Vojna med zdravstveno in zunajzdravstveno stroko: kaj je psihoterapija?

Verjetno danes ni človeka, ki se ne bi strinjal, da področje psihoterapije pri nas ni dobro urejeno. O tem med drugim priča premajhno število strokovnjakov na področju duševnega zdravja, absurdno dolge čakalne vrste in vse večje potrebe po pomoči. Vse bolj se namreč kažejo razsežnosti stisk, ki jih je za sabo pustila pandemija. Še dodaten udarec za duševno zdravje ljudi pa so avgustovske uničujoče poplave, ki so številne pahnile v velik stres in stisko.

Kako bi stanje lahko izboljšali? Ideje so različne. Čeprav gre za izjemno kompleksno temo, jo bomo skušali čim bolj poenostaviti. Izvajalce, ki v Sloveniji trenutno izvajajo psihoterapijo, bi lahko razdelili v pet skupin. 

V prvo skupino bi lahko uvrstili strokovnjake, ki so zaposleni v zdravstvu, torej klinične psihologe, psihiatre in pedopsihiatre, ki glede na trenutno ureditev tudi edini lahko nudijo psihoterapevtske storitve brezplačno na napotnico. 

V drugo skupino bi lahko uvrstili psihoterapevte, ki so zaključili petletno akademsko izobraževanje iz psihoterapevtske znanosti na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, in psihoterapevte, ki so se izobraževali po akreditiranih dodiplomskih in podiplomskih študijskih programih zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

V tretjo skupino bi lahko uvrstili psihoterapevte, ki so se iz različnih psihoterapevtskih pristopov (npr. psihoanalitičnih, sistemskih, vedenjsko kognitivna terapija (VKT), humanističnih in integrativnih pristopov) po evropskih kriterijih izobraževali v okviru društev in inštitutov. To so predvsem društva in inštituti, ki so povezani v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP).

V četrto skupino pa bi lahko uvrstili vse ostale, ki na trgu ponujajo različne terapije in svetovanja, ne da bi imeli ustrezno psihoterapevtsko izobrazbo. Pogosto gre za razne vplivneže ali "life coache", ki imajo sicer lahko dobre nasvete, lahko pa gre tudi za popolne šarlatane, ki lahko naredijo več škode kot koristi. 

Več o izobrazbi posameznih strokovnjakov lahko preberete v članku: Kako izobraženi so strokovnjaki, ki v Sloveniji izvajajo psihoterapijo?.

Psihoterapevti, ki delujejo zunaj zdravstva, so v okviru Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje (SZPS) pripravili predlog zakona o psihoterapiji, ki bi področje psihoterapije pri nas uredil tako, da bi opredelil psihoterapijo kot samostojni poklic. Glede na predlog bi lahko svoje storitve nudili v različnih resorjih. Poleg zdravstva, ki očitno potrebuje številčno okrepitev strokovnjakov, bi lahko delali tudi v okviru socialnega varstva na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva in tako naprej. Z njihovim predlogom se predstavniki psihiatrov in kliničnih psihologov ne strinjajo. 

Predstavniki zdravstvene stroke: 'Psihoterapijo lahko izvajajo samo strokovno usposobljeni posamezniki'

Predstavniki prve skupine, torej psihiatrov in kliničnih psihologov, so prepričani, da lahko psihoterapijo izvajajo samo oni. "Področje je trenutno povsem neurejeno, kar je za uporabnike potencialno nevarno. Premalo usposobljeni izvajalci lahko spregledajo ključne znake težjih duševnih motenj ali telesnih bolezni ter skušajo zgolj s pogovorom reševati težave, ki se medtem lahko usodno zapletejo," pojasnjujejo v zbornici kliničnih psihologov. 

