Absurdno dolge čakalne vrste, neurejena zakonodaja in čedalje več zdravil

Večkrat smo že poročali o tem, da strokovnjaki v času pandemije covida-19 opažajo slabšanje duševnega zdravja ljudi. "Med epidemijo je naraslo število poskusov samomora, leta 2020 je bilo takšnih poskusov kar za 15 % več kot leto prej. Za dobrih 10 % je naraslo število kaznivih dejanj nasilja v družini, raziskava med študenti pa je pokazala, da jih kar 89 % kaže znake depresije in anksioznosti," je le del obširne problematike opisala dr. Špela Hvalec, specialistka klinične psihologije.

"Zanimanje za psihoterapevtsko pomoč stalno narašča. Ta trend je bil jasen že pred pandemijo covida-19, v času pandemije pa je postal še bolj izrazit," pa pravijo v ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda Dunaj (SFU Ljubljana). 

A marsikdo ne ve, na koga naj bi se, če se v svoji koži ne počuti lagodno, sploh obrnil. Občutek razdražljivosti, utesnjenosti, morda izčrpanosti, vtis, da smo neučinkoviti, medtem ko naši odnosi slabijo. Prvi korak je osebni zdravnik, pri katerem dobimo napotnico za specialistično obravnavo, razlaga Hvalčeva. "Za obravnavo pri psihiatru, če so v ospredju težave, ki se zdravijo z zdravili, ali za obravnavo pri kliničnem psihologu, če gre za težave, ki se lahko rešujejo s psihoterapevtsko obravnavo," je pojasnila. V Sloveniji se je sicer možno tudi neposredno obrniti na psihoterapevta, pravijo na SFU Ljubljana, a moramo biti pri izbiri psihoterapevta previdni, opozarja Hvalčeva.

Psihiater, psiholog in psihoterapevt imajo različne izobrazbe

Psihiater lahko postane tisti, ki je najprej doštudiral šestletni študij medicine in se potem pet let specializiral za psihiatrijo. Psihologi so medtem opravili petletni študij psihologije, ki v Sloveniji poteka na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in na Univerzi v Mariboru. Po zaključku magistrskega študija se psiholog lahko odloči za štiriletno specializacijo za klinično psihologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V okviru specializacije iz klinične psihologije je treba opraviti tudi študij ene izmed priznanih psihoterapevtskih šol, in sicer vsaj do stopnje, ko posameznik lahko izvaja psihoterapijo pod supervizijo.  

Psihiater, psiholog in klinični psiholog so tudi edini psihološki poklici, ki so pri nas uradno priznani. Psihiater in klinični psiholog sta zdravstvena poklica, zato so psihiatri in klinični psihologi tudi zakonsko odgovorni za strokovnost svojega dela. Poklic psihoterapevta medtem v Sloveniji ni uradno registriran. A več o zakonski (ne)urejenosti psihoterapije nekoliko kasneje.

Psihoterapijo je možno takoj po maturi študirati v okviru petletnega študija na SFU Ljubljana, ki sicer nima akreditacije Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu. "Psihoterapija bi morala biti podiplomsko in ne dodiplomsko izobraževanje," meni Hvalčeva. Kot pravijo na SFU Ljubljana, akademski oz. fakultetni študij Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana traja pet let, sestavljata pa ga dodiplomska in podiplomska (magistrska) stopnja. "Študenti pridobijo vse kompetence za samostojno opravljanje psihoterapevtske dejavnosti šele po končani magistrski stopnji študija Psihoterapevtske znanosti," pravijo. 

Poleg tega se jim dejstvo, da študij ni akreditiran v Sloveniji, ne zdi problematično. "Še posebno, ker smo v prostoru Evropske unije in je študij akreditiran v Avstriji -  izvajanje programa akreditiranega v tujini pa je v Sloveniji urejeno z zakonom," so pojasnili. Študijski program je akreditiran s strani Avstrijske agencije - AQ Austria (Agencija za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo).

