Protestniške akcije v fotografski monografiji: Stanje je sramota, metoda je upor

Za uradni datum izida knjige so izbrali 7. februar, ko mineva natanko 80 let od začetka oddajanja Radia Kričač, ki je v tistem času postal prepoznaven glas upora.

Po besedah Urše Chitrakar Non-Grupe "ni kolektiv, je metoda boja". Je način organiziranosti, ki skupini akterjev omogoča nehierarhično skupnostno delovanje in afirmacijo individualne kreativnosti. "Cilj je opozarjanje na družbene krivice in nesprejemljivo krčenje zgodovinsko izborjenih pravic. Verjamemo v skupnostni in horizontalni pristop tukaj in zdaj. Zgodovina boja je naš navdih, ki ga nosimo s seboj v naših akcijah kot metodo, spomin in opomin," je povedala v imenu kolektiva.

"Reakcizem kot umetniška forma govori zase, kontekst urgentnosti pa definira končno formo in medij. Živimo v času, ko si politični razred lasti in prikraja interpretacijo družbene pogodbe skozi geste kolaboracije in prerazporejanja družbenega. Ozka peščica dobiva vse več, velika večina je pahnjena v revščino in je oropana svojega glasu," je povedala in poudarila, da je dolžnost umetnosti, "da ponuja diagnoze in artikulacije, s katerimi prispeva k javnemu dialogu".

Izid publikacije v Non-Grupi intimno enačijo z uporniškim tiskom iz sezone jesen/zima 1944/45. "Kultura je takrat delala in od vojne utrujenim ljudem vlivala minimum dostojanstva in življenjskega optimizma, ki je mnogokrat pretehtal v ključnih trenutkih in zgodovino odpeljal stran od obupa nad izgubljenim," je še povedala Urša Chitrakar in dodala, da so "umetniki prenašalci virusa svobode".

V imenu Založbe ZRC je o knjigi spregovoril Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Kot je dejal, Založba ZRC objavlja znanstveni tisk, obenem sledi raziskovanju novih konceptov, njihovo raziskovalno delo pa poteka na različnih področjih, ki zadevajo pričujočo knjigo.

V nadaljevanju je podal nekaj misli o samem projektu ter o tem, kako sam razume, kaj je sramota. Slednja je, "občutek nelagodja, zadrege, ko se znajdemo v situaciji, ko bi se najraje vdrli v zemljo". Ko bi najraje "izginili, ne imeli ničesar s tem". Ravno zato je knjiga Sramota po svoji obliki takšna, da "ne paše v noben predalček, se je ne da popredalčkati. Je težka, težko se jo bere, z njo se težko ravna".

Do sramote je po beseda Klepca mogoči imeti različen odnos, mogoče jo je zanikati, se od nje distancirati, očitek, naj se sramuje, je mogoče nasloviti na drugega. Spomnil je na film Luči velemesta, v katerem Charlie Chaplin po nesreči pogoltne piščalko. Ko piskamo, po Klepčevih besedah še ne govorimo. "Zato, da bi lahko drugače govorili, pa potrebujemo tudi kaj za piskati," je dodal.

Kot je še povedal, je primerno, da z monografijo Sramota obeležijo tudi jutrišnji kulturni praznik. Kultura se je namreč na Slovenskem porodila tudi iz občutka, da Slovenci nočemo biti zasramovani kot nižje razviti narod. Velik del prvih kulturnih poskusov je bil po njegovih besedah namenjen prav temu, se bi se izognili zasmehovanju in zasramovanju kot pripadniki slovenskega naroda.