Kot smo že poročali, morajo psihologi, ki želijo delati v zdravstvu, najprej zaključiti petletni študij psihologije na Filozofski fakulteti, nato pa opraviti še štiriletno specializacijo iz klinične psihologije, ki sicer ni del visokošolskega izobraževanja, temveč poteka pod okriljem ministrstva za zdravje v sodelovanju z zbornico kliničnih psihologov. Zbornica kliničnih psihologov je sicer samo društvo, zato za razliko od zdravniške zbornice tudi nima javnih pooblastil. 

Tudi Združenje psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu je izrazilo zaskrbljenost glede vključevanja oseb brez izobrazbe znotraj zdravstvenega sistema v proces psihoterapevtske obravnave. Po njihovem mnenju to ni etično sprejemljivo, poleg tega pa predstavlja tveganje za osebe, ki bi sodelovale "v takem eksperimentu". "Poudarjamo, da je psihoterapija pomembna metoda zdravljenja in sodi tako zgodovinsko kot aktualno v domeno medicine."

Klinični psihologi ob tem povzemajo dele Nacionalnega programa duševnega zdravja Mira, ki po njihovih besedah pravi, da lahko področje psihoterapije znotraj zdravstvenega sistema izvajata (pedo)psihiater ali klinični psiholog, ki se dodatno usposobita za izvajanje ene izmed priznanih vrst psihoterapije tekom specializacije. "Prav tako lahko v centrih za duševno zdravje psihoterapijo izvaja psiholog, ki je zaključil dodatno usposabljanje iz psihoterapije. Preostali strokovnjaki in psihologi, ki niso zaposleni v centrih za duševno zdravje, lahko nudijo zgolj psihosocialno svetovanje," so povzeli. 

A psihoterapevti, ki delajo zunaj zdravstva, opozarjajo, da teh navedb Nacionalni program Mira ne vsebuje oziroma da gre za interpretacije dokumenta na posameznih internetnih straneh, ki zgolj opisujejo obstoječe stanje. Dodajajo, da uradni dokument na več mestih poudarja interdisciplinarno obravnavo in enakopravno vključenost različnih strokovnjakov v skladu z njihovimi kompetencami. 

V zbornici kliničnih psihologov kljub temu zagovarjajo mnenje, da lahko psihoterapijo izvajajo "samo strokovno usposobljeni posamezniki, ki imajo izobrazbo s področja diagnostike, psihopatologije, nevropsihologije, razvojne psihologije ter imajo hkrati tudi opravljeno specializacijo v zdravstvu in ob tem še usposabljanje iz ene od na dokazih utemeljenih psihoterapevtskih oblik zdravljenja". 

Tisti, ki so se izobraževali na teološki fakulteti ali pa Univerzi Sigmunda Freuda, bi morali imeti tako po njihovem mnenju naziv psihosocialnih svetovalcev. 

Dodajajo še, da je psihoterapija le ena od metod, ki je na razpolago pri zdravljenju duševnih motenj in je vezana na strogo določene indikacije za zdravljenje. "Vsak, ki jo izvaja, mora biti zato strokovno usposobljen za ocenjevanje duševnih motenj in za spremljanje njihovega poteka, kar nujno pomeni, da mora biti usposobljen tudi za druge oblike obravnave duševnih motenj, torej svoj osnovni poklic že ima. Trenutno poklic psihoterapevta v Sloveniji ne obstaja, govorimo lahko le o izvajalcih psihoterapije v zdravstvu in o zasebnih izvajalcih izven zdravstva," so sklenili. 

Osebe, ki so znanja s področja psihoterapije pridobile na tečajih, pa po njihovem mnenju ne bi smele nuditi ne psihoterapije ne psihosocialnega svetovanja. "Znanja, pridobljena izključno na posameznih tečajih, ne zadoščajo za opravljanje dejavnosti, kot sta psihosocialno svetovanje ali psihoterapija, saj so tečaji običajno ozko usmerjeni v specifično področje ali tehniko in ne omogočajo splošnejših kompetenc, saj slušatelja ne opremijo s kompleksnim, razširjenim znanjem," pravijo in dodajajo, da so tovrstni tečaji običajno namenjeni osebam z že pridobljenim osnovnim poklicem, ki želijo izpopolniti svoje znanje in veščine z dodatnimi posebnimi vsebinami.

