V izvorni državi so v času njihovega pobega vladale napete razmere med opozicijo in oblastjo, potekali so nasilni protesti, policija je streljala na protestnike, ljudje so v spopadih s policijo umirali, je prosilka za mednarodno zaščito povedala v postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Njen mož je bil v tem času podpornik opozicije in je ljudi v njihovem kraju pozival k udeležbi na demonstracije. 31. 12. 2017 se je njen mož tudi sam udeležil demonstracij. Kot je povedala prosilka, je bila isti dan po vdoru uniformiranih oseb v njihovo stanovanje posiljena. Nato se je zatekla k tastu, ki je zahteval, da spremeni veroizpoved in kot kristjanka prevzame muslimansko vero. Prav tako je grozil, da bo dal njeni hčerki obrezati in najstarejšo tudi poročiti. Zaradi vsega tega se je odločila, da s hčerkama pobegne iz izvorne države.
Vse to in še številne podrobnosti o njeni veroizpovedi, politični opredeljenosti in dogodkih iz njenega življenja lahko beremo v odločbi prosilke za mednarodno zaščito, ženske z dvema mladoletnima hčerkama, ki so pred tremi leti prebežale v Slovenijo. Čeprav deklici danes hodita v slovensko šolo in imajo v Sloveniji v tem času že razpredeno socialno mrežo, jim je MNZ na koncu odrekel mednarodno zaščito. In to že drugič, prvič je upravno sodišče namreč že odločilo v prid prosilki in ministrstvo je moralo o primeru ponovno odločati.
MNZ: Izjave so bile neskladne oziroma neprepričljive
So se pa na MNZ, kot je razvidno iz dokumenta, še posebej poglobili v njene izjave in iskali napake. Podrobno so popisali domnevna neskladja in neujemanja v njeni pretresljivi zgodbi. Ministrstvo za notranje zadeve je sicer v sklepu v oceni verodostojnosti zapisalo, da iz prosilkinih izjav ugotavlja, da so bile izjave, ki jih je prosilka podala tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na obeh osebnih razgovorih, neskladne oziroma neprepričljive. Kot so dodali v sklepu o verodostojnosti, na MNZ dvomijo tudi o zdravniški dokumentaciji, ki jo je predložila glede posilstva. Kot so zapisali, Nacionalni forenzični laboratorij namreč ne more ugotoviti pristnosti dokumenta, iz katerega izhaja, da je bila posiljena.
Kot še lahko preberemo: "Pristojni organ sicer ne dvomi, da je bila prosilka izpostavljena posilstvu in da je zato poiskala zdravniško pomoč, vendar pa je bila v delu, koliko ljudi, predvsem pa, kdo so to bili, neprepričljiva. Pristojni organ dodaja še, da je lahko samo prosilka tista, ki lahko prepričljivo pove, kdo so bile osebe, ki so jo posilile. Nadalje so predstavili še številne po njihovem mnenju neskladne izjave, povezane z dogodki, ki so se zgodili po posilstvu."
A kot so kljub vsemu zapisali na koncu, pristojni organ na podlagi vsega ugotavlja, da je mogoče prosilki v njenih izjavah večinoma slediti, kljub temu da je bila v določenih delih neprepričljiva oziroma da predstavljenih neskladij ni znala ustrezno predstaviti.
Begunci ne potujejo s fascikli
Na vprašanje, zakaj sploh preverjanje verodostojnosti izjav in do katere mere je v primerih prosilcev za azil primerno takšno ocenjevanje verodostojnosti izjav prosilcev za mednarodno zaščito, doc. dr. Samo Bardutzky z ljubljanske pravne fakultete pojasnjuje, da se v teh verodostojnost izjav presoja zato, ker ima organ na voljo zelo malo 'klasičnih' dokazov: "Begunci pač ne morejo prepotovati tisoče kilometrov, da bi si rešili življenje, otovorjeni s fascikli dokumentacije. Tudi prič se praviloma ne da zaslišati. Tako da je veliko odvisno od dveh virov informacij: objektivnih podatkov o situaciji v državi izvora na eni strani in izpovedi prosilca na drugi strani."