Magistrski študij iz relacijske družinske terapije lahko posamezniki opravijo tudi na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Možno pa je tudi izobraževanje za drugi poklic, vendar morajo kandidati prej imeti visokošolsko (ali vsaj višješolsko) diplomo. Izobraževanje za psihoterapevta kot drugi poklic po evropskih kriterijih je po obsegu in zahtevnosti enakovredno fakultetnemu študiju, saj traja okoli sedem let.

Zdravljenje z zdravili, psihološko testiranje ali zdravljenje s pogovorom

"Psihiater zdravi z zdravili, klinični psiholog opravlja psihološko testiranje, psihoterapevt pa zdravi s pogovorom," sta razlike poskusila poenostaviti Marta Jenko, prof. pedagogike, psihoanalitična psihoterapevtka, supervizorka, učna terapevtka in vodja Ambulante SFU Ljubljana, ter mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana. Kot sta pojasnila, tak telegrafski opis seveda marsičesa ne zajame.

Čeprav gre za sorodne poklice, se poleg izobrazbe psihiatri, klinični psihologi in psihologi med seboj razlikujejo tudi po delu, ki ga opravljajo, in metodah, ki jih pri tem uporabljajo. Psihiatri se ukvarjajo z duševnimi boleznimi in težjimi duševnimi motnjami, ki jih diagnosticirajo in zdravijo. So edini, ki lahko za zdravljenje duševnih motenj predpisujejo zdravila in po potrebi bolnika napotijo v bolnišnico, saj so po osnovni izobrazbi zdravniki, zato bolje poznajo fiziološko delovanje človeka.

Diagnostiko lahko opravljajo tudi klinični psihologi, ki pri tem uporabljajo različna diagnostična orodja, kot so psihološki testi, vprašalniki, ocenjevalne lestvice, projekcijski preizkusi, klinični intervjuji in strukturirano opazovanje. Le klinični psiholog lahko poda podroben opis človekovega psihološkega funkcioniranja, ki vključuje oceno osebnosti (doživljanje sebe in drugih ljudi, čustvovanje, presojanje realnosti, sposobnost spoprijemanja s stresom), kognitivnih funkcij (pozornost, spomin, izvršilne funkcije) in različnih oblik psihopatologije.

Klinični psihologi poleg diagnosticiranja nudijo psihološko pomoč v primeru različnih težav (anksioznosti, strahov in fobij, depresije, žalovanja, odvisnosti, motenj hranjenja, težav v družini ali na delovnem mestu, učnih težav ...) ter izvajajo nevropsihološko rehabilitacijo in psihoterapijo.

Psihologi so na drugi strani zaposleni predvsem na področju šolstva in socialnega dela, pa tudi v različnih podjetjih, v vojski, domovih za ostarele in podobno. "Pri njih gre v večji meri za ocenjevanje, ukvarjajo se, na primer, z učnimi in vedenjskimi težavami, na področju socialnega dela razrešujejo stiske, svetujejo v primeru konkretnih problemskih situacij, načeloma pa ne obravnavajo duševnih motenj," je dejala Hvalčeva.

Na koga naj se torej obrnem?

Ključnega pomena je, da človek, ki se znajde v stiski, ne čaka predolgo, saj se duševne težave v tem primeru lahko stopnjujejo, opozarja Hvalčeva. Dober začetek je obisk pri osebnem zdravniku ali pri psihologu, ki deluje v okviru inštitucije, ki vam je dostopna (šola, podjetje). 

V nujnih primerih se lahko obrnete tudi na nujne psihiatrične službe, ki so brez napotnice in naročanja dostopne v vseh slovenskih psihiatričnih bolnišnicah. V Ljubljani, denimo, je takšna ambulanta za urgentno psihiatrično pomoč na Polikliniki na Njegoševi 4, v Mariboru pa urgentna ambulanta na Oddelku za psihiatrijo v UKC Maribor na naslovu Ob železnici 30.

