'Prvo hčer sem prvič previla v porodnišnici, sina pa šele, ko je bil star 9 mesecev'

Vse od začetka. Učenje govora, hoje, imen oseb, ki jih imaš najraje … "Spomnim se, ko sem se po treh dneh umetne kome zbudila, da sem gledala moža in mamo, vedela sem, kdo sta, ampak nikakor se nisem spomnila, kako jima je ime."

Lara je doživela možgansko kap. V Sloveniji se s to diagnozo vsako leto sreča 4400 bolnikov. Po kapi se življenje obrne na glavo, a kot poudarja moja sogovornica, ki jo doživim kot izjemno pogumno in na trdnih tleh, se tudi po kapi lepo in aktivno živi. Vse pa je lažje s podporo družine. Ko govori o svojem možu, jo še danes preveva ponos, meni se od ganjenosti nabirajo solze v očeh in samo upam, da imamo vsi ljudje v težkih trenutkih ob sebi takšno oporo. Neomajno, vztrajno, ljubečo.

Nova realnost bolnikov po kapi so leta rehabilitacije, a Lara mi razlaga, kako je z eno, in to levo roko, previla svojega sina. Sicer prvič šele pri devetih mesecih, a tako je po kapi. Stvari zahtevajo svoj čas. Danes brez težav ubije jajce in loči rumenjak od beljaka, zaveže vezalke, teče na smučeh, smuča, vozi kolo in avto, končala je tudi doktorat.

Recept za uspeh je vztrajnost vseh vpletenih. Bolnika, svojcev, zdravstvenega osebja. In pozitivna naravnanost, ki je Lari ne manjka. Mislim, da v resnici nikoli ni pomislila, da je žrtev, uboga, nemočna. Z majhnimi koraki se je podala v njen novi svet in ga počasi pripeljala do točke, ko jo človek lahko samo občuduje.

Ko odhaja, nam zaželi: "Pa da vas ne bi kap zadela." No, ja, glede na to, da nas čaka stresen dan, nič ne obljubim ... Potem pa resno pripomni, da je pomembno, da znamo prepoznati znake možganske kapi.

Zato: nerazločen govor, ohromelost ali nezmožnost premikanja ene strani telesa, enostranske motnje vida ali dvojni vid, lahko pa tudi vrtoglavica, slabost z bruhanjem in motnje ravnotežja naj bodo znak, da takoj pokličete pomoč.