Ker je tako veliko odvisno od teh dveh virov informacij, dajo včasih uradniki, ki vodijo postopek, zelo veliko težo dejstvu, da je na primer prosilec na razgovoru januarja rekel, da je potoval v avtobusu rdeče barve, ko so ga ponovno zaslišali marca, pa je dejal, da je bil avtobus zelen, karikira in opozarja, da se iz tega da nato teoretično izpeljati napačen zaključek, da laže; in če laže o barvi avtobusa, verjetno laže tudi o tem, da so ga tepli. "To je popolnoma zgrešeno, ker bi se lahko takšna banalna napaka zgodila komurkoli od nas, toliko bolj, če smo pod stresom usodnega razgovora ali pa nam je med vožnjo s tistim avtobusom šlo po glavi vse kaj drugega kot to, kakšne barve je. Drugo pa je, če se storilčeve navedbe ne ujemajo s podatki, ki jih imamo na voljo o stanju v državi, ali so notranje kontradiktorne glede za njegov pravni primer bistvenih vprašanj. Zaključek upravnega organa, da je treba prošnjo zavrniti, ker je prosilec neverodostojen, bo preizkusilo sodišče v upravnem sporu, ki bo iz obrazložitve upravne odločbe spoznalo, ali je upravni organ ravnal pravilno pri presoji verodostojnosti", opozarja.
Na vprašanje, ali je primerno, da so žrtve hujših kaznivih dejanj v izvorni državi podvržene več osebnim razgovorom, s katerimi navzkrižno preverjajo verodostojnost njihovih izjav, in kakšna bi pravzaprav morala biti njihova ob obravnava, doc. dr. Bardutzky odgovarja, da zakon o mednarodni zaščiti določa, da je to ranljivost žrtve treba upoštevati pri razgovoru, ter, denimo, da je treba uradnike izobraževati, da bodo takšne situacije znali prepoznavati. Akademiki in drugi, ki to spremljajo od zunaj, pa nimamo pravega vpogleda, kako to poteka, priznava.
Na vprašanje, zakaj v obravnavi tako podrobno poizvedujejo o verski izpovedi, politični opredeljenosti prosilcev, zakaj so ti podatki tako pomembni za proces in podelitev mednarodne zaščite, pojasnjuje, da zato, ker Ženevska konvencija, osrednji mednarodni instrument varstva beguncev, status begunca zagotavlja le osebam, ki pričakujejo, da bodo preganjane zaradi ene od osebnih okoliščin (rasa, vera, politično prepričanje, pripadnost posebni družbeni skupini). Kot opozarja, je to pravzaprav zelo strog pogoj, zaradi katerega marsikdo, ki ga običajno vidimo kot begunca (npr. mnogo ljudi, ki preprosto bežijo pred vojno), mednarodnopravno ne šteje za begunca, zaradi česar se nato preverja, ali je upravičen do drugih oblik zaščite.
'Slovenski zakonodajalec se pogosto odloči, da bo sprejel evropski minimalni standard'
Na vprašanje, kako ocenjuje obravnave, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito v primerjavi s prakso drugih evropskih držav, dr. Samo Bardutzky z ljubljanske pravne fakultete odgovarja, da je azilno pravo v Evropski uniji v veliki meri poenoteno: "Res pa je, da pravo EU pogosto postavlja le minimalne standarde in državam članicam prepušča, da prosilcem priznajo višjo raven pravic. Slovenski zakonodajalec se pogosto odloči, da bo sprejel evropski minimalni standard, četudi s tem zniža že obstoječo raven varstva pravic in povzroči situacijo, ki je vprašljiva z vidika jamstev slovenske ustave."
Za primer navaja pravico do pravnega zastopanja prosilca za azil že v postopku pred ministrstvom, ki smo jo včasih imeli zagotovljeno, ko pa smo pravni red usklajevali s pravom EU, se je naš zakonodajalec odločil za znižanje standarda, ker pravo EU to pač dopušča. A, kot opozarja, rešitev ni dobra, saj je postopek pred ministrstvom zahteven, prosilec potrebuje pomoč strokovnjaka, da pridejo na dan dejstva, pomembna za obravnavo prošnje. Nesmiselno in neekonomično – da ne govorimo ustavno vprašljivo – je, da begunec pravnega svetovalca dobi šele pred sodiščem, ko se preverja zakonitost odločbe ministrstva, opozarja.