Psihoterapevti: 'Tako stališče ne ustreza sodobnim znanstvenim, strokovnim in mednarodnim kriterijem'

Stališče, da so le "psihosocialni svetovalci", se psihoterapevtom, ki so znanje pridobili bodisi na teološki fakulteti bodisi na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda (SFU Ljubljana), zdi neustrezno, degradirajoče in absurdno. Direktor SFU Ljubljana mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt pravi, da tisti, ki zaključijo magistrski študij psihoterapije na SFU, izpolnjujejo vse pogoje za opravljanje psihoterapije kot samostojnega poklica. 

Tako npr. glede obsega ur teorije, psihoterapevtske prakse pod supervizijo in osebne izkušnje kriterije Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) za psihoterapijo kot samostojni poklic presegajo za eno tretjino. Petletni program (triletni dodiplomski in dvoletni magistrski) je sicer akreditiran v Avstriji v skladu z dvema zakonoma – za psihoterapijo in za svetovanje, ki natančno določata kriterije obeh poklicev. "Avstrijski kriteriji za psihoterapevta so veliko zahtevnejši od kriterijev svetovalca. Tako da po njihovi zakonodaji psihoterapevt lahko opravlja tudi svetovanje, medtem ko svetovalec ne more opravljati psihoterapije," je razložil.

Sicer pa so svoje mnenje predstavniki psihoterapevtov podkrepili s šestimi razlogi, zakaj je stališče kliničnih psihologov neustrezno: z znanstvenega in strokovnega vidika, z vidika sodobnega razumevanja psihoterapije, kot ga javno oznanjajo najpomembnejše organizacije s tega področja, celo z vidika nekaterih uradnih stališč psihiatrov v Sloveniji, z vidika zakonodaje, z vidika zagotovitve kvalitetnega izobraževanja s področja psihoterapije ter z vidika mednarodne primerljivosti.

1. Znanstveno-raziskovalni in strokovni vidik. Kot pravi družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch, stališče psihiatrov in kliničnih psihologov nima znanstveno-raziskovalne podlage: "Raziskave, ki so vključevale več tisoč uporabnikov, so pokazale, da v uspešnosti psihoterapije ni pomembnih razlik med strokovnjaki z različnim poklicnim ozadjem (psihiatri, psihologi, socialni delavci, družinski terapevti, svetovalci itd.)." Raziskave so pokazale, da predhodna izobrazba (v kolikor je psihoterapija drugi poklic), podobno kot starost, spol in izkušenost, ne vpliva pomembno na psihoterapevtovo učinkovitost. 

Za primer so psihoterapevti navedli denimo zadnjo, sedmo izdajo knjige Bergin and Garfield's handbook of psychotherapy and behavior change: 50th anniversary edition, ki, kot pravi Knez Steinbuchova, velja za eno najbolj pomembnih pregledov ugotovitev raziskovanja v psihoterapiji. "V njej navajajo, da terapevtov poklic (psiholog, svetovalec, socialni delavec, psihiater) ne napoveduje uspešnosti terapevtskih rezultatov, ampak so pomembne druge lastnosti (npr. sposobnost psihoterapevta za ustvarjanje dobrega odnosa). Ena od pomembnih lastnosti je tudi t. i. profesionalna ponižnost," je izpostavila Knez Steinbuchova in dodala, da raziskav, ki bi dokazovale, da bi bili klinični psihologi in psihiatri uspešnejši pri izvajanju psihoterapije, "preprosto ni".

