Raje mediacija kot pa na sodišče

Pravosodni minister Aleš Zalar je na posvetu poslovodnih delavcev zdravstvenih zavodov dejal, da je iskanje rešitve spora v mediaciji za pacienta manj obremenjujoče kot sodni postopek. Seveda pa so prednosti tudi za zdravstvene izvajalce, ki nedvoumno želijo hitrejšo zgladitev spora. Zalar meni, da zadeva, ki pride pred sodišče, prizadene ugled izvajalca, tudi če se na koncu izkaže, da je bila tožba neupravičena.

Minister je poleg hitrosti kot pozitivno stran mediacije izpostavil tudi zaupnost. Kot pravi, se v sodnih postopkih lahko prisodi zgolj odškodnina, pri mediaciji pa se ugotavljajo dejanski interesi strank. Velikokrat namreč ljudje na sodišču tožijo za odškodnino, dejansko pa jim gre za opravičilo in spremembo poslovne prakse znotraj zdravstvenih inštitucij.

Prav komunikacija je, ko se stvari zapletejo, eden ključnih problemov. Konfliktne situacije se po njegovem mnenju pogosto ne rešujejo s pogovorom, ampak se sprevržejo v medsebojno izogibanje. Minister pravi, da morajo pacienti čim prej izvedeti in razumeti, kaj se je zgodilo, da se torej na nek način skupaj s pacientom išče "črno skrinjico".

Normativni okvir za reševanje sporov v zdravstvu z mediacijo je zadosten, ugotavlja minister. Pomembno pa se mu zdi, da se pacientu ponudi neodvisnega mediatorja, sicer močno dvomi, da se bo za te postopke odločilo veliko ljudi, ampak se bodo ti raje obrnili na sodišča.

Govora tudi o drugih težavah

Na posvetu so spregovorili tudi o varstvu osebnih podatkov ter posebej o razkrivanju podatkov iz zdravstvene dokumentacije, pa tudi o uresničevanju pravic pacientov, ki jih imajo po zakonu o pacientovih pravicah.

Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Ivan Eržen je priznal, da nekatere obstoječe rešitve pri uresničevanju pacientovih pravic niso življenjske. Zato se je skupaj z udeleženci strinjal, da bi oblikovali posebno delovno skupino, ki bi ugotovila, kje prihaja do težav, in nato predlagala ustrezne spremembe.

Tako je bilo slišati opozorila, da je ob takšnem številu pacientov v ambulantah praktično nemogoče zagotoviti še štiri ure na dan za naročanje pacientov prek telefona. Prav tako so kot neživljenjsko omenili dolžnost, da osebni zdravnik svoje paciente naroča na sekundarni nivo. Vprašanja so tudi pri zagotavljanju drugega mnenja, ki ga zahteva pacient.

Gre za proces in vsega ni mogoče rešiti z danes na jutri, je ugotavljal Eržen. Dejal pa je tudi, da zakon o pacientovih pravicah "še ni dosegel ušes" vseh zdravstvenih delavcev in tudi ne vseh pacientov. Če bi namreč ti "začeli uveljavljati vse pravice, bi nas našli, vsaj v določenih okoljih, nepripravljene".