Kaj stroka opaža v Sloveniji na področju obravnave prosilcev za mednarodno zaščito? "Nekaj, kar gotovo opazujemo v Sloveniji, je, da je Slovenija precej nezaželena ciljna država za prosilce. Zelo veliko jih prošnjo vloži v Sloveniji, ko pridejo v stik s Policijo, jo vložijo le zato, da bi preprečili, da jih odstranijo. V resnici kmalu zatem odidejo naprej, v Nemčijo, skandinavske države, kjer si res želijo zaprositi za azil in tudi živeti. Zelo pogosto se to početje površno in zmotno označi kot zlorabo, kar z vidika mednarodnega prava niti ni res, saj Ženevska konvencija o statusu beguncev od njih ne zahteva, da za azil zaprosijo v določeni državi."
A vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je tudi, zakaj begunci to počno, izpostavlja. "Delno seveda zato, ker se zavedajo, da je ekonomska situacija v Zahodni Evropi boljša, v te države jih vleče tudi to, da tam že živijo njihovi sorodniki, sonarodnjaki; v državah, ki imajo bogatejše izkušnje s priseljevanjem, se prišleki lažje integrirajo, varnejši so pred ksenofobičnimi izpadi in nasiljem. A pomemben dejavnik je tudi raven varstva pravic prosilcev za azil. Kdorkoli od nas, ki bi delal načrt, kako sebi in svoji družini rešiti življenje s pobegom v tujino, bi – če bi le imel te podatke na voljo – upošteval tudi informacijo, kje mu bo na voljo odvetnik od trenutka, ko ga pripeljejo v azilni dom, ali pa bo moral dolgotrajen in zapleten postopek, v katerem se odloča o njegovi usodi, zvoziti sam, brez strokovne pomoči in brez znanja jezika, da bi lahko sam prebral zakonodajo in sodno prakso. Tudi to gotovo dela Slovenijo manj privlačno za prosilce in jih požene v nadaljevanje poti, kar nekateri nato lahkotno opisujejo kot 'zlorabo'.
Zakaj torej zavrnitev mednarodne zaščite v tem primeru?
Pristojni organ je prošnje prosilk za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v opisanem primeru zavrnil. Če mu bodo prosilke želele nasprotovati, bodo morale sprožiti upravni spor. V odločbi lahko beremo dolgo obrazložitev, zakaj ne zadostijo niti pogojem za priznanje statusa begunca niti niso upravičene do statusa subsidiarne zaščite.
Kot je pojasnjeno v presoji upravičenosti do statusa begunca, prosilka zaradi tega, ker so se demonstracije dogajale in na katerih sama ni bila, se jih je pa udeleževal njen mož, ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja iz tega razloga, torej demonstracij 31. 12. 2017. Ob tem so dodali še, da so se zdaj razmere v državi, kljub še vedno velikemu vplivu nekdanjega predsednika, vseeno bistveno spremenile. Predsednik države je postala oseba, ki jo je na demonstracijah 31. 12. 2017 podpiral prosilkin mož.
Še posebej veliko prostora pa so namenili preučitvi drugega razloga, ki ga je podala, posilstvu. Tu so znova popisali številne po njihovem mnenju neskladnosti v njeni zgodbi. Prav tako so v odločbi zapisali, "da pristojni organ ugotavlja, da prosilka ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja zaradi posilstva, ne glede na to, da sama v sebi čuti, da je to huda sramota."
MNZ je temeljito preučil tudi razlog prisilne poroke njene hčerke, v katero naj bi jih po njenem pričevanju silil njen tast, h kateremu so se zatekle po spolnem nasilju. Kot so sklenili v preučitvi tega razloga, so prisilne poroke v njihovi izvorni državi prepovedane in bi lahko po njihovem mnenju "takšno prisiljevanje prijavila oblastem oziroma bi se lahko od tasta enostavno odselila. Kot je mogoče ugotoviti iz njenih izjav, je dobro zaslužila z delom na tržnici in bi se lahko odselila drugam ..." Sklenili so, da mladoletni prosilki ne moreta utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi prisilne poroke.
Sklenili so, da prosilke zato ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Zato so naredili še presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite. V RS se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, obstaja pa utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta je določena kot smrtna kazen, usmrtitev, mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v drugi državi ter resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista.
Kot so zapisali, prosilka ni nikjer navajala, da bi njej ali njenima hčerama v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Zapisali so sicer: "Prosilka je sicer zatrjevala, da bi jo ubila policija, ki ji je storila silo, vendar pristojni organ tem njenim izjavam ne more slediti. Pristojni organ sicer lahko razume prosilko, da ji je posilstvo pustilo določen strah, vendar tega strahu ni mogoče povezati z razlogi resne škode." Kot so ugotovili, prosilke ob vrnitvi ne bodo izpostavljene resni škodi, v njihovem primeru tako tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.