2. Z vidika sodobnega razumevanja psihoterapije s strani najpomembnejših organizacij s tega področja. V zbornici kliničnih psihologov pravijo, da ni vsak pogovor psihoterapija. "Pri podpori ob stiskah gre za psihosocialno svetovanje, medtem ko gre pri ljudeh, ki imajo duševne motnje ali bolezni, za obliko zdravljenja, psihoterapijo. Škodljivo je, da se vse oblike pomoči, pri katerih se kot oblika intervencije uporablja besedna komunikacija, imenuje psihoterapija," vztrajajo in dodajajo: "V zdravstvenem sistemu se ukvarjamo s pacienti in ljudje, ki potrebujejo pogovor, nimajo pa duševnih motenj ali resnih težav, to niso."

"Ne razumemo lahkotnosti, s katero nekateri o psihoterapiji govorijo kot o 'pogovorih', 'sočutnem odnosu' in podobno. Seveda vse to za proces psihoterapije drži, vendar še zdaleč ni dovolj. Psihoterapevtska znanost zahteva teoretično in praktično vrhunsko izpopolnjenega strokovnjaka, ki bo prepoznaval ne le konflikte, obrambe in druge duševne vsebine, temveč bo pozoren tudi na znake motenj v delovanju možganov ali drugih telesnih sistemov, ki lahko vplivajo na človekovo mišljenje, čustvovanje in vedenje," pravijo in pojasnjujejo: "Morda občasno ljudje potrebujejo nasvet, pogovor, nekoga, ki posluša – vendar opozarjamo, da gre v tem primeru za psihosocialno svetovanje in ne za psihoterapijo."

"Opredelitve psihoterapije kot zgolj zdravljenja duševnih motenj in psihičnih bolezni so zastarele in jih več ne zagovarjajo niti stanovska združenja, v katera so vključeni tudi slovenski psihologi," na drugi strani poudarja Knez Steinbuchova. Tako npr. Evropska zveza psiholoških združenj, katere član je tudi Društvo psihologov Slovenije, navaja širšo opredelitev psihoterapije, in sicer kot uporabo ustreznih metod in medosebnih drž z namenom pomoči ljudem pri oblikovanju njihovega vedenja, misli, čustev in/ali drugih osebnih lastnosti, ki jih udeleženci (ne bolniki) vidijo kot zaželene. "Kar je precej širša definicija kot samo zdravljenje duševnih motenj in bolezni," je dodala sogovornica. 

Poleg tega psihoterapijo podobno široko opredeljujejo druge organizacije, na primer Ameriška psihološka zveza. "Ta navaja, da gre za obravnavo ne samo bolezni, ampak nefunkcionalnih čustvenih reakcij, načinov razmišljanja in vedenjskih vzorcev," pojasnjuje sogovornica in navaja še ameriško psihiatrično zvezo, ki pravi, da je psihoterapija obravnava, ki pomaga posameznikom pri širokem razponu stanj na področju duševnega zdravja (angl. mental health conditions) in čustvenih izzivov. "Navajajo, da lahko psihoterapijo nudijo različni strokovnjaki, poleg psihiatrov in psihologov še socialni delavci, zakonski in družinski terapevti in drugi, ki so opravili specializirano psihoterapevtsko usposabljanje," jih je povzela. Sicer pa psihoterapijo širše opredeljujejo tudi psihoterapevtske organizacije (npr. Evropska zveza za psihoterapijo - EAP). 

"Naj navedem še evropsko klasifikacijo veščin, kompetenc, kvalifikacij in poklicev ESCO, ki je projekt Evropske komisije za evropski prostor poklicev, pri čemer je tudi v Sloveniji načrtovana njegova implementacija v Standardno klasifikacijo poklicev. Za poklic psihoterapevta navaja: Psihoterapevti ne potrebujejo univerzitetne izobrazbe iz psihologije ali medicine na področju psihiatrije. Gre za poklic, ki je ločen od psihologije, psihiatrije in svetovanja." Nahaja se torej pod socialnimi poklici, ne pod zdravstvenimi.