Na psihoterapevte se posamezniki obračajo iz več razlogov. Najpogosteje se sicer pojavljajo depresivna simptomatika (potrtost, brezvoljnost), anksiozna problematika, obsesivno-kompulzivna simptomatika (obsesivne misli, kompulzivna vedenja), težave s prehranjevanjem (anoreksija, bulimija, debelost), motnje spanja (kronična nespečnost) in tako naprej.

Po pomoč se obračajo tudi starši zaradi vzgojne nemoči, pa ljudje, ki želijo rešiti partnerske težave, posamezniki zaradi posledic nasilja ali zanemarjanja (fizične in spolne zlorabe), ob hudih in kroničnih telesnih boleznih, ki predstavljajo tudi veliko psihično obremenitev (npr. rak, multipla skleroza), ob žalovanju in ob zasvojenosti.

Pogosto se dogaja, da oseba obiskuje tudi več strokovnjakov hkrati. "Najpogosteje gre za kombinacijo psihiatra, ki vodi terapijo z zdravili, in kliničnega psihologa, ki vodi terapevtsko obravnavo. To so zelo pogoste obravnave, ki so tudi celostno zastavljene, kar je dobro, kadar se izkaže potreba po zdravilih," je dejala Hvalčeva.

"Priti do psihoterapije, ki je plačana iz javnih sredstev, je podobno zadetku na loteriji"

V Sloveniji imamo registriranih 293 psihiatrov, od tega 251 javnih in 42 zasebnih. Poleg tega je registriranih tudi 61 psihiatrov, ki so specializirani za otroško in mladostniško psihiatrijo (53 javnih in 8 zasebnih). Kot lahko razberemo iz registra (RIZDDZ), je v Sloveniji tudi 126 kliničnih psihologov oz. kliničnih psihologinj (113 javnih in 12 zasebnih) ter 359 psihologov (348 javnih in 24 zasebnih).

Na SFU Ljubljana poudarjajo, da je glede na potrebe psihiatrov premalo. "Ti ne morejo izvajati psihoterapije, ker jim za to zmanjka časa," so pojasnili in dejali, da dostopne psihoterapije ni mogoče doseči z večanjem števila psihiatrov in kliničnih psihologov. 

"Psihoterapevtov, ki so usposobljeni po evropskih normativih za samostojen poklic, je okoli 300, vendar jim ni dovoljeno delati v okviru zdravstvenega sistema," pojasnjujejo na SFU Ljubljana. Poklic psihoterapevta v Sloveniji ni registriran, ampak je psihoterapija uradno še vedno samo storitev, ki jo lahko v okviru zdravstva izvajajo psihiatri in klinični psihologi, ti pa za psihoterapijo nimajo časa. "Priti do psihoterapije, ki je plačana iz javnih sredstev, je podobno zadetku na loteriji," so dodali. 

Klinični psihologi se strinjajo, da jih je bistveno premalo in da je psihoterapija v zdravstvu težko dostopna. "Ljudje so zato v stiski in pomoč iščejo pri različnih, tudi samooklicanih, "strokovnjakih", saj pri nas za odprtje različnih oblik gospodarske dejavnosti s področja svetovanja in psihoterapije ni treba izkazati nobenih znanj," pravijo in dodajajo, da kljub temu ne smemo dovoliti, da pride do nižanja kriterijev izobrazbe. "Področje duševnega zdravja je namreč enako, če ne še bolj kompleksno kakor področje telesnega zdravja, zato je prostor psihoterapije kot metode zdravljenja izključno v zdravstvu," so prepričani klinični psihologi.

V Sloveniji manj strokovnjakov od povprečja EU

"V Sloveniji imamo trenutno manj strokovnjakov s področja duševnega zdravja (psihiatrov, kliničnih psihologov), kot je povprečje EU," so potrdili tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Najnovejši podatki glede števila psihiatrov v EU, dostopni prek Eurostata, kažejo sliko iz leta 2017. 

