'Problem je v živih'

Na spominski slovesnosti ob 63. obletnici osvoboditve taborišča jih je nagovorila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek - Travnik. Osvoboditev jetnikov iz koncentracijskih taborišč je danes na Ljubelju počastilo okrog 2000 zbranih. Med njimi so bili tisti, ki se spominjajo krutega obdobja nacizma, interniranci iz vseh taborišč in zaporov ter njihovi svojci, člani borčevskih organizacij ter delegacije iz držav, katerih sinovi so bili sužnji pri gradnji ljubeljskega predora. Predstavniki so položili tudi vence k spomeniku J'accuse, ki obtožuje storjene vojne zločine.

Med udeleženci, ki jih je uvodoma pozdravil tržiški župan Borut Sajovic, sta bila tudi predsednik državnega sveta Blaž Kavčič in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik. Sajovic pa je pozdravil tudi tiste, ki jih na slovesnosti ni bilo, a bi po njegovih besedah morali biti. Ob tem je pojasnil, da od Brda pri Kranju ni daleč do Tržiča oziroma Ljubelja, ter požel bučen aplavz zbranih. "Naša naloga je, da obeležujemo spomin in preprečimo poskuse sprevračanja resnice," je dejal in dodal, da se ve, kdo je zapiral in kdo je bil zaprt. "Mrtvi so že zdavnaj spravljeni, problem je le v nas – živih," je prepričan.

Mačehovski odnos države

Sajovic je spomnil tudi na mačehovski odnos države do spominskega parka na Ljubelju, ki je sicer proglašen za kulturni spomenik državnega pomena, a država letno za njegovo vzdrževanje nameni le 2.500 evrov, kar je po županovih besedah dovolj le, da se enkrat na leto v parku pokosi trava. "Država ima denar za izkopavanje kosti povojnih grobišč, nima pa denarja za vzdrževanje spomenika, ki nam mora biti v opomin. Odgovornost zato prenaša na občino in borčevske organizacije," je opozoril, hkrati pa državo pozval, naj jim omogočil ureditev spominskega muzeja v zapuščenih objektih na mejnem prehodu.

Čebešak - Travnikova je v svojem slavnostnem nagovoru spomnila, kako so v obeh ljubeljskih taboriščih na slovenski in avstrijski strani od junija 1943 kot sužnji bivali in delali interniranci iz številnih evropskih držav. Med približno 1500 interniranci jih je bilo največ iz Francije, Poljske, Rusije, Norveške in tedanje Jugoslavije. Izčrpane in bolne internirance, ki so v težkih razmerah gradili ljubeljski predor, pa so vozili nazaj v Mauthausen.

Kljub temu je na Ljubelju umrlo 37 internirancev, 24 jih je uspešno pobegnilo, večina pa jih je maja 1945 dočakala osvoboditev in mnogi so se pridružili partizanom. Njihovim mučiteljem so leta 1947 sodili na procesu v Celovcu, kjer sta bila komandant in namestnik vodje severnega taborišča obsojena na smrt, ostali pa na večletne zaporne kazni.

Edini še živeči slovenski interniranec ljubeljskega taborišča Franc Vidmar je opisal, kako so ga na avstrijsko stran taborišča pripeljali iz begunjskih zaporov in kako so jih še kasneje, ko so jih odpeljali v Tržič, poskušali ubiti. Vsako leto se na slovesnosti ob osvoboditvi taborišča spominja preteklosti in išče kakšnega še živečega interniranca iz Francije, od koder so Nemci na Ljubelj pripeljali največ taboriščnikov.

"Današnja spominska slovesnost naj bo premislek o tem, kaj lahko naredi vsak od nas, da se takšne zgodbe ne bi več ponavljale. Da v situacijah, ko posameznik ima oblast in moč, le te ne bi uporabil zoper tiste, ki so šibkejši," je dejala varuhinja. Kot glavno vodilo v življenju pa opredelila spoštovanje sočloveka in ohranjanje dostojanstva.