'Putin ima načrt, Kitajska ima načrt, islamski radikalci imajo načrt. Mi pa nimamo načrta'

"Dejstvo je, da smo priča precej hitremu in na trenutke brutalnemu razpadu svetovnega multilateralnega sistema, ruska agresija na Ukrajino in bližnjevzhodni konflikt, ki je prerasel v humanitarno katastrofo, kažeta vso nemoč mednarodne skupnosti, da pride do ustreznih premikov proti zagotavljanju globalne varnosti in stabilnosti. Multilateralno dogovarjanje je zamenjala multipluralnost oziroma regionalno in interesno povezovanje različnih držav, ki med seboj tekmujejo in vse manj sodelujejo," ocenjujejo. 

Letošnji Blejski strateški forum naj bi tako ponudil "inkluzivno platformo, kjer so različni glasovi, pogledi in razmišljanja ključnih igralcev v globalnem multilateralnem okolju slišani in upoštevani". 

Prvi dan foruma bodo na programu razprave o aktualnih vprašanjih, med drugim o vojni v Gazi in Ukrajini ter prihodnost Evrope, drugi dan pa bo posvečen pogledu v prihodnost. 

Prihaja kar nekaj zanimivih gostov. V uvodnem delu bo nastopila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Predsednica EK bo sicer še pred začetkom foruma s premierjem Robertom Golobom obiskala območja na Koroškem, ki so jih prizadele lanske hude poplave.

Na panelu voditeljev naj bi letos poleg Goloba sodelovali še premierji Hrvaške, Albanije in Črne gore, Andrej Plenković, Edi Rama in Milojko Spajić, morda pa tudi srbski premier Miloš Vučević.

Prihaja vdova ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega, Julija Navalna. Podelili ji bodo tudi posebno nagrado BSF. 

Svobodni svet trpi za boleznijo pomanjkanja volje: "Putin čuti te slabosti in jih izkorišča"

Zanimiv vpogled v to, kaj nas čaka na letošnjem forumu, ponuja že publikacija Bled Strategic Times. 

Gari Kasparov, nekdanji ruski šahovski velemojster, politični aktivist in pisatelj v svojem prispevku opozarja, da smo v globalni vojni za demokracijo. "Danes ima svobodni svet odločilno vojaško in gospodarsko prednost, nima pa politične volje, da to uporabi," ocenjuje. "Ne trpi zaradi geopolitičnih ovir za delovanje, ampak za boleznijo pomanjkanja volje."

Nadaljuje, da svobodni svet hromi pomanjkanje usmeritve in politične domišljije s strani voditeljev. Prav tako pa je okužen s pohlepom in usmerjen v kovanje kratkoročnih dobičkov. "Putin čuti te slabosti in jih izkorišča. Razume igranje na delitve znotraj svobodnega sveta."

Meni, da je odsotnost močnih voditeljev ustvarila odprt prostor: "Zapustitev odra pa nikoli ne prinese rezultatov v obliki moralno nevtralnega vakuuma. Vsak prazen prostor bodo neizogibno zapolnile druge sile." 

In poudarja: "Leta šibkosti – od Obame do Trumpa in Bidna so dovolila nadaljevanje krhanja demokracije po vsem svetu."

Po njegovem zato ni nič čudnega, da je ameriška volilna pokrajina takšna, kot je, da se dogajajo konflikti v Gazi in Ukrajini, ne čudi ga napredovanje neliberalnih sil v Afriki, kjer je ameriški umik pustil vakuum in sta Kitajska Rusija hitro zapolnili prostor - v upanju na bogastva, ki jih skriva celina. 

"Sporočilo je jasno. Smo v vojni. In to je globalna vojna. Globalizacije ni mogoče zavrteti nazaj. Moramo priznati, da nimamo druge izbire, kot da ukrepamo, ne moremo si zamašiti ušes in vtakniti glave v pesek. Putin ima načrt, Kitajska ima načrt, islamski radikalci imajo načrt. Mi pa nimamo načrta. Vsaj še ne."

