S podpisom pristopne pogodbe bo storjen eden zadnjih korakov k dejanski izvedbi širitve. Tako naj bi novinke, med njimi tudi Slovenija, 1. maja 2004 vstopile v EU. Nato bo potrebna še ratifikacija pogodbe tako v petnajsterici kot tudi v vsaki prihodnji novi članici.
Dolgotrajno pripravljanje pristopne pogodbe
Pristopno pogodbo je EU začela pripravljati že marca 2002, zato je priprava dokumenta, ki naj bi po napovedih imel okrog 6000 strani, že blizu konca. V prihodnjih tednih bodo vanjo vnešeni še dogovori iz sklepne faze pogajanj, med njimi predvsem o finančnih pogojih članstva novih držav, nato pa bo pogodba začela pot iskanja soglasja v vseh treh osrednjih unijinih institucijah.
Pristopna pogodba bo enako kot ob zadnji širitvi leta 1995 ena sama za vse novinke in bo luč sveta zagledala konec januarja, ko se bo do nje opredelila Evropska komisija. To bo načeloma le formalnost, saj njeni predstavniki pri pripravi pogodbe v posebni delovni skupini v ministrskem svetu v Bruslju, kjer so sicer zastopane države članice, ves čas sodelujejo. Pogodba bo nato romala v Evropski parlament, ki mora k njej in vstopu vsake nove države dati svoje soglasje, za kar bosta po predpisanem postopku potrebna približno dva meseca. Pred podpisom bo pogodbo potrdil še ministrski svet.
Kraj podpisa še ni dokončno izbran
Koliko podpisov bo na pogodbi še ni jasno, zagotovo pa bodo to podpisi premierov in zunanjih ministrov 25 držav. Prav tako še ni izbran kraj podpisa. Pristojno grško predsedstvo EU si želi podpis na znameniti akropoli, arheologi pa temu močno nasprotujejo, zato zdaj poteka iskanje nadomestne lokacije.
Pogodba mora biti po podpisu še ratificirana
Svoje soglasje bodo morali k njej v letu dni dati parlamenti vseh sedanjih članic, kar bo po pričakovanjih v petnajsterici sprožilo resno javno razpravo o širitvi. Pogodba bo seveda morala doživeti potrditev tudi v prihodnjih članicah, ki pa se bodo o njej odločale na referendumih. Če bi jo katera od deseterice zavrnila, se bo s tem odrekla članstvu. Resnejša pa bi bila zavrnitev v kateri izmed sedanjih članic - če pogodbe ne bi ratificirala, bi s tem ustavila širitev.
Za ratifikacijo bodo imele sedanje in prihodnje članice na voljo leto dni, kar naj bi po izračunih zadostovalo za potrditev tudi v najbolj zapletenih parlamentarnih sistemih. 1. maja 2004 pa naj bi, skladno z na vrhu v Koebenhavnu potrjeno odločitvijo, nove države tudi formalno vstopile v EU in prevzele vse obveznosti članstva.
Status opazovalk
Da bo prevzem potekal brez zapletov, se bodo novinke intenzivno pripravljale, že takoj po podpisu pristopne pogodbe bodo postale opazovalke v institucijah EU, vse do konca pa bo potekal tudi redni nadzor uresničevanja oziroma izvajanja v pogajanjih prevzetih dogovorov.
Njihovi predstavniki se bodo začeli udeleževati zasedanj delovnih skupin v Evropski komisiji in ministrskem svetu, kjer bodo njihovi veleposlaniki tudi sodelovali na odboru stalnih predstavnikov držav članic, na katerem poteka večina dogovarjanj. V Evropski parlament pa bodo novinke poslale svoje poslance, in sicer takšno število, kot ga bodo imele po širitvi - v primeru Slovenije bo to sedem poslancev.
Bistvena razlika med sedanjimi in prihodnjimi članicami bo le ena - nove države pri sprejemanju odločitev ne bodo mogle soodločati. Kljub temu pa se bo od njih pričakovalo polno sodelovanje - tako pri vključevanju v razpravo kot pri podajanju mnenj. Tudi zato bodo takoj začele prejemati večino dokumentov, ki jih dobivajo sedanje članice.
Vzporedno s privajanjem na članstvo pa bodo morale prihodnje članice v letu 2003 nezmanjšano pozornost posvetiti tudi domačim pripravam na nove obveznosti. V prvi vrsti bodo morale dokončno prevzeti vse obveznosti iz pristopnih pogajanj, ki jih, kot kaže tudi pričakovani obseg pristopne pogodbe, ni malo. Da bi pri tem ne bodo popustile, bo poskrbela tudi Evropska komisija, ki mora skladno z dogovorom na vrhu najkasneje pol leta pred dejansko širitvijo o stanju pripravljenosti novink pripraviti še zadnje poročilo.
