Prvi jadralni padalec: S sabo smo vzeli žago, če bi me bilo treba reševati z drevesa

V rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A boste danes spoznali pionirje slovenskega jadralnega padalstva. Takrat 22-letni Dare Svetina je bil vesel, da mu je uspelo že v prvem poskusu prijadrati do doline, a klasični padalec večjega smisla v jadranju ni videl: "V klasičnem padalstvu je ves čar v prostem padu, ko se enkrat odpre padalo, je to le prevozno sredstvo, da se vrneš nazaj na tla. Pri jadranem padalstvu pa se takrat vse šele začne." Še vedno se živo spomni, kako so se na Dobrči jeseni 1982 nekaj časa spogledovali, kdo bo prvi poskusil, kako je dvignil roko in stekel s hriba. Pa kako je daleč v dolini videl cesto in si zadal, da bo pristal ob njej, ter ko zajadral čez previs hriba in prvič spoznal, da mu bo to tudi uspelo. "Eden od kolegov iz reprezentance, s katerimi smo se lotili tega podviga, me je pred poskusom vprašal, kaj bom naredil, če ne bom prišel do doline. Sem rekel: Ja, nič, me boste pa sneli z drevesa, za veje se bom pa že prijel. S takim razmišljanjem smo šli. Smo pa imeli s sabo žago in sekirico, če bi bilo treba posekati veje. Če bi mi danes moj sin rekel, da bo poskusil kaj takega, bi mu rekel, naj razmisli, kakšne traparije govori," se spominja v smehu. Tudi njegov tedanji trener, ki je bil takrat z njimi, legendarni Drago Bunčič, pravi, da niso čutili strahu, zgolj radovednost. V tistem času je Svetina za klasične skoke na tekmovanjih uporabljal nekoliko posebno padalo, ki se jim je zdelo idealno za njihov poskus. "To je bilo ameriško klasično padalo, parafoil 300 smo mu rekli, on je uporabljal tega, ki je bilo veliko večje od običajnih padal. Z drugimi padali smo ostali v zraku tri do štiri minute, s tem pa tudi po 10 minut," Bunčič opisuje, na podlagi česa so izbrali padalo. 

Svetina po pristanku ni čutil posebnega vznemirjenja: "Pridejo fantje dol v dolino, me sprašujejo, kako je bilo, vsi navdušeni. Sem odvrnil, da dobro, v redu, ampak v vsem tem početju ne vidim Amerike – zakaj bi trikrat na dan hodil v hrib, če pa lahko skočim iz letala." A prav v tej hoji v hrib je čar jadralnega padalstva, pripovedujejo danes sivolasi gospodje, ki so po Svetinovem podvigu v Sloveniji orali ledino temu športu. Sandi Marinčič, Stane Krajnc in Tone Svoljšak so v jadralnem padalstvu hitro videli tržni potencial in se naučili izdelave padal. Krajnc, ki je pred kratkim svoje podjetje Atair, ki izdeluje padala in drugo letalsko opremo, predal sinu, sam pa še vedno rad leti ne le s padalom, pač izvaja tudi najbolj ekstremno obliko padalstva, tako imenovane skoke BASE, se spominja, kako je proti koncu 70. let v tujini prvič videl jadralnega padalca, pa mu možgani sploh niso dovolili razumeti, kaj gleda. Šele čez leta je povezal, da je to novo področje padalstva, in se poglobil v zgradbo teh padal.  "Pri jadralnem padalstvu se vse dogaja počasi, le če je zelo turbulentno, si malo bolj zaposlen. Pa logistika je velika prednost. Nahrbtnik tehta od pet do 20 kilogramov, lahko ga prineseš v kateri koli hrib, se vračaš domov z avtobusom, vlakom, avtoštopom, ne potrebuješ transportnih prikolic, kaj šele letala, da bi te dvignilo na višino," našteva prednosti jadralnega padalstva. Svoljšak, s katerim sta sredi 80. let začela šivati padala, odprl pa je tudi prvo slovensko šolo za jadralne padalce, dodaja, da so takrat jadralna padala letela precej slabo, v glavnem navzdol, ne naprej in gor – zato je bilo padalstvo varno, a precej manj atraktivno kot danes: "Ko sem prvič letel, to je bilo v Avstriji, je šolanje trajalo eno minuto. Pokazal mi je, kako se dvigne padalo, veter je pihal po hribu gor, me je v hrbet porinil in že sem letel po hribu dol."

 Legendarni gospodje se po dolgem času sestanejo v Gozdu pod Kriško goro. Navdušeni so, razigrani in še vedno zaljubljeni v letenje. "Srce te žene in ljubezen do višine," ob pripravah na skok pojasni Svoljšak. "Na koncu zložiš padalo v nahrbtnik. In imaš vedno letalo s sabo tako kot angelček krila," nazorno prida Krajnc. "Stik z naravo je pri jadralnem padalstvu maksimalen. Ko si sam nekje na hribu, okoli tebe je samo zvok vetra. Včasih srečaš kakšnega ptiča, ki jadra v termičnem stebru, se mu približaš in pojadraš z njim," pa nazorno sklene Svetina in zajadra. 

Več pa v oddaji Svet danes ob 18. uri.