Ministrica za kulturo Andreja Rihter je kot slavnostna govornica spomnila na izjemni kulturni pomen dediščine reformacije, saj so bili protestanti "prvi, ki so nas prešteli kot Slovence". Njim dolgujemo prve knjige in skupni knjižni jezik, z reformacijo pa je povezan tudi začetek šolstva na Slovenskem.
Umetniški del počastitve sta sooblikovala režiser Andrej Boris Mlakar in scenograf Marko Mitja Feguš.
"Mi, ki v živo živimo informacijsko revolucijo, si znamo zlahka predstavljati, kaj je v svojem času pomenila iznajdba tiska: kadar tako temeljno posežeš v novo, se ne odpirajo le nova obzorja znanja, temveč je človek dobesedno prisiljen na novo premisliti samega sebe, predihati vrednote in pregnesti svet. Tako so protestanti v področja tiska, pismenosti, šole, glasbe in nenazadnje tudi cerkvenih zakonov prinesli tehten premislek o prihodnjem duhovnem in fizičnem obstoju in razvoju naroda in pričeli zapisovati slovenski zgodovinski spomin kot zavest o skupni usodi prebivalcev vseh slovensko prepoznanih dežel. To je bil tektonski premik, ki je utiril vso poznejšo slovensko zgodovino. Duh reformacije in črka protestantov sta odločilno prispevala k razvoju slovenstva in s tem vgradila pomemben del temeljev slovenski državi. Slovenci smo po Trubarju in z njim zares postali evropski narod," je povedala Andreja Rihter.
Uvrstitev dneva reformacije v niz najpomembnejših državnih praznikov je po besedah ministrice za kulturo izjemno pomembna, a nikoli samoumevna. Vsakič znova je dobro opozoriti na pomen tovrstnih kulturnih premislekov - še prav posebej zdaj, ko smo sredi novega zgodovinskega procesa. Dan reformacije v tej perspektivi ni le spominski dan, temveč slavljenje kulturnega bitja globoko v srcu vsakega posameznika, naše usodno tehtne sposobnosti sobivanja in soustvarjanja z drugimi evropskimi narodi.
S pridružitvijo Evropski uniji maja prihodnje leto bodo na preizkušnji tiste posameznikove in narodove vrline, ki jim sledimo od prve slovenske knjige naprej, je dejala Rihterjeva in se vprašala, ali bomo znali razpirati nove prostore, namesto da bi se ljubosumno zapirali v stare. Ali bomo znali z enakim spoštovanjem, s katerim čuvamo kulturno dediščino, odpreti svoj kulturni prostor tudi drugemu in drugačnemu, da nas bogati in plemeniti, ter ali bomo znali prepoznati, da ima vsaka doba svojo strast in svoj pogum. Nacionalni program za kulturo, ki te dni potuje iz vlade v parlament, dokazuje, da smo programsko, gmotno in ustvarjalno dobro pripravljeni na te nove izzive.