In kako zadevo komentirajo na MNZ? 'Morebitna dejanja preganjanja ali resne škode, ki jim je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, sama po sebi še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite'
Ministrstvo zavrača obtožbe o nestrokovnem vodenju postopka in obžaluje, da je konkretna zadeva, ki je za prosilke nedvomno travmatična, predmet javne razprave in hkrati popolnoma izvzeta iz konteksta, pravijo. Ministrstvo za notranje zadeve konkretnih postopkov mednarodne zaščite ne komentira: "V zvezi s konkretno zadevo, ki je izpostavljena v medijih in na družbenih omrežjih, pa pojasnjujemo, da je bila odločba izdana na 31 straneh, od tega je 18 strani obrazložitve. Ministrstvo se je v postopku podrobno in izčrpno opredelilo do vseh okoliščin konkretnega primera v skladu z veljavno zakonodajo, v okvirih standardov, ki veljajo na področju mednarodne zaščite, ob upoštevanju relevantne sodne prakse. Prosilkam so bile v postopku zagotovljene vse pravice in jamstva, ki jih v postopku imajo, glede na njihov položaj pa se je postopek vodil ob upoštevanju njihovih osebnih okoliščin."
Kot so dodali, se v postopkih mednarodne zaščite v t. i. enotnem postopku presoja upravičenost do priznanja mednarodne zaščite, tj. statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Tako v primeru statusa begunca kot v primeru subsidiarne zaščite se presoja, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ali tveganju t. i. resne škode: "Morebitna dejanja preganjanja ali resne škode, ki jim je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, sama po sebi še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite, se pa v postopku ustrezno obravnavajo. Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora namreč obstajati vzročna zveza. Opredelitev mednarodne zaščite, preganjanja, resne škode, kaj šteje kot preganjanje ali resna škoda, kdo so subjekti preganjanja in zaščite in utemeljevanje razlogov za priznanje mednarodne zaščite in procesna pravila postopka so del zakonodaje EU (Kvalifikacijska in Postopkovna direktiva), prenesene pa v Zakon o mednarodni zaščiti."
Na vprašanje, ali je takšna obravnava prosilca za mednarodno zaščito, kot je je bila deležna omenjena prosilka, običajna, saj je iz dokumenta, ki smo ga pridobili, namreč razvidno, da je veliko prostora namenjenega ugotavljanju verodostojnosti izjav prosilke, ki pa je v prvi vrsti žrtev travmatičnih dogodkov v izvorni državi. Zakaj torej tako temeljito preverjanje zgodb ljudi, ki imajo za seboj pretresljive zgodbe in iščejo zaščito? Na ministrstvu odgovarjajo, da je dolžnost vsakega prosilca za mednarodno zaščito, da v postopku čim izčrpneje in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito.
"Vsi prosilci so v skladu z 21. členom zakona pozvani k predložitvi vse dokumentacije in vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljujejo svojo prošnjo, če jih imajo. Večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve, kar ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V takem primeru ministrstvo presoja, ali je prosilec v postopku podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V tem primeru se utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, in sicer tako, da se najprej presoja t. i. notranja skladnost prosilčevih izjav, tj. njihova medsebojna skladnost, verodostojnost in verjetnost, nato pa še t. i. zunanja skladnost, v sklopu katere se izjave posameznega prosilca, ki so v postopku ocenjene kot skladne in verodostojne, primerjajo z aktualnimi, relevantnimi, verodostojnimi in dostopnimi informacijami o izvorni državi. Informacije o izvorni državi morajo torej biti povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja," zatrjujejo. Ministrstvo pa je ob tem še napotilo na dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru žensk iz DR Kongo, ki sta med drugim zatrjevali prehodno posilstvo, odločilo, da njuna vrnitev v izvorno državo ne predstavlja kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Odvetnica dr. Nana Weber, ki ima dolgoletne izkušnje s takšnimi primeri, je na našo prošnjo na komentar izpostavila: "Glede na dolgoletne izkušnje lahko pojasnim, da so obrazložitve MNZ, da je prosilec 'neprepričljiv in nekonsistenten', prepogoste in pavšalne."
