'Psihoterapevt bo le tisti, ki bo imel dovoljšno izobrazbo'

Kot pravi predstavnica psihoterapevtov Katja Knez Steinbuch, zakon prvič jasno določa, kdo bo lahko v Sloveniji izvajal t. i. psihoterapevtsko obravnavo. Ta ne bo enaka metodi zdravljenja, ki jo uporabljajo zdravniki, psihiatri in klinični psihologi v zdravstvu.

Medtem ko metoda zdravljenja še vedno ostaja v obliki ukrepov in potrebnih intervencij, ki so jih do sedaj pretežno izvajali omenjeni poklici, se psihoterapija prvič definira kot samostojna zdravstvena interdisciplinarna veda in dejavnost, ki se lahko prvič v takem obsegu izvaja na vseh področjih javnih resorjev ali na trgu. "Če lahko rečemo, da visoki kriteriji izobraževanja prinašajo večjo varnost, pa uvrstitev na vse javne resorje pomeni največjo dostopnost in skrajševanje čakalnih vrst," pravi Knez Steinbuchova.

Kot pojasnjuje, bodo psihoterapevti lahko svoj poklic pridobili šele po 2. stopnji izobrazbe oziroma po 8. ravni. "Psihoterapevt je strokovno usposobljen za samostojno izvajanje psihoterapevtske obravnave v psihoterapevtskem pristopu, če ima izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje oziroma izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih druge stopnje, in je v skladu z zakonom, ki ureja slovensko ogrodje kvalifikacij, uvrščena najmanj na 8. raven, v skladu z akreditiranimi izobraževalnimi programi v Republiki Sloveniji," navaja besedilo predlaganega zakona.

Omenjeni kriteriji pa so le osnova za nadaljnje psihoterapevtsko izobraževanje. Gre za obseg skoraj 2000 ur, kar pomeni najmanj štiriletni študij, ki vsebuje teoretična in praktična znanja, delo pod supervizijo, osebno izkušnjo terapije, strokovni in pa tudi zaključni izpit.

'Izobraževanje, enakovredno specializaciji'

Klinični psihologi in psihiatri opozarjajo, da gre za enega redkih poklicev, ki bo tako hitro brez specializacij prišel v zdravstvo. Vendar pa psihoterapevti odgovarjajo, da gre za izobraževanje, ki je glede na vsebino enakovredno specializaciji, saj v osnovi traja najmanj štiri leta, v praksi pa se zaradi velike količine praktičnega usposabljanja ta številka poveča na pet do šest let psihoterapevtskega izobraževanja.

Ob tem dodajajo, da v zdravstvu z najbolj ranljivimi pacienti že lahko delajo socialni delavci, specialni pedagogi, delovni terapevti in medicinske sestre brez specializacije in celo z nižjimi osnovnimi ravnmi izobraževanja. Izobraževalna pot je po njihovem kompromisna rešitev, ki od psihoterapevtov zahteva visoko izobrazbo, jasno strokovno usposobljenost in tudi osebno čustveno zrelost.

Največje kritike psihologov in psihiatrov so ravno glede izobraževanja in usposabljanja, saj se sklicujejo na pomembnost prehodne izobrazbe, ki sicer nima psihoterapevtske vsebine, ampak le medicinsko in psihološko, pojasnjuje predstavnica psihoterapevtov. Ti jim odgovarjajo, da ne obstajajo raziskave, ki bi potrdile, da je psihoterapevt z medicinsko izobrazbo bolj uspešen kot drugi psihoterapevti. Obstajajo pa raziskave, ki potrjujejo, da ni pomembna osnovna izobrazba psihoterapevta, temveč dejansko psihoterapevtsko izobraževanje.