč videti precej klavrno v tem letnem času, saj rastline počivajo in se ne bohotijo s svojimi barvitimi cvetovi, vonjavami. A kljub temu smo se jih lahko dotaknili in podoživeli smisel in bistvo terapij z njihovo pomočjo. Avtorji pa so nam poslali fotografije podobe vrta v toplejših mesecih.

Od ideje k uresničitvi

Zamisel o povezovanju narave in bolnikov oziroma o terapevtskem vrtu se je zaposlenim pri URI Soča porodila že leta 2017. Delovni terapevti namreč v rehabilitacijske namene izvajajo vrtnarske aktivnosti že vrsto let. Začeli so z visokimi gredicami za rastline ob stavbi. Z dozidavo dveh oddelkov pa se jim je utrnila ideja, da bi se oblikoval terapevtski vrt v atriju zraven, je opisala vodja delovne terapije pri URI Soča in soavtorica knjige Terapevtski vrt Lea Šuc: "Naša fiziatrinja Nataša Puzić je izvajanje hortikulturne terapije videla že v Italiji in je povedala, da tam delovni terapevti vključujejo rastline v terapevtske namene. Na njeno pobudo smo se povezali s strokovnjaki iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Pregledali so teren in na podlagi razmer prilagodili izbor rastlin ter jih leta 2018 zasadili."

Nato so se v zgodbo vključili delovni terapevti, saj so želeli, da vrt ne bi bil namenjen zgolj vrtnarjenju, ampak da bi rastline uporabili za pomoč pri zaznavanju senzornih informacij oziroma občutkov bolnikov. "In tako je pravzaprav nastal ta skupni projekt URI Soča in Botaničnega vrta Ljubljana," je povzela Šuceva.

'Rastline zaradi svoje različne strukture in oblike omogočajo, da so pacienti lahko v naravnem okolju vključeni v trening senzibilitete'

Delovni terapevti stremijo k samostojnosti bolnikov v dnevnih aktivnostih, zato jih vedno zanima, pri katerih aktivnostih imajo pacienti težave. "Pri nas velikokrat izpostavijo vrtnarjenje kot tisto aktivnost, ki bi jo želeli v domačem okolju znova početi. Terapevtski vrt je priložnost, da lahko v konkretni situaciji te aktivnosti preverijo. Narava nam predstavlja fizične in kognitivne izzive, zato se moramo nanje ves čas ustrezno prilagajati. Da se lahko na izzive iz okolja ustrezno prilagodimo, nam pomagajo informacije, ki jih dobivamo preko različnih čutil: vida, sluha, okusa, vonja in tudi dotika. V tej novi knjigi smo se bolj poglobljeno dotaknili predvsem povezave senzibilitete (občutka za dotik) in vpliva rastlin na izboljšanje za dotik. Naši pacienti imajo velikokrat težave s premajhno občutljivostjo ali preobčutljivostjo na dotik. Rastline zaradi svoje različne strukture in oblike omogočajo, da so pacienti lahko v naravnem okolju vključeni v trening senzibilitete," je pojasnila delovna terapevtka pri URI Soča na oddelku po amputacijah in soavtorica knjige Lea Gabrovšek.

Če bi torej pacient rad izboljšal aktivnost vrtnarjenja, mora sam predlagati, da si želi te aktivnosti. Po besedah Gabrovškove so namreč za vključevanje v hortikulturne aktivnosti pomembni trije vidiki. Pacient mora najprej izpostaviti težavo, povezano s hortikulturo, kot so na primer težave pri sajenju, obrezovanju, zalivanju rastlin. Nato je pomemben cilj, ki ga pacient želi doseči, na tretjem mestu pa je odgovornost do rastlin. "S pacientom najprej naredimo analizo aktivnosti, da ugotovimo, kje ima težave pri sami izvedbi ter nato načrt do zastavljenega cilja. V času rehabilitacije ga nato vključimo v različne vrtnarske aktivnosti ob gredicah. Seveda pa je vključevanje v vrtnarske aktivnosti odvisno od letnega časa in tega, kaj določena rastlina takrat potrebuje – ali jo je treba obrezati, bolj pogosto zalivati," je razložila Gabrovškova.

'Ko so pacienti na vrtu, so povezani z naravo, ki vpliva na zmanjšanje stresa'

Delo na vrtu pacientom omogoča izboljšanje različnih funkcij, tako motorike kot tudi senzibilitete. "Nekateri imajo posamezne okvare po denimo kapi ali amputaciji uda, zato jim omogočimo različne prilagoditve, da se sploh lahko vključijo v te aktivnosti. Na kakšen način bodo izvajali aktivnost – obrezovanje, pletje, zalivanje – je torej odvisno od zmožnosti posameznika. Nekateri bodo delali na visokih gredicah, ker jim težave predstavlja predklon ali lahko delo opravljajo le iz invalidskega vozička. Tisti, ki so zmožni več, pa lahko urejajo tudi druge površine," je navedla primer Gabrovškova. Ob tem je izpostavila, da vrt vsekakor predstavlja nekaj drugega kot sama terapija v notranjih prostorih. "Ko so pacienti na vrtu, so povezani z naravo, ki vpliva na zmanjšanje stresa. Posameznik je bolj motiviran, če dela v naravnem okolju, saj je bolj pristno. Poleg tega počne nekaj, kar dela tudi doma," je dodala.

