63-letnica prva Slovenka, ki je pretekla sedem največjih maratonov

"Bilo je super, dirka mojega življenja! Še posebej zato, ker sem tokrat tekla tudi dobrodelno," svoje občutke ob vrnitvi iz Tokia strne 63-letna Marija Brumen. 

Domov se je vrnila utrujena in opečena od sonca, a presrečna zaradi uspeha, ki ga je dosegla. "Napovedala sem čas 3 ure 50 minut, tekla pa sem 3 ure 49 minut in 54 sekund, torej šest sekund bolje! Bilo je vroče, opečena sem po nosu in ramenih ... V nedeljo je bilo 21 stopinj Celzija, v ponedeljek pa 0, padal je celo sneg, neverjetna razlika! Tokio je ogromno mesto in ko sem prišla v cilj, sem od sreče jokala kot dež. Mislim, da sploh še ne dojemam povsem, kaj mi je uspelo!" pripoveduje.

Čeprav je bilo naporno, je navdušena nad celotnim potovanjem. "Precej me je zdelala menjava časovnega pasu, veliko smo prevozili, imeli smo tudi zelo veliko ogledov, strašen tempo za dobrih pet dni. Edina stvar, ki me je zelo zmotila pri Japoncih, je, da nas niso spuščali po intervalih, zato imam po rokah precej modric, ker so me suvali – do 10. kilometra sploh nisi mogel teči, takšna gneča je bila. Sicer bi bila sigurno še za kaki dve minuti boljša."

'Tek me hkrati polni in prazni' 

Marija je imela kot otrok zelo rada tek, a zaradi skromnega življenja na kmetiji ni imela možnosti, da bi se z njim resneje ukvarjala. Nikoli tudi ni bila "kavčarka", pravi, vedno je rada hodila v hribe. 1. januarja 2012 je sprejela novoletno zaobljubo, da bo pri svojih 50 letih začela aktivneje teči. Tri leta pozneje je pretekla svoj prvi maraton v Radencih. Vse od takrat piše maratonsko zgodbo, v katero je pred dnevi dodala še zadnje poglavje.

V teku uživam, to aktivnost imam preprosto rada, pojasni naša sogovornica, ki je 40 let delala kot računovodja, zdaj pa je četrto leto delno upokojena. "To je služba, pri kateri si non stop za računalnikom ... ko imam vsega dovolj, si dam teniske na noge in grem v naravo. Zame je to postal del rutine. Včasih med tekom v mislih predelujem probleme, opazujem naravo in to me pomirja. Tek me hkrati polni in prazni," pojasni.

Nikoli ni tekla po nobenem programu, nikoli ni imela trenerja, tekaške ure dolgo ni nosila. "Sem čista rekreativka, dva do trikrat na teden redno tečem, že 13 let, v vsakem vremenu – tudi do minus 5 stopinj. Tečem po lastnem občutku, najmanj 10 kilometrov, toliko, da ostajam zdrava. Tu v bližini imam gozdove, grad, in to je moj teren."

Maratoni so prišli sami od sebe. "Imam srečo, da imam takšno telesno sposobnost, da lahko enakomerno tečem. Vseh 42 kilometrov pretečem z enakim tempom. Na maratonu v Sydneyju, na svetovnem prvenstvu, sem na pet kilometrov imela razlike dve do tri sekunde vse do konca. Pri teku nikoli ne trpim in nimam nobenih poškodb," pove ponosno. 

Padli so vsi največji

Na leto preteče dva maratona – enega spomladi in enega jeseni. Dvakrat je tekla v Ljubljani, petkrat v Radencih, pa v Atenah, Rimu, Valencii, Barceloni ... Prvi od "majorsov" je bil Berlin. "Potem pa sem videla, kako je to velika stvar in kakšno veselje te prevzame potem. In tako sem nekako začela pisati to zgodbo. Nisem si pa v tistem trenutku, leta 2017, mislila, da bom zdaj to končala!"

Padli so namreč vsi največji – poleg Berlina še London, New Work, Chicago, Boston in Sydney. Pri vseh je imela povprečni čas 3 ure in 55 minut. Marija je zdaj na spisek dodala še Tokio, zaradi lani uradno dodanega Sydneya pa je postala prva Slovenka s pretečenimi sedmimi majors maratoni. "Čisto po naključju, sploh ne morem verjeti, da se je to zgodilo meni!" pravi.

