'Morda pa Meri ni samo čudna, da brska po smeteh'

"Ste pomislili, da bi danes tistih nekaj krompirjev, ki ste ga spekli preveč, odnesli ostareli sosedi? Tisti, ki ima že leta eno in isto jopico in jo je vedno manj? Zakaj ne bi lično zapakiranega paketa postavili pred vrata, z lepim sporočilom ... in preprosto izginili? Tako se boste izognili njenemu neugodju ..." S temi besedami so na društvu Humanitarček zaključili opis projekta Vida (#projektVida), s katerim dajejo glas tistim, ki so v naši družbi najbolj tiho – starostnikom. Tistim, ki jih ni na Facebooku, Instagramu, ki jih ni v medijih in ki tudi med ljudi vse manj zahajajo. Ker so revni, ker trpijo s sklonjeno glavo, misleč, da "tako pač mora biti" … in ker hitremu tempu sveta ne sledijo več. 

"Projekt se je rodil spontano, saj so se v teh letih nabrale zgodbe, ki režejo, ki bolijo. In četudi pomagaš, ostane misel – koliko jih je še, ki na jesen življenja životarijo. Lačni, premraženi, sami. In ne, to ni Afrika! To je sosednji vhod, hiška čez cesto," nam je o tem, kako se je izoblikovala zamisel za projekt, povedala predsednica Humanitarčka Ninna Kozorog, odločna, da je čas, da tudi starostniki dobijo glas. 

Na robu preživetja

Skoraj 37.000 ljudi v Sloveniji ima pokojnine, nižje od 300 evrov, le polovica jih prejema še varstveni dodatek. S tem denarjem morajo preživeti. Kupiti kurjavo, plačati elektriko, odvoz smeti … in potem, z ostankom, ki ga skorajda ni, jesti. 

"Štiri paštete, tri žemlje, liter mleka, dve juhi v vrečki in en doručak s pestjo makaronov za nedeljsko kosilo. Tedenski meni. Ajmoht, dve pesti riža, ena pest svedrčkov, tri paštete, trije jogurti, konzerva rib, kozarec kislih kumaric, pol kilograma kruha za en teden, v nedeljo sladkani žganci. Tedenski meni. Štirje jogurti tik pred rokom, odmerjene pesti zdroba, pasulj v konzervi, ki se z vodo razredči za dva dni, pet rezin klobase in trije Zdenka siri. V nedeljo špageti s paradižnikom in ribjo konzervo. Tedenski meni." To so bili jedilniki resničnih starostnikov – objavila jih je predsednica Humanitarčka Ninna Kozorog – ki pa so imeli to srečo, da so jih našli in jim pomagali.

Njihove zgodbe so pretresljive. Prostovoljci so jih zapisali na terenu, po pripovedovanju. 

Tonček, Greti in Roza

Zgodba Toneta, za prijatelje Tončka, ki je jedel mačjo hrano, ker je cenejša kot meso, in sanjaril o ananasovem kompotu ter rumovih kroglicah. "Za hrano imam na mesec manj kot 50 evrov. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, kar je znižano ali pa poteče rok," jim je zaupal.

"Mož me je navadil jesti kot ptičko, zato ne rabim veliko. Čakam, da je znižan kruh in jogurt. Meso si privoščim vsak drugi mesec, ko je kaj znižano v Lidlu," jim je povedala Greti, ki je, medtem ko je zaman čakala odgovor na pisma hčerki, včasih komu kaj zašila. "Vse, kar si želim za rojstni dan, je, da bi se najedla mesa in da bi imela kak radio, mogoče kako revijo. Mogoče pa se kdaj pri hiši ustavi kaka mucka, ki bi bila moja. Da ne rabim klicat sosedovih. Da ne bi bili tako dolgi dnevi ... Tako drugače sem si predstavljala življenje," nam njene besede posreduje Humanitarček.

Zgodba zase je Roza, zdaj srečna starostnica, kot jo opiše Ninna Kozorog. Roza, ki je kar 22 let živela v prostorih nekdanje prodajalne. "Prodajalna je bila zame dovolj velika, ima majhno stranišče in delavski umivalnik. Kopam se kar s škafom. Ne rabim veliko. Miloščine pa res ne maram, pa prositi tudi ne bom šla na socialno. Sem pa ja pošteno delala, da bi zdaj beračko igrala," so po počasnem in vztrajnem pridobivanju njenega zaupanja vendarle izvedeli od nje. Najhuje je bilo pozimi, ko je nastopil mraz. Takrat je oblekla štiri plašče, se zavila v kup odej in ostala v postelji. "Če ne drugega, imam zdaj vsaj čas brati." "Mogoče pa kmalu zaspim, pravijo, da je najlepše, če zmrzneš. Menda ti je toplo."

Rozo je "našla" gospa, ki je iskala njeno sosedo. Uredili so ji mesto v domu, zdaj aktivno sodeluje pri projektu Vida. Za Tončka jim je povedala soseda. Dočakal je ananasov kompot, rumove kroglice in litre mleka. Mačje hrane ni jedel nikoli več. Za Greti je društvu po hišnem obisku povedala njena zdravnica. Uredili so ji zavarovanje, pobelili hiško in se s sosedi dogovorili, da ji ob nedeljah prinesejo kosilo. Z mesom. Tudi mucka je dobila. 

Tonček, Greti in Roza so imeli srečo, saj so naleteli na ljudi, ki so jim pomagali. A koliko je okoli nas še drugih Tončkov, Roz, Gret? Zaradi teh drugih, ki jih pomoč še ni našla, so začeli objavljati zgodbe starostnikov. Da bi ljudje opazili revščino, odrinjenost v svoji sredini in da bi našli čim več "Vid", ki jim je treba pomagati.

