Po podatkih MNZ je bilo zaradi omenjenega zakona okoli 14.000 ljudi pred enajstimi leti administrativno zbrisanih. Veliko izmed njih se je v tem času izselilo iz Slovenije, okoli 6000 pa jih še vedno živi v Sloveniji, le da so bili v minulih letih zaradi izbrisa prikrajšani za pokojnine ter za zdravstveno in socialno varnost.
Odločba Ustavnega sodišča se nanaša na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. To pomeni, da so bili do tega dne vpisani v register in na ta dan izbrisani iz registra stalnega prebivalstva.
Pobudniki presoje ustavnosti zakona so menili, da bi zakon vsem državljanom drugih republik, ki so bili izbrisani iz evidence stalnega prebivalstva, moral omogočiti ponoven vpis stalnega prebivališča od dneva izbrisa. Pri tem so se sklicevali tudi na odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999, ki je ugotovilo, da je bil izbris državljanov drugih republik iz registra prebivalcev nezakonit. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo, saj izpodbijani zakon državljanom drugih republik ne omogoča pridobitve stalnega prebivališča od dneva, ko jim formalnopravno ni bilo priznano. Načelo pravne varnosti iz ustave namreč določa, da položaj omenjenih oseb v določenem obdobju ne ostane pravno neurejen. Stalno prebivališče je pomembna okoliščina za uveljavljanje določenih pravic in pravnih koristi, ki jih omenjeni prebivalci niso mogli uveljavljati zaradi pravno neurejenega stanja, zaradi česar so se znašli v bistveno slabšem pravnem položaju, ki je za nekatere od prizadetih oseb trajal tudi deset let, je kot obrazložitev še navedlo ustavno sodišče. Notranjemu ministrstvu so zato naložili, naj izbrisanim državljanom izda dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivališča od februarja 1992, torej tudi za nazaj.
Zakon ni skladen z ustavo
Zakon po mnenju sodišča med drugim ni skladen z ustavo, ker državljanom drugih držav naslednic SFRJ, ki so bili februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, ne priznava stalnega prebivališča za ves čas od dneva izbrisa ter ker ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje izbrisanim prebivalcem. Sodišče je sicer odločitev sprejelo soglasno, sodnik Ciril Ribičič pa je podal pritrdilno ločeno mnenje.
Neskladen z ustavo je tudi člen zakona, ki kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje določa dejansko življenje v Sloveniji v času po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi določneje opredeljeval vsebino tega pogoja. Ustavno sodišče je razveljavilo tudi del zakona, v katerem je določen rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
Ustavno sodišče je za odpravo ugotovljenih neustavnosti določilo šest mesecev.
Ribičič podal ločeno mnenje
Ribičič je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je Slovenija pozitivni primer, kako je ob osamosvojitvi poskrbela za ohranitev (najmanj) enake ravni zaščite manjšinskih narodnih skupnosti, tako kolektivnih pravic italijanske in madžarske skupnosti, kot individualnih pravic njunih pripadnikov. Enako pomembna je bila predosamosvojitvena odločitev Slovenije, da omogoči kar najbolj enostavno pridobitev državljanstva vsem državljanom drugih republik nekdanje federacije. Tako je lahko na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu, sprejetega pred osamosvojitvijo in pred sprejemom ustave, pridobil državljanstvo vsakdo, ki je zanj zaprosil, če je izpolnjeval en sam pogoj (stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. decembra 1990, torej na dan plebiscita, na katerem so lahko glasovali vsi prebivalci Slovenije, ne glede na njihovo republiško državljanstvo).
Na žalost pa je prišlo relativno kmalu po osamosvojitvi, in sicer leta 1992 (razkrito pa je bilo precej pozneje), do ukrepov, ki pomenijo temni madež in mečejo temno senco na opisano zgodbo o uspehu, je še zapisal Ribičič. Po njegovem mnenju so se redki posamezniki, ki so ostali v Sloveniji po njeni osamosvojitvi, morda vsak deseti od njih, odločili, da ne zaprosijo za državljanstvo. S svojo odločitvijo so bolj ali manj zavestno sami izbrali status tujca. Pričakovali so lahko, da zaradi te odločitve ne bodo več izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Slovenije, kot so bili v prehodnem obdobju. Toda nihče od njih ni mogel pričakovati, da se jim bo država, v kateri praviloma že zelo dolgo živijo in delajo, maščevala tako, da jim bo odvzela stalno prebivališče in jih s tem pahnila v "ilegalo" in vsakovrstne težave. To so izvršilni organi države storili, ne da bi imeli za to podlago v ustavi, zakonodaji ali v drugih odločitvah zakonodajne oblasti, kar je že pred sprejemom zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS v letu 1999 ugotovilo ustavno sodišče.
Tako samo dejanje (odvzem stalnega prebivališča), kot tudi prikrivanje in minimiziranje storjene napake ter obotavljanje pri popravi storjene krivice v obsegu, ki je nujen (vrnitev stalnega prebivališča za nazaj, od takrat, ko jim je bilo odvzeto), so povzročile ogromno krivic in težav prizadetim in veliko škode ugledu Slovenije. "Državni organi Slovenije so neetično in nekorektno, predvsem pa nezakonito in protiustavno ukrepali in povzročili izbrisanim dalekosežne negativne posledice, socialne in druge." V slovenskem nacionalnem interesu je, da čim prej in čim bolj temeljito zbriše moralno sporen madež s svoje poosamosvojitvene poti, je v ločenem mnenju še zapisal Ribičič.