Kitajska kot mirovni posrednik? "Najpomembnejša centrifugalna sila je ambicija Kitajske po oblikovanju alternativnega mednarodnega reda"

Henry Huiyao Wang, svetovalec in ustanovitelj centra za Kitajsko in globalizacijo pa medtem meni, da smo vstopili v multipolarni svet in Kitajska je postala ključni igralec, ki izkorišča svojo ekonomsko moč in diplomatske spretnosti. To pa pomeni, da Kitajska vse bolj stopa v ospredje tudi kot posrednica v vojnah. "Ta vpliv ne izvira le iz gospodarske moči, temveč je odraz prefinjenega pristopa k diplomaciji, ki je zasidran v načelih miroljubnega sobivanja in medsebojnega spoštovanja," je prepričan. 

Prejšnji mesec se je ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba srečal s svojim kitajskim kolegom, ki je izrazil željo po političnem končanju konflikta. In poudaril, da je Kitajska je glavni uvoznik ukrajinskih kmetijskih proizvodov, po drugi strani pa glavna trgovinska partnerica Rusije, kar da še utrjuje njeno vlogo nevtralnega posrednika. 

"Kitajska gospodarska diplomacija je dosegla tudi opazen uspeh pred enim letom, ko je posredovala pri obnovi vezi med dolgoletnima tekmecema Iranom in Savdsko Arabijo," še izpostavlja. 

"Kitajska lahko igra tudi pomembno vlogo pri spodbujanju mirne rešitve krize v Gazi in ponuja pot k dialogu tam, kjer je tradicionalna diplomacija zatajila," meni. 

A po drugi strani nam grozi konflikt nekje drugje, pa med drugim izpostavlja južnokorejski strokovnjak Kak Su Šin. "Najpomembnejša centrifugalna sila je ambicija Kitajske po oblikovanju alternativnega mednarodnega reda."

Izpostavlja, da se je Kitajska združila z Rusijo in obrobnimi državami, kot so Iran, Severna Koreja in Venezuela, ki si delijo sovražnost do liberalnih mednarodni red. Razvijajoče se države na globalnem jugu, ki so, tako kot Kitajska, žele sadove globalizacije, pa zdaj tvorijo tretji steber na svetovnem prizorišču, čeprav nimajo skupne ideologije oziroma skušajo predvsem iskati koristi zase v konfrontaciji globalnega zahoda in vzhoda.

Hkrati pa, opozarja, doživljamo številne "mega spremembe", ki so med seboj tesno povezane. Pandemija covida-19 je že povzročil opustošenje in lahko napoveduje naraščanje pogostost in resnost podobnih pandemij. Globalno segrevanje zahteva globalno ukrepanje za zmanjšanje toplogrednih plinov, četrta industrijska revolucija, ki jo poganja digitalna transformacija, pa spreminja obris geoekonomije, kjer se poudarja pomen novih tehnologij v gospodarstvu in njihovo poglabljajočo se povezavo z varnostjo. "Zmanjševanje prebivalstva v razvitih državah bo še en vir dolgoročnih premikov moči. Znajdemo se torej v mračni, nestanovitni mednarodni skupnosti."

"V obdobju po hladni vojni je Indo-Pacifik postal ključna regija zaradi naraščajoče gospodarske in geostrateške teže. Delež azijskega BDP v svetovnem gospodarstvu se bo po napovedih povečal z današnjih 48 odstotkov na 58 odstotkov odstotkov leta 2030."

A znotrajregionalno ravnotežje moči po vzoru Evrope po njegovem tam ni mogoče, saj da ni mogoče zaustaviti ambicije Pekinga, da si podredi celotno regijo. "V globalnem smislu je Indo-Pacifik najpomembnejši pri določanju prihodnjega poteka rivalstva med ZDA in Kitajsko. Strateški cilj Pekinga je izbrisati vse sledi ZDA."

Na tej geopolitični prelomnici ležijo Korejski polotok, Tajvanska ožina in Južnokitajsko morje. 

Poleg tega jedrska grožnja v regiji opazno raste zaradi severnokorejskega jedrskega programa. Indo-Pacifik pa je tudi poln številnih potencialnih konfliktov, ki izhajajo iz zgodovinskih sovražnosti, ozemeljskih in pomorskih sporov ter nacionalizma. 

