Prvi maj - mednarodni praznik delavske solidarnosti

Prvi maj je mednarodni praznik dela v spomin na dogodke v Chicagu leta 1886, ko so delavci v veliki splošni stavki zahtevali skrčenje delovnika na osem ur, policija pa je njihove demonstracije 1. maja v krvi zadušila. Prvi kongres 2. internacionale (julija 1889) je sklenil, da bodo vsako leto na ta dan množične manifestacije; prvi maj je tako postal dan razrednega boja. Katoliki pa od leta 1955 prvi maj praznujejo kot praznik Jožefa Delavca. Stavkovno gibanje v Združenih državah Amerike, ki se je bojevalo proti nizkim mezdam in slabim delovnim razmeram, je leta 1886 doseglo vrh in zajelo približno 610.000 delavcev. Prejemki delavcev so bili namreč zelo nizki, povprečna mezda je znašala 9 dolarjev na teden. Delovnik (6 dni na teden) je bil dolg 10 ur in pogosto še več, varstvo pred nesrečami pa je bilo majhno. Delavski boj je bil oster, saj so podjetniki združeno nastopali proti sindikalno organiziranim delavcem, jih uvrščali na črne sezname in zahtevali od delavcev prisego, da ne bodo člani nobenega sindikata. Stavke so se večinoma končale s porazom delavcev, ker sta policija in javnost podpirali delodajalce. Med stavko v St. Louisu so pomožni šerifi streljali na stavkajoče in pri tem ubili devet ljudi. V vsej državi so 1. maja izbruhnile stavke in demonstracije z zahtevo po osemurnem delovniku, pri čemer so bili delavci deloma oboroženi. V Milwaukeeju je policija ustrelila šest oseb. Ko je policija v Chicagu četrtega maja razgnala anarhistično zborovanje, ki je protestiralo proti ravnanju s stavkajočimi, je eksplodirala bomba, zaradi česar je umrlo sedem oseb; nato pa je policija začela slepo streljati v množico, pri čemer je smrtno zadela štiri osebe. Na prvem kongresu 2. internacionale leta 1889 so nato sklenili, naj se 1. maj vsako leto praznuje kot praznik delavske solidarnosti.