'Če se doma počutite kot v zaporu, je res treba malo premisliti'

Zapis Toneta Partljiča:

Strah te je, draga?

Česa? Da boš umrla? Potem te mora biti strah vsak trenutek v življenju. Kajti na koncu življenja se vedno umre. 

Strah te je epidemije oziroma pandemije covida 19? Seveda, to je logično. Nihče ni rad bolan. Toda tako je bilo strah ljudi vso zgodovino. Zaradi kuge, zaradi kolere, španske gripe, davice, tifusa, ebole, aidsa … Tudi prašiče in kokoši in ptice je strah zaradi prašičje kuge, kravje norosti, ptičje gripe ali kako že pravijo njihovim epidemijam. Z boleznimi živimo – to je usoda.

Uničenja, ki jih zagrešijo virusi, so vseeno manjše zlo od vojn, ki jih sprožajo ljudje. Virusne bolezni nas le opozarjajo, da nas je preveč za tako 'majhno' Zemljo, da mnogi živijo v bedi in nesnagi, da so nam 'napoti' nemočni starci, da imamo nore voditelje … 

Se bojiš nekaj obdobij samote? Jaz se bojim drenja, korakanja in parad, nasilja množice, 'norih' vodij, ki bi vladali celo pandemijam … Bojim se ljudi, ki bi radi nadomestili bogove, in tudi ljudi, ki se preveč bojijo.

Mnoge virusne bolezni ljudje že zdravijo, nekatere s cepljenjem. A imaš ljudi, ki se bojijo cepljenja. Imaš ljudi, ki so pametnejši od zdravstvenih delavcev in raziskovalcev. 

Tudi covid-19 se bo utrudil in bo na koncu ukročen. Potem bo nekaj časa mir. A bo prišel kak drug jezdec apokalipse. Še zmerom je. Toda ljudje še zmerom smo. Še zmerom je ljubezen in so spočeti otroci. Ustvarjalci še zmerom pišejo, slikajo, igrajo, pojejo, plešejo … Strah ni slab, če nas opomni, da moramo biti kdaj tudi ponižni. Ampak jutri bo zopet jutro in bojo zvezde in bo zajokal nov otrok. 

In tudi vem, kaj bo na