V Nemčiji je bilo takrat 27 psihiatrov na 100.000 oseb, v Grčiji 25, na Finskem 24, v Franciji, na Nizozemskem in Švedskem pa 23 na 100.000 oseb. V sosednji Italiji jih je bilo 17, na Hrvaškem pa 16. Nekje bolj proti dnu seznama pa najdemo tudi Slovenijo s 14 psihiatri na 100.000 prebivalcev. Če preračunamo, ugotovimo, da je leta 2021 v Sloveniji še vedno le 14 psihiatrov na 100.000 prebivalcev. 

Kliničnih psihologov je med tem še manj, okoli šest na 100.000 prebivalcev. "V povprečju imamo devet novih specialistov na leto, kar nekaj pa se jih upokoji," pravijo v Zbornici kliničnih psihologov. Ker je strokovnjakov tako malo, pa so čakalne dobe zelo dolge. 

Absurdno dolge čakalne dobe

Kot je pojasnila Hvalčeva, se v duševni stiski na dežurnega psihiatra lahko obrnemo takoj, medtem ko se za kliničnega psihologa (pre)dolgo čaka. Kadar je posameznik k psihiatru napoten pod nujno, je v okviru dežurne psihiatrične ambulante, ki jo ima vsaka psihiatrična bolnišnica, pregledan v 24 urah. Običajno gre za hude stiske, ko obstaja grožnja samopoškodovanja ali poškodovanja drugih oseb ali lastnine.

"Pri nas, v Psihiatrični bolnišnici Idrija, se za psihiatra pod oznako hitro oziroma redno čaka od dva do tri mesece, za kliničnega psihologa pa od šest do devet mesecev. Ponekod so čakalne dobe še daljše," pojasnjuje Hvalčeva in dodaja, da je problem predvsem kadrovska podhranjenost. "Ves ta kader potrebuje kar nekaj let študija, da lahko samostojno in strokovno opravlja delo," pravi.

"V zadnjih letih se dogajajo neki pozitivni premiki," dodaja Hvalčeva, saj se ustanavljajo centri za duševno zdravje, ki bodo delovali na primarni ravni zdravstva. "Ampak ob tem smo pač naleteli na pomanjkanje kadra. Težko je dobiti specialiste psihiatrije oz. klinične psihologije, ki bi to dejavnost izvajali. V Sloveniji je ta problematika zelo velika," je dodala.

V okviru zdravstvenega sistema so čakalne dobe za psihiatra ali kliničnega psihologa, ki opravlja psihoterapevtske storitve iz javnih sredstev, od nekaj mesecev do dve leti, "kar je seveda absurdno in nedopustno", pravijo na SFU Ljubljana. Čakalne dobe za samoplačniške storitve so medtem pričakovano krajše. "Zasebni psihoterapevti samoplačnikom nudijo pomoč brez čakalnih dob, tako da so stalno na voljo tistim, ki ne morejo čakati več mesecev in ki lahko storitev plačajo sami," dodajajo na SFU Ljubljana. 

Čakalne dobe za otroke še daljše, polovica vseh duševnih motenj se prične do 14. leta starosti

Čakalne dobe za otroke, ki jih obravnavajo pedopsihiatri in klinični psihologi, ki so posebej usposobljeni za otroke in mladostnike, so medtem še daljše. "Situacija glede čakalnih vrst je tu še slabša," je dejala Hvalčeva in poudarila, da je to zelo problematično. "Če osebo v obravnavo dobimo ob začetku težav, lahko hitreje, predvsem pa učinkoviteje pomagamo," je prepričana Hvalčeva. Podobno trdijo tudi na NIJZ. Večina stisk se namreč, če jih ne naslovimo, s časom le še stopnjuje.

"Nedvomno se pri posamezniku, ki čaka na obravnavo, duševna stiska tudi povečuje," pravijo na NIJZ. Kot še izpostavljajo, se polovica vseh duševnih motenj prične do 14. leta starosti, pri tem pa so številni otroci in mladostniki spregledani ter niti niso deležni obravnave pri specializiranem strokovnjaku.  