Najtežji Sydney, najlažji Berlin, posebna izkušnja v Atenah

Zaradi 648 metrov višinske razlike se je Mariji najtežji zdel Sydney, sledila sta Boston in New York zaradi dolgih mostov. Najlažji pa so bili Berlin, Chicago in Tokio, ki so dokaj ravninski. 

Občutke po osvojenih maratonih je težko opisati, pravi, moraš jih doživeti! "New York, na primer, je največji – tam je 53.000 maratoncev iz 185 držav in ti stojiš na štartu, ob progi pa dva milijona gledalcev! Kakšen neverjeten občutek je to! To je težko opisati in to so zgodbe, ki bodo v meni ostale večno. Čisto vsak maraton je neka posebna zgodba, meni izjemno draga. Da mi uspe, da srečno prispem v cilj in sem pri tem vedno nasmejana ... Saj veste, tu vidiš marsikaj, tekači padajo po tleh. Jaz pa se enostavno ne znam preforsirati, nočem se! Ali tečem pet minut dlje ali manj, je na koncu čisto vseeno. Moči si znam nekako razporediti."

V spominu ji je ostala tudi posebna izkušnja iz Aten. "Ta maraton sicer ni v skupini največjih, a rekla sem si - če sem prava maratonka, grem pa tudi v Atene, kjer se je zgodba začela! Tam je leta 2018 divjal požar in mi smo tekli skozi vas, s kateri je umrlo sto ljudi. Vse je bilo črno, potem pa so za potrebe maratona naredili nov asfalt. Bilo je izjemno čustveno - domačini, ki so preživeli, so nas pričakali in nam v roke podarjali oljčne vejice. Takrat sem jokala kot dež in to je bilo res nekaj posebnega."

V Tokiu je tekla tudi za dober namen

Marija se je na vse večje maratone uvrstila z normo, samo v Tokio ne, zato se je odločila za prijavo preko donacije Društvu za boj proti raku. "Tokijski maraton ima tudi 40 dobrodelnih organizacij in v ta namen ponudi 5000 štartnih številk. Oni nastavijo neko spodnjo mejo, ti pa ponudiš nekaj več in če imaš srečo, te izberejo. Na splošno se rada udeležujem dobrodelnih tekov, ne gre se mi samo za rezultat. Poleg tega se naš sosed - prvi, ki nama z možem čuva hišo, če kam greva, bori s to boleznijo, zato je bilo zame ta odločitev tudi osebna. Prijavila sem se, izbrali so me in tako sem tekla tudi kot uradna dobrodelna tekačica iz Slovenije."

Večji napor kot sam maraton sicer Mariji predstavljajo potovanja z letalom. Težave ima namreč s slabostjo. "Ko sem šla v Chicago, so bile zadnjo uro turbulence. Kako naj jaz ne bi bruhala, če pa so vsi ostali, ko jim verjetno ni nikoli slabo?! Zato vsakič, ko grem na daljšo pot, prosim, naj bo let čim bolj miren. To je velik problem in to me zdela bolj, kot če bi pretekla en polmaraton!"

'Spoštujem svoja leta, tekla bom le še na krajše razdalje'

Zdaj, ko je tudi Tokio že za njo, bo z maratoni zaključila. "Vseeno spoštujem svoja leta, ne želim, si, da pride do kakšnih poškodb, saj so to vseeno napori. To odločitev sprejemam z veliko odgovornostjo do sebe, da se moram čuvati še naprej. Zdaj bom rajši tekla na krajše razdalje, polmaratone."

Posvetila se bo tudi svojim trem vrtovom, ki jih tako z veseljem obdeluje. "Z možem sva popolnoma samooskrbna. Vso zelenjavo imava doma, okrog hiše. Skrbim za uravnoteženo prehrano. Pogosto me kdo vpraša: kaj pa dodatki? Ne poznam dodatkov."

Mož je sicer Marijin največji podpornik. "Hčerka je že skoraj 20 let v Ljubljani, živiva sama in vse počneva skupaj – hodiva, tečeva na smučeh, med korono sva prehodila slovensko Jakobovo pot, pa dvakrat Slovensko planinsko transverzalo ... Samo, da on ne teče. Nima rad teka. Pač nismo vsi za vse," v smehu zaključi.