Ljudje lahko s pomočjo priporočil v knjigi sami zasadijo terapevtski vrt

Ker so delovni terapevtki in strokovnjaka iz ljubljanskega botaničnega vrta želeli predstaviti terapevtsko delo s pomočjo rastlin, za katerega menijo, da je učinkovito pri rehabilitaciji pacientov, so se že pred zasaditvijo vrta odločili, da skupaj zasnujejo knjigo, ki bi bila priročnik tako za njihove sodelavce kot za druge podobne institucije. Tako so spisali skupno delo z naslovom Terapevtski vrt. "Knjiga opisuje, kako terapije potekajo v sicer zaprtih prostorih in na kakšen način vključiti rastline. Nekaj teh rastlin smo predstavili, da jih lahko tudi ljudje po potrebi sami zasadijo v podoben terapevtski vrt. Razkriva torej, kako urediti terapevtski vrt po načelih, ki sta jih opisali kolegici Šuceva in Gabrovškova," je povzela raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani in soavtorica knjige Terapevtski vrt Blanka Ravnjak. 

Katere rastline so zasadili v atriju URI Soča in zakaj ravno te, nas je zanimalo? Ravnjakova je pojasnila, da so se za izbor odločili, potem ko so ocenili razmere v atriju: "Ugotovili smo, da so tukaj temperature poleti zelo visoke in bo zato treba zasaditi tiste rastlinske vrste, ki prenašajo sušo in močno sonce. Zato smo izbrali predvsem kraške vrste, pa tudi tiste, ki ne utrpijo pretirane škode, če jih denimo preveč porežemo ali nanje malce pozabimo. Kajti vedeli smo, da takšen vrt, kot je tukaj, ne bo vrt, ki bo redno obdelan, ampak bo vzdrževal samega sebe. Torej, v mislih smo imeli, da ne bo potrebnega preveč vrtnarskega dela, ampak bo dovolj, da ga bodo urejali pacienti."

Pri zasnovi terapevtskega vrta so upoštevali tudi strukturo rastlin. Zasadili so rastlinske vrste, ki so čim bolj različne na otip. "Rastline so raskave, gladke, mehke, nežne, bodeče … Skratka, iskali smo vse možnosti, ki jih pacient pri rastlini lahko zazna. Rastline svojo podobo spreminjajo od zgodnje pomladi do jeseni in tudi pozimi. Torej se v vsakem letnem času da pri njih nekaj začutiti," je koncept zasaditve opisala Ravnjakova.

Ena izmed rastlin, ki krasi in oblikuje terapevtski vrt, je denimo dlakavi skrečnik. "Že ime pove, da je rastlina mehka in dlakava. Potem je srhkodlakavi oman – njegovi listi so raskavi, trdi, hrapavi. Zasadili smo tudi plahtico, katere listi se zelo mehki, nežni. Muškatna kadulja ima ogromne liste, mehke na otip. Sploh mlade listne rozete so take, kot bi bile volnate. V povezavi z vonjem pa smo zasadili šetraj, ki zelo lepo diši in je tudi znana slovenska začimbnica, pa sivko, ki jo vsi poznamo, prav tako timijan," je nekaj primerov navedla Ravnjakova.

Ljudje se senzibilnosti, povezane z rastlinami, lahko naučijo

Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Ljubljana in soavtor knjige, je spomnil, da ljudje rastline tako za zdravljenje oziroma blažitev zdravstvenih težav kot prehrano uporabljajo že od nekdaj. V terapevtskem vrtu pa so dali prednost rastlinam, ki rastejo pri nas in jih lahko v naravi vidimo. "Marsikateri pacient se ne zmore več povzpeti na pečine, kjer katera izmed rastlin, ki jih je omenila kolegica, raste. Tukaj v vrtu pa jo lahko vidi od blizu. Poleg tega ga rastline spominjajo na naravo. Ko na primer zacvetijo rešelike, je tako, kot bi gledal češnje. Ali pa ruj, ki se jeseni rdeče obarva in vzpostavi trenutek topline, barvitosti. Torej, upoštevali smo tudi barve, ki se prepletajo – od zelenih, kot je plahtica, do intenzivno modre, ki spominja na morje. Stopnjevali smo z barvami, pa tudi z oblikami rastlin, kar lahko vzbuja v človeku emocije in pomirja," je pojasnil.

Ljudje se senzibilnosti, povezane z rastlinami, lahko naučijo, meni Bavcon. "Če jo razumejo, je potem lažje preživeti stres. Kajti rastlina vas ’vleče’. Ima to lastnost, da ko jo vzgajate, raste tudi ona. Primer: če imate poškodbo, se učite napredovati počasi, iz majhnega. In tudi rastline so na začetku majhne, nebogljene, a rastejo. Ko zrastejo, vam dajo neko energijo nazaj. In to pacienti potrebujejo. Da vidijo, da se v določenem času lahko iz majhnega razvije nekaj lepega," je strnil misli sogovornik in dodal, da je opazovanje življenjskega kroga rastlin lahko spodbuda za pacienta, da ne obupa, ne izgubi volje pri okrevanju. Prav trenutni covidni čas je pokazal, kako ljudje potrebujemo naravo, harmonijo z njo.