Zelo pomembno vlogo imajo zato tudi šolski psihologi. "Oni so v prvi bojni liniji. Marsikdaj lahko že oni obravnavajo, amortizirajo oziroma usmerijo naprej tako otroka kot starše," je dejala Hvalčeva in poudarila, da se spodbuja interdisciplinarni pristop, zlasti pri otrocih, torej povezava med zdravstvom in šolstvom. 

Šolski psihologi lahko testirajo otroke in jim nudijo svetovalne pogovore, niso pa usposobljeni za psihoterapevtsko pomoč. Če ocenijo, da jo otroci potrebujejo, otroka napotijo k nekomu, ki nudi psihoterapijo, dodajajo na SFU Ljubljana. 

Izjemno pomembno vlogo pa imajo pri obravnavi tudi starši. "Samo z otroki zadev načeloma ne moremo rešiti. Nekatere obravnave potekajo celo samo prek staršev, da se naučijo, kako ravnati, in se oborožijo s strategijami. Delo z otroki mora vedno vključevati tudi delo s starši oziroma skrbniki," je še dejala dr. Špela Hvalec in dodala, da so tudi starši čedalje bolj ozaveščeni in hitreje prepoznajo težave. 

Problematika psihoterapije v Sloveniji

Treba je opozoriti, da stvari glede psihoterapije pri nas še niso dobro postavljene oz. zakonsko regulirane. Po obstoječi regulativi v zdravstvu lahko pri nas psihoterapevtske storitve izvajajo psihiatri in klinični psihologi (kar krije zdravstveno zavarovanje), ki morajo v okviru specializacije obvezno opraviti tudi študij ene izmed priznanih psihoterapevtskih šol, in sicer vsaj do stopnje, ko posameznik lahko izvaja psihoterapijo pod supervizijo. Po drugi strani psihoterapevti, ki po osnovni izobrazbi niso psihiatri ali klinični psihologi, ne morejo priti do koncesije za opravljanje psihoterapevtskih storitev, ker poklic psihoterapevta v Sloveniji še ni registriran, pravijo na SFU Ljubljana.

Že nekaj časa se v Sloveniji glede organizacije psihoterapevtske in svetovalne pomoči tako odvijajo debate med kliničnimi psihologi in psihiatri, ki so zaposleni v zdravstvu, na eni strani strani ter psihoterapevti in svetovalci, ki delujejo zunaj zdravstvenega sistema, na drugi. Medtem ko se prvi zavzemajo za normativno ureditev psihoterapije samo znotraj zdravstva, drugi vidijo potrebo po pravni ureditvi, ki bi omogočala izvajanje psihoterapevtske dejavnosti (podobno kot psihološke dejavnosti) tudi zunaj zdravstva, predvsem v socialnem varstvu, šolstvu in gospodarstvu.

K taki rešitvi se nagibajo v SFU Ljubljana, med drugim tudi zaradi zgleda drugih evropskih držav, kjer je večina psihoterapevtskih in svetovalnih storitev ljudem dostopna zunaj zdravstva. "Kljub temu da slovenski zdravstveni sistem, na katerega se ljudje z duševnimi težavami najpogosteje obračajo, s svojimi kapacitetami še zdaleč ne more ponuditi dovolj možnosti za pogovorne terapije, zdravniki, klinični psihologi in psihiatri, ki so zaposleni v javnem zdravstvu, poudarjajo, da je to edina prava pot," pravijo na SFU Ljubljana. V tem vidijo veliko slabosti in izpostavljajo, da se o tem premalo govori. 

