Provokacija ali satira: Makarovičeva 'obdelala' tudi Goloba in Pirc Musarjevo

"Gospa predsednica Pirc Musar, ki ji je njen naziv takoj stopil v glavo in se začenja obnašati kot veličanstvo, kot arbiter za vse mogoče, je pozabila, da je avtorsko delo gospoda Fariča proslava. Ne verjamem, da gospa predsednica ni vedela, da je bila proslava, ki smo jo gledali, že politično cenzurirana. Mogoče, da tega ni vedela. Če je vedela, povedala ne bo. Jaz pa povem. Zdaj je pa tako. Takoj, ko je prišla na to mesto, je že stopila na grablje; najprej je stopila na grablje, ko je užalila koroške Slovence. Potem je grozila doktorju Eriku Breclju. Potem je v našem imenu, v imenu moje države, šla v Vatikan javno žalovat za papežem Ratzingerjem, za katerega vemo, kaj je predstavljal. In tako naprej in tako naprej. In če misli, da se lahko spušča na moje področje, kjer ve o tem toliko kot njena čivava ali pa še manj, se jaz v njeno področje ne spuščam, ampak meni zadostuje, da vem, da je politična satira po mednarodnem avtorskem pravu zaščitena in ona kot pravnica bi to lahko vedela. No, ji pa jaz povem. Predsednica K*** Musar. Še zdaj je žalostna, pogreša Ratzingerja, je v Vatikan odšla, se v črno je oblekla, šla javno žalovat. Slovenijo predstavljat, se malce pohat. Državniške obiske opravila je sproti, na partizanska slavja zašla je po pomoti. Predsednica vsakogar, predsednica nikogar, je isto sranje ona ali pa kakšen Logar," nam je zrecitirala Svetlana Makarovič.

Ker pa satirik mora imeti kdaj tudi za kontrast mehko šapo, nam je prebrala pesem o divji roži. "Od kod se je vzela ta divja roža s kremplji na steblu? Vsem na očeh. Zmeraj pokončna, z jasnim pogledom. Kako se je znašla v poslanskih klopeh? Od kod se je vzela ta divja roža v sanje objokanih romskih otrok? Ki dostojanstva jih je naučila, ki so poznali toplino teh rok.  Od kod se je vzela ta divja roža, ki s pravo besedo razkrinka laži? Misli nam bere in nas razume. Tamara Vonta. Hvala, ker si."

Pa še eno o ministrici: "Ministrica rešitev išče, pa jo zaprimo v zavetišče. Izstradajmo jo kot živali, zato naj vladi se zahvali. Ministrica Irena Šinko, je prav, da se živali muči? Odgovorite nam pri priči, sicer dobite jih po buči. Jaz, maček Kotnik, ji grozim. Če kje na samem jo dobim. Zato, ker si je zaslužila, bo moje kremplje zaslužila, občutila."

In o predsedniku vlade: "Kar dolgo časa sem bil tiho, sem predel in te rad imel, a danes te nič več ne maram. Sedaj pri meni si oplel. Že res, da si od sile fleten, a jaz sem fletnejši, da veš: Ker jaz sem pesnik, ti pa štromar. Ker jaz ostanem, ti pa greš. Saj še podgan ne znaš loviti. Ujel si le neznatno miš. Dovolj je tvojih kompromisov. Mar od janšistov se učiš, ti štromar? Nas je Islandija prva priznala, a je politika to zamolčala. Raje pred vsakim se papežem plazi, pravih prijateljev pa ne opazi. Katolicizem kroji nam prihodnost, silno skrbi nas slovenceljska rodnost. Splav prepovedati Cerkev želi, a o zlorabah previdno molči. Robert prisrčno se škofi rokuje. To je vesel krivonosi Zore. Bog ve, o čem so se dogovorili. Pazi se, štromar! Gledamo te."

Satirik se lahko loti česar koli, pojasnjuje pesnica. "Nekoga, ki je na področju moči. Satirik se ne sme nikoli lotiti tabu tem, kot so recimo holokavst, trpljenje, umsko, telesno prizadeti, begunci, otroci ali mladi ljudje. Svojega kremplja nikoli ne bi zapičila recimo v enega mladega politika, recimo v Hojvika, ker na nek način, ko ga gledam, me spominja name, ko sem bila v njegovih letih. Do takrat sem gledala vse črno-belo. Jaz sem bila navdušena ali pa ogorčena, besna, vse mogoče in sem bila stoodstotno prepričana, da imam prav jaz in nihče drug. In ker je ta mladi človek, ki je inteligenten, to ni noben idiot, da ga zmerjajo z Breivikom. To je kratkomalo svinjarija. To se ne dela."

Če pišem verze, morajo biti izbrušeni, še dodaja. "Metrum, rime. Vse to mora biti, vse to mora klapati, to mora biti izdelek, profesionalno priseben. Drugače se tega raje ... V svarilo raznim Pirkovičem itn. ... Treba je obvladati žanr, ker to je enakovreden literarni žanr satirične pesmi, katerekoli pesmi. Treba je obvladati in to ve tudi Boris A., ki tudi piše izvrstne satirične pesmi. Najprej je treba obvladati obrt, potem pa naprej."

In kaj dela Svetlana Makarovič, ko ne piše? "Kadi, zdaj se nekaj učim kvačkati, en vzorec. Nekaj poskušam s kvačko. Rezultat je pa tako, kot da ne bi človeška roka delala, tako da boljše, da s tem neham. Drugače pa se pogovarjam z mačkom Kotikom, ga vprašam za mnenje. Tako kot priporočam gospe Pirc Musar, da svojo čivavo zaprosi za mnenje. Če jaz vprašam Kotika, kaj si misli o oblačenju naše predsednice, pa se Kotik prime za glavo. Ona lahko vpraša svojo čivavo, kaj si misli o meni. Ampak, kar je doma, je eno. Kar se pa javno izjavi, je pa čisto nekaj drugega."