3. Z vidika celo nekaterih uradnih stališč psihiatrov v Sloveniji. Sogovornica je opomnila še na besedilo, ki ga je Razširjen strokovni kolegij za psihiatrijo sprejel na seji 5. aprila letos. Zapisano je, da se psihoterapijo lahko učinkovito uporablja tudi izven psihiatrije in zdravstva nasploh za naslavljanje človeškega osebnega trpljenja, ki nima narave duševne motnje oziroma za pospešitev osebnostnega dozorevanja. "Psihoterapevtske intervencije v okviru psihiatrije izvajajo ustrezno izobraženi strokovnjaki  – največkrat klinični psihologi in psihiatri – pa tudi nekateri drugi strokovnjaki z univerzitetno izobrazbo oz. zaključenim magistrskim študijem, kot so socialni delavci, delovni terapevti, specialni pedagogi," je zapisano.

4. Z vidika zakonodaje. Stališče Zbornice kliničnih psihologov je po besedah Knez Steinbuchove neustrezno tudi z vidika zakonodaje. Po Zakonu o visokem šolstvu in Zakonu o strokovnih, znanstvenih in umetniških naslovih so nazivi s področja psihoterapije že podeljeni, zato jih nov zakon pravno niti ne more prepovedati, pravi. 

Programi, ki so akreditirani, so v Sloveniji evalvirani s strani NAKVIS-a, katere namen je ravno skrb za kakovostno in ustrezno izobraževanje, podeljevanje nazivov in neodvisno, mednarodno primerljivo in strokovno ocenjevanje. "Taka ocena se ne more primerjati z oceno ustreznosti izobraževanja na primer neke, recimo konkurenčne poklicne skupine, kot so v tem primeru klinični psihologi," je povedala in dodala, da restrikcije dostopa do določenega poklica niso v skladu z načelom strokovnosti, nediskriminacije, enake obravnave, sorazmernosti ter različnimi slovenskimi in mednarodnimi pravnimi zahtevami.

5. Z vidika zagotovitve kvalitetne izobrazbe psihoterapevtov. V Zbornici kliničnih psihologov pravijo takole: "Nikakor ne moremo pristati na to, da bi direktno po podiplomskem (ali celo dodiplomskem!) fakultetnem programu posamezniki pridobili nazive, ki so identični tistim, za katere strokovnjaki v zdravstvenem sistemu potrebujejo neprimerno več let, znanja in kliničnih izkušenj." Menijo namreč, da bi s tem razvrednotili "že obstoječe in dobro delujoče oblike izobraževanj, dolgoročno pa močno znižali standarde izvajanja terapije ter s tem v nevarnost spravili bodoče paciente". "To se nam zdi strokovno in etično sporno," so povedali. 

Knez Steinbuchova je na drugi strani izpostavila, da znanje iz psihoterapije postaja tako široko in zahtevno, da ga je nemogoče vključiti v druge specializacije. "To se jasno kaže v obstoječem programu specializacije iz klinične psihologije, v katero je vključenih premalo psihoterapevtskih vsebin," je prepričana. Opomnila je, da program določa izobraževanje le do supervizijske stopnje. "Le nekateri klinični psihologi se na lastno pobudo nadalje izobražujejo." Po njenih besedah se jih za to odloči le manjši del, od okoli 100 članov društva kliničnih psihologov ima celotno psihoterapevtsko izobrazbo VKT zaključeno le okoli 35 članov, pravi.

Poleg tega meni, da so takšna dvojna izobraževanja (npr. za klinično psihologijo in psihoterapijo), kjer je le del specialističnih programov klinične psihologije namenjen psihoterapiji, za družbo zelo potratna. "To so ugotovili tudi v Nemčiji in z novim zakonom leta 2019 odprli pot neposrednega študija psihoterapije po maturi. Celo tako bogata država, kot je Nemčija, si namreč težko privošči, da bi psihoterapevti lahko postali samo tisti, ki že imajo določen poklic," nazorno dodaja.