"Danes lahko s. p. s psihoterapevtsko dejavnostjo odpre vsak v Sloveniji"

Tudi druga stran pri tem opozarja na "popolnoma neurejeno zakonodajno podlago", a na drug način. "Danes lahko s. p. s psihoterapevtsko dejavnostjo odpre vsak v Sloveniji," je pojasnila Hvalčeva in dodala: "Če nekoliko karikiram, nekdo lahko opravi tridnevni tečaj, nato pa že kar opravlja psihoterapijo." Tako rekoč kdorkoli, brez kakršnihkoli dokazil o strokovnem znanju, lahko odpre gospodarsko dejavnost s področja svetovanja in psihoterapije, za strokovne napake, ki jih stori v obravnavi, pa ni zakonsko odgovoren, na drugi strani opozarjajo klinični psihologi.

Tako Zbornica kliničnih psihologov kot Združenje psihoterapevtov Slovenije, ki povezuje predvsem psihoterapevte z osnovnim poklicem v zdravstvu, pa izdaji zdravstvenih koncesij ljudem, ki nimajo zdravstvene izobrazbe, odločno nasprotujeta. "Vstop nezdravstveno izobraženih psihoterapevtov v zdravstveni sistem je seveda tako za državo kot za takšne morebitne 'koncesionarje' zelo privlačen," pravijo. 

"Za državo bi bili ti kadri poceni, saj ji v njihovo izobraževanje ne bi bilo treba vložiti nič, izobražujejo se namreč na zasebnih šolah in tečajih, ki se financirajo iz šolnin. Za takšnega 'koncesionarja' pa je zadeva privlačna, ker bi si s petimi leti izobraževanja takoj po maturi lahko zagotovil iz blagajne zdravstvenega zavarovanja plačano službo. A če bi z zakonom normativno akreditirali različne zasebne psihoterapevtske izobraževalne programe in diplome, bi v zdravstveni sistem vključili klinično povsem neustrezne kadre," so prepričani.

"Veliko ljudi prelahko in prehitro dobi diagnozo duševnih motenj"

Na SFU Ljubljana izpostavljajo pretirano medikalizacijo duševnih težav. Pravijo, da je utemeljeno vprašanje o tem, kako je splošni oziroma družinski zdravnik v okviru svoje stroke opremljen za izjemno zahtevno nalogo diagnosticiranja ljudi z depresivnimi in tesnobnimi težavami. "Nedvomno delajo korektno v skladu s smernicami splošne oziroma družinske medicine, a te so narejene v okviru bolezenskega modela, kar vodi v pretirano medikalizacijo duševnih težav ljudi," pravijo.

Kot pojasnjujejo, je to vidno tudi iz Priročnika za prepoznavanje in obravnavo depresije in samomorilnosti pri pacientih v ambulanti družinskega zdravnika, ki ga je izdal NIJZ. Med drugim priporoča uporabo presejalnih orodij, kot je Vprašalnik o bolnikovem zdravju, ki temelji na kriterijih DSM-IV za veliko depresivno motnjo. "To pomeni, da veliko ljudi prelahko in prehitro dobi diagnozo duševnih motenj, velikokrat tudi zato, ker so zdravniki sočutni in s pomočjo diagnoz ščitijo trpeče," pravijo na SFU Ljubljana.

Ker so čakalnice polne, normativi za pogovore pa preozki, si splošni oziroma družinski zdravnik ne more vzeti dovolj časa za posamezen svetovalni pogovor in za to, da bi ponudil dovolj dolgo serijo pogovorov, menijo na SFU Ljubljana. "Ker pa začuti stiske ljudi, želi dati vsaj nekaj – in to so zdravila. Poleg tega je pri evidentiranju storitev veliko lažje ovrednotiti recepte kot pogovore, kar zdravnike tudi spodbuja bolj v smer predpisovanja zdravil kot pa svetovanja," so pojasnili.

To potrjujejo tudi podatki NIJZ. Število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, na leto, se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečalo za skoraj 50 odstotkov. 

Kot še eno slabost pa so na SFU Ljubljana izpostavili triažo. "Splošni oziroma družinski zdravniki sami se pritožujejo, da pacienta, pri katerem ocenijo, da bi bila indicirana psihoterapija, nimajo kam poslati," pravijo. 