"Slike obrazov pa ne pripadajo opisom zgodb, so simbolne, saj se trudimo zaščititi njihovo identiteto," pravijo na Humanitarčku. Pomoč namreč ljudem ne sme vzeti dostojanstva, tega se strogo držijo, revščino pa žal še vedno spremlja stigma in z njo povezano nelagodje, sram. Od tod predlog: naredi dobro delo in odidi, anonimno, ne da bi čakal na zahvalo. 

Pri projektu Vida, pa tudi sicer, poskušajo z malimi dejanji pomagati čim več ljudem, in ne z velikimi medijskimi akcijami zgolj parim. Tako so zapisali: "Kaj bi Tončku pomagalo 600 kilogramov krompirja, ko pa bi Lojze nekaj kilometrov stran stradal. Samo zato, ker se ljudem ni "dovolj zasmilil" ali ker njegova zgodba še ni dosegla ljudi. In kaj bomo rešili, če danes nahranimo vse – kdo pa jih bo jutri, v februarju?"

Bodite potrpežljivi in ne čakajte na zahvalo

Da se ljudje odprejo in jim zaupajo, traja od par tednov do dve leti, je povedala Ninna Kozorog. "Imamo veliko takšnih, ki jim pustimo vrečke z nakupi pred vrati, pa še niso pripravljeni. Ne čakamo na zahvalo, saj na nek način s tem postavimo prejemnika v podrejen položaj," je povedala. "Revščina je še vedno stigma, predvsem pri starejših. Sram jih je."

Zato ne moremo takoj pričakovati odprtih vrat in neskončne hvaležnosti. Pravzaprav tega niti nimamo pravice pričakovati.

Kako torej pristopiti do starostnika? "Zavedati se moramo, da noben starostnik ni tabula rasa. Recimo Lojzka je gospodinja – ni na mestu, da razmišljamo, da bi bila njena pokojnina boljša, če bi šla v šolo. Nismo bili v njeni koži. Niti v Jožekovi, ki je prodal grunt. Prva stvar je torej, da se približamo brez obsojanja. Nekdo živi v bedi, revščini. To je vodilo, ostalo ne moremo soditi," pravi Kozorogova.

Potem, nadaljuje, poskusimo navezati stik. Starostniku lahko predlagamo, da ga peljemo na pošto, mu pomagamo kaj prinesti iz trgovine. Pred vrata mu lahko  postavimo vrečko z nekaj malenkostmi. "Bodimo previdni, da ni preveč vsiljivo," svetuje. "Včasih traja mesece, da se odprejo. A ko se, nemalokrat ostanemo brez besed."

"Vsak od nas ima dve roki, da pomaga počistiti. Pomiti okna. Veliko jih ima televizijo, a je po "digitalizaciji" sobna antena ostala brez funkcije, ne znajdejo se naprej," je Ninna Kozorog naštela, kako lahko z majhnimi dejanji nekomu precej polepšaš življenje. 

Nato sledi pomoč pri sistemskih rešitvah, ugotoviti je treba, ali je posameznik upravičen do varstvenega dodatka, kaj je z dopolnilnim zavarovanjem, ali morda plačujejo položnice, ki jim jih ne bi bilo treba ("Ljudje jih še vedno zlorabljajo."). Pa pomoč pri nakupih, dogovor z bližnjo gostilno, da jim prinesejo viške hrane ... "Če pa je stanje neobvladljivo, je nujno, da se aktivira lokalni CSD. Sami priporočamo, da se jih o takšnih starostnikih obvesti vedno. Sploh kadar je posredi demenca," je dodala nasvet. 

Ko je vse to mimo, sledi "faza za dušo", pravi, ko starostnika navdušimo za kakšno dejavnost, mu damo smisel. Starostniki, vključeni v #projektVida, na primer izdelujejo ročne izdelke, ki jih bodo dali v "lunch pakete" skupaj z njihovimi zgodbami (več o tem v nadaljevanju). S tem jim dajo občutek vrednosti, premagajo osamljenost, njihovi dnevi dobijo smisel.

"Verjemite, od starostnikov boste najtežje dobili zahvalo, zato nanjo ne čakajte. In prišla bo sama. A nenazadnje, zakaj bi želeli zahvalo za to, da smo ljudje?" je zaključila predsednica Humanitarčka.  

Odziv na akcijo vse presenetil. Žal pa so reakcije nekaterih pustile grenak priokus

"Niti v sanjah nismo pričakovali, da nam bo uspelo njihov glas tako razširiti. Ljudje najprej niso dojeli. A ne zbirate denarja za Rozi? Ja ne! Ker Rozi smo našli, ji pomagali. Več nam pomeni, če najdete Rozi v vaši bližini in vam pomagamo pomagati," nam je povedala sogovornica. Žal pa vse izkušnje niso pozitivne. "V nekaj primerih smo imeli tudi nekaj neokusnih sporočil; od tega, da ne pomagamo, ker je gospod na naš odgovor čakal štiri ure, do žaljivih sporočil in napadov na osebni ravni, ker smo pomagali gospodu po imenu Ilija, pa do tega, da je bila precejšnja polemika, da jim nudimo mesne obroke, če si to želijo ... Ljudje se na spletu skrijejo za aliasi in si upajo vse. Le tega si ne priznajo, da pravzaprav s takšnim načinom najbolj jasno predstavljajo to, kar najbolj grajajo," je o dobrih in slabih odzivih – slednjih je na srečo manj – povedala sogovornica.