Toda klinični psihologi so drugačnega mnenja. "Zdravljenje duševnih motenj in bolezni je specialistična dejavnost, kot je specialistična dejavnost katera koli druga oblika zdravljenja zdravstvenih težav. Izvaja jo lahko samo izkušen specialist – klinik, ki ima hkrati opravljeno ustrezno izobraževanje iz psihoterapije," vztrajajo. 

Knez Steinbuchova je na tej točki izpostavila, da je način usposabljanja za kliničnega psihologa, kot je v Sloveniji (kjer specializacija večinoma poteka prek štiriletnega kroženja v zdravstvenih ustanovah), v Evropi v manjšini. Za primerjavo je navedla Veliko Britanijo, kjer je možen študij klinične psihologije, pa tudi psihoterapije na magistrski stopnji, prav tako je v Nemčiji, Avstriji in na primer Belgiji. 

"Čeprav je za psihoterapevta vsekakor dobro, da ima poleg psihoterapevtskih znanj še čim več znanj iz medicine, nevroznanosti, farmakologije, psihologije, psihodiagnostike idr., je ob zahtevnosti in obsežnosti vseh teh področij absurdno pričakovati, da bi lahko vse to strpali v pet let izobraževanja," pravi. Bolj smiselno se jim zdi, da psihoterapevt dobi izbor znanj iz medicine/psihiatrije/nevroznanosti ter psihologije/psihodinamike. "Tak izbor pa že obstaja v programih Univerze v Ljubljani, Teološke fakultete in SFU Ljubljana, prav tako pa na izobraževanjih članov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo," razlaga.

Predstavniki psihoterapevtov so prepričani, da bi bila ustrezna rešitev sodelovanje v interdisciplinarnih timih in med različnimi organizacijami in službami. "Psihoterapevt bi moral biti član takih timov, da bi delal z ramo ob rami s psihiatri, zdravniki, (kliničnimi) psihologi, specialnimi pedagogi, socialnimi delavkami, medicinskimi sestrami idr.," pravi Knez Steinbuchova. 

6. Z vidika mednarodne primerljivosti: "Omejitev na klinične psihologe in psihiatre je v svetu zelo redka izjema. Kolikor nam je znano, je takih držav na svetu le peščica, dve ali tri, nekaj je tudi držav, kjer se ureditve spreminjajo," je še izpostavila Knez Steinbuchova. "Malce več je držav, ki omejujejo predhodno izobrazbo na študij s psihološkega področja (nekatere sicer samo na prvo bolonjsko stopnjo iz psihologije) ali pedagoškega področja. Če pogledamo na primer skandinavske države, ki jih pogosto omenjajo klinični psihologi. 

"Na Finskem je za študij psihoterapije potrebna magistrska stopnja izobrazbe na zdravstvenem ali socialnem področju; če stopnja ne vključuje 30 kreditov (to je približno šest predmetov) vsebin s področja psihologije ali psihiatrije, jih mora posameznik opraviti drugače (npr. izven univerzitetnih programov). Na Švedskem pa se v izobraževanja iz psihoterapije lahko vključijo strokovnjaki drugih poklicev, ne samo psihologi – pred vpisom morajo ostali (ki niso psihologi) opraviti izobraževanje iz psihoterapevtskih predmetov, če jih niso imeli v svoji dosedanji izobrazbi," je orisala.

Predlog predstavnikov zunaj zdravstva: Psihoterapijo je treba opredeliti kot samostojni poklic

Psihoterapevti zunaj zdravstva se strinjajo, da psihoterapije ne sme izvajati vsak. "Tudi tisti klinični psihologi in psihiatri ne, ki nimajo polne psihoterapevtske izobrazbe. Lahko pa seveda opravljajo psihiatrično ali klinično psihološko svetovanje," so prepričani. Njihov predlog zakona vključuje vse, ki izpolnjujejo kriterije za samostojni poklic psihoterapevta bodisi kot prvi bodisi kot drugi poklic. 