Uradno seveda obstaja možnost napotitve h kliničnim psihologom ali psihiatrom, ki lahko za zdaj edini izvajajo psihoterapevtske storitve, krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, a ta je v resnici zelo omejena. Prvič zato, ker je vse manj kliničnih psihologov in psihiatrov, ki so ustrezno usposobljeni za psihoterapijo, in drugič zato, ker jih je premalo. "Zato so čakalne dobe vse daljše. To stanje odraža tudi nereguliranost psihoterapije kot samostojnega poklica," so še enkrat ponovili na SFU Ljubljana.

"Gluha ušesa ministrstva za zdravje". Kaj glede tega dela država?

Z vprašanji glede tega, kaj na področju (pre)dolgih čakalnih vrst in zakonske ureditve psihoterapije dela država, smo se obrnili tudi na ministrstvo za zdravje (MZ), kjer priznavajo, da so bile storitve za duševno zdravje v Sloveniji slabo organizirane. "Posamezne regije so ostale celo brez strokovnih služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov," so zapisali. V letu 2019 je ministrstvo zato pristopilo k vzpostavitvi prvih desetih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, odprli so tudi varovani psihiatrični oddelek za otroke in mladostnike za potrebe celotne Slovenije.

Pravijo tudi, da je Slovenija na področju varstva in krepitve duševnega zdravja leta 2018 pomemben korak naprej naredila s sprejemom Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028.

A kot poudarjajo na Zbornici kliničnih psihologov, se je izkazalo, da bo državni proračun kril le stroške tistih specializacij iz klinične psihologije, ki so potrebne za vzpostavitev mreže centrov za duševno zdravje v skladu z omenjeno Resolucijo, in sicer le dokler se financiranje in izvedba specializacij iz klinične psihologije celostno ne uredita v zakonu, ki ureja zdravstveno dejavnost. "Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja je namesto dosedanjih povprečno devetih obljubila tudi 30 specializacij na leto. Čeprav je bila sprejeta leta 2018, se je šele leta 2020 število odobrenih specializacij (27) približalo obljubljeni številki," so dodali v Zbornici kliničnih psihologov.

Kot razlog za dolge čakalne vrste tako klinični psihologi navajajo gluha ušesa ministrstva za zdravje, ki ga že več kot desetletje opozarjajo na izvorno težavo – način financiranja specializacij za klinično psihologijo. V nasprotju s specializacijami zdravnikov, ki jih krije državni proračun, je financiranje specializacij za klinične psihologe prepuščeno zdravstveni inštituciji, v kateri so zaposleni. 

"Tako smo vrsto let dobili le okoli 9 novih specialistov klinične psihologije na leto, čeprav bi v tem trenutku potrebovali okoli 400 novih kliničnih psihologov. V Zbornici kliničnih psihologov na ta problem ministrstvo za zdravje opozarjajo že ves čas, dajejo pobude in predloge, vendar doslej nismo bili uslišani," še pravijo.

Na MZ so dodali, da je bila novembra 2020 kot odziv na epidemijo vzpostavljena "Operativna skupina za izvajanje psihološke pomoči med epidemijo" na NIJZ. "Minister je imenoval delovno skupino, ki se bo najprej lotila najbolj perečih vprašanj in takoj za tem tudi urejanja področja, tako da bo zagotovljena večja dostopnost do preverjeno kakovostne in nadzorovane obravnave vseh, ki potrebujejo pomoč in podporo v duševni stiski," so še zapisali in dodali, da nacionalna strategija predvideva multidisciplinarni tim na primarni ravni, ki lahko naslovi zelo različne potrebe ljudi na področju duševnega zdravja in vključuje različne profile.

Kljub nekaterim korakom v pravo smer torej kaže, da nas na področju zakonske urejenosti in skrbi za mentalno zdravje čaka še veliko dela.