Kaj je mogoče storiti za zagotovitev miru in blaginje v Indo-Pacifiku ob neštetih prihodnjih tveganjih in izzivih, se sprašuje avtor. "Najpomembnejša prednostna naloga je, da preprečiti strateško tekmovanje med Washingtonom in Pekingom, ki bi vodilo v odprto vojno. Vse glavne zainteresirane strani v regiji morajo združiti moči,  da bi dosegle minimalni kodeks ravnanja za zaščito miru, svobode in blaginje v regiji."

Kako se pogovarjati - politična (ne)korektnost

 In v tako čustveno nabitem svetu, so pomembne – besede. Kakšne? Morajo biti politično korektne? Kje so meje svobode govora?

Na to temo sta mnenji soočila udeleženca dela BSF, ki je namenjen mladim – filozof Hamlet Simonyan in pravnica Mariana Almeida. 

Simonyan je zagovornik politične korektnosti. Po njegovem se moramo v turbulentnih časih vprašati, kako se spopadati z njimi, ne da bi pri tem še prilili olje na ogenj. "Odgovor leži v politični korektnosti, ki je veliko več kot niz pravil, da se izognemo užaljenosti. Je kritično orodje, ki preprečuje resnično škodo in obravnava težave, s katerimi se danes soočajo marginalizirane skupine. Politična korektnost je uporaba jezika in vedenje, da zagotovimo, da naše interakcije ne škodujejo našim bližnjim ali poglabljajo obstoječih razkolov. Vzemimo primer rasnih manjšin, ki se soočajo s pogostimi mikroagresijami. Komentarji, ki temeljijo na stereotipih in predsodkih so manj odkrite oblike sovražnega govora, ki sčasoma prispevajo k sovražnemu okolju, kar vpliva na duševno zdravje, socialno integracijo. Pot do nasilja je tlakovana s tistim, kar se ne zdi nasilno."

"Živimo v postmodernem svetu, znanem po dekonstrukciji krovnih zgodb, ki trdijo, da pojasnjujejo vse vidike realnosti (prevladujoče metanaracije). V tem kontekstu, politična korektnost postane način za razbijanje škodljivega jezika in praks, ki podpirajo te prevladujoče pripovedi. Na primer medijske pripovedi so priseljevanje tradicionalno uokvirjale v negativni luči, pri čemer so poudarjale teme kot so kriminal, gospodarsko breme in kulturna grožnja, kar vzdržuje obstoječo dinamiko moči in dodatno izobčuje že tako marginalizirane skupnosti."

Tisti, ki ne podpirajo politične korektnosti, po njegovem spodkopavajo dostojanstvo in spoštovanje marginaliziranih skupin.

Almeida pa postavlja zanimivo vprašanje: ali je politično nekorektna dejanja nekorektno predstaviti na politično nekorekten način?

"Vsi imamo predsodke, ki izhajajo iz naše narodnosti, kulture, akademskega ozadja, poklica, življenjske izkušnje ipd. Politične in medijske vsebine  proizvajajo ljudje, zato so pristranske. Tudi če so ustvarjene z AI, so pristranske. Zato je le malo verjetno, da boste kdaj brali ali gledali politično ali medijsko vsebino, ki ni pristranska. Obstoj pristranskosti sam po sebi ni problem. Težava je, ko se diskurz o "politični korektnosti" uporablja za vzdrževanje standarda, da je določena pripoved "nevtralna", ko pa je v resnici pristranska, tako kot vsaka druga pripoved."

"Zdaj se morda sprašujete: v redu, ampak če ni "politično korektnega" standarda, kako bomo sposobni komunicirati na spoštljiv način kot družba?" Prepričana je, da je za to že dovolj varoval. "Po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je svoboda izražanja eden bistvenih temeljev demokratične družbe, eden od primarnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega posameznika. Sodišče je poudarilo, da je svoboda izražanja predmet izjem, vendar je te treba razlagati ozko, saj mora biti prepričljivo ugotovljena potreba po omejitvi. Ta določba pušča malo prostora za omejevanje svobode izražanja. Med upravičenimi razlogi za omejitev svobode izražanja sodišče izpostavlja sovražni govor, negacionizem in revizionizem, grožnjo demokratičnemu redu, politične nekorektnosti pa ni med njimi."

Sprašuje pa se še nekaj – ali nas ne bi moralo bolj skrbeti, kaj se dejansko dogaja v resničnem svetu, da povzroči diskurze, ki tako zelo vznemirjajo?