"Predlog zakona o psihoterapiji, ki smo ga oblikovali v okviru Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje, prinaša štiri ključne izboljšave," pravi Možina, psihiater in psihoterapevt. Najbolj nujna se jim zdi opredelitev psihoterapije kot samostojnega poklica na podlagi v Evropi dogovorjenih standardov in normativov. Potem umestitev psihoterapije na različna področja: v zdravstvo, socialno varstvo, vzgojo in izobraževanje, pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, šport, turizem idr. 

Tretja izboljšava je ureditev vseh možnih izobraževalnih poti, torej možne osnovne univerzitetne izobrazbe s področja psihoterapije (tri leta dodiplomska in dve leti magistrska stopnja), nato staž ter strokovni izpit na področjih, kjer bo psihoterapevt delal, in skrb za stalno strokovno izpopolnjevanje psihoterapevtov z licenco. 

Četrta izboljšava je ustanovitev psihoterapevtske zbornice, ki bo, podobno kot zdravniška zbornica, prevzela nadzor nad podeljevanjem licenc, registrom psihoterapevtov, organizacijo stalnega strokovnega izobraževanja idr. "Kar pomeni tudi skrb za obnavljanje licenc na pet do sedem let, podobno kot pri zdravnikih," razlaga Možina in dodaja, da je naloga zbornice tudi skrb za kvaliteto psihoterapevtskih storitev, etični nadzor in omogočanje pritožbenih poti za kliente. Več o ideji zbornice lahko preberete na koncu članka. Za uresničevanje teh izboljšav pa so v predlogu zakona navedli še dovolj dolgo prehodno obdobje. "Po nemškem zgledu zakona iz leta 2020 smo predlagali 12 let," pravi. 

Predstavniki, ki delajo v zdravstvu: 'Psihoterapevt ni in ne more postati samostojni poklic'

Na drugi strani medtem predstavniki, ki delajo v zdravstvu, vztrajajo, da "psihoterapevt ni in ne more postati samostojni poklic". "Menimo, da je za vstop v izobraževanje iz psihoterapije nujen pogoj končan univerzitetni študij sedme stopnje po bolonjskem programu, ki omogoča pridobitev poklica v zdravstvu, ki je zakonsko reguliran in predvideva pripravništvo ter strokovni izpit iz zdravstva (medicina, psihologija, socialno delo, delovna terapija, specialna pedagogika, zdravstvena nega)," so odločeni. Poleg tega menijo, da mora imeti univerzitetni študij program akreditiran po NAKVIS-u.

"Ker menimo, da psihoterapevt ni in ne more postati samostojni poklic, tudi ne moremo opredeljevati vsebin univerzitetnega študija tovrstne smeri," pravijo. "Zdi se nam zelo sporno, da se skuša iz specialističnega zdravljenja, kar psihoterapija je, ustvariti priložnost za dobičke v sistemu izobraževanja, kasneje pa tudi na samem trgu storitev," pravijo. 

Očitno je torej, da se strani ne strinjata glede tega, kakšno izobrazbo bi moral imeti nekdo, ki izvaja psihoterapijo. Bi bila rešitev v enotnih kriterijih?

Psihoterapevti, ki delajo zunaj zdravstva: 'Opredeliti je treba enotne kriterije za izobrazbo'

"Ureditev mora jasno opredeliti, kakšna (po obsegu in kvaliteti) mora biti ustrezna izobrazba, hkrati pa tudi, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji se jo lahko izvaja. Seveda pa je treba v ureditvi licenciranja in delovanja zbornice zagotoviti, da ne bo prihajalo do zlorab, pritiskov, monopolizacije, pristranskosti ter odločanja, ki nima osnove v znanstveno-raziskovalnih ugotovitvah," pravi Robert Cvetek, psiholog in specialist zakonske in družinske terapije, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Prepričan je, da je na področju psihoterapije treba opredeliti enotne izobraževalne kriterije. "Saj za različne kriterije ni strokovnih argumentov, prav tako pa bi bili tudi pravno sporni. Izhajati je treba iz kompetenc, ki jih mora imeti psihoterapevt, le-te pa ne morejo biti odvisne od tega, za katere druge strokovne storitve (npr. zdravstvene, psihološke, socialnovarstvene ...) ali poklice poleg psihoterapije je posameznik dodatno usposobljen oz. jih lahko opravlja," razlaga in dodaja, da se danes načrtovanje akreditiranega izobraževanja običajno izvede po kompetenčnem pristopu. "Torej katere kompetence mora nek strokovni profil obvladati, potem se poiščejo didaktični načini pridobitve, pa tudi preverjanja doseganja teh kompetenc," je pojasnil.

A kliničnim psihologom se koncept enotnih kriterijev ne zdi utemeljen. "Kot smo že pojasnili, ne moremo z isto besedo poimenovati različno usposobljenih strokovnjakov ter z isto besedo poimenovati dela, ki ga ti tako različno usposobljeni posamezniki opravljajo." Beseda terapija namreč po njihovem mnenju pomeni zdravljenje, profili, ki niso specializirani v okviru zdravstvenega sistema, pa bi se torej težko ukvarjali z zdravljenjem, pač pa s psihosocialno pomočjo. "Ker ta ni namenjena pacientom z duševnimi motnjami in boleznimi, menimo, da se ne sme izvajati v okviru zdravstvenega sistema, saj se ne more izvajati na napotnico," so povedali. "Če pa posameznik ima napotnico (ter torej tudi diagnozo), potem je pacient in spada v zdravstveni sistem in mu moramo omogočiti kakovostno zdravljenje, kar lahko nudi samo usposobljen specialist."

Ker je razpisanih nekaj mest več za specializacije kot prejšnja leta, menijo, da se bo v nekaj letih dopolnila učinkovita mreža kliničnih psihologov in psihiatrov ter v zdravstvu omogočila dovolj dobro obravnavo duševnih motenj in bolezni. "Stiske ljudi, ki nimajo duševnih motenj in bolezni, pa se ne bi smelo uporabljati za izgovor, da potrebujejo zdravljenje na napotnico. Za te ljudi je lahko dovolj učinkovito psihosocialno svetovanje, za katerega pa so dovolj usposobljeni posamezniki z zaključenimi nekaterimi fakultetnimi programi oblik pomoči," še pravijo. Ne zdi se jim torej primerno, da bi ljudje, ki so se znašli v stiskah, a nimajo duševnih motenj in bolezni, dobili pomoč prek zdravstvenega zavarovanja. 

Enotni kriteriji za psihoterapevte se medtem Cvetku zdijo edina logična rešitev, saj je "strokovno sporno oz. nemogoče zagovarjati, da so za izvajanje psihoterapije potrebna dodatna znanja, ki se jih lahko dobi npr. samo v okviru študija medicine, ko pa lahko danes izvajajo psihoterapijo v okviru zdravstva tudi klinični psihologi, socialni delavci idr., ki niso imeli teh znanj in niso študirali medicine". 

"Nelogično je tudi zagovarjati, da je za izvajanje psihoterapije potrebno celotno znanje psihologije, če pa lahko izvajajo psihoterapijo tudi npr. psihiatri in pedopsihiatri, ki niso študirali psihologije. Večina evropskih in svetovnih strokovnih združenj na področju psihoterapije, pa tudi strokovnjakov, navaja, kakšna psihoterapevtska in ne kliničnopsihološka praksa je potrebna za pridobitev ustreznih psihoterapevtskih kompetenc," je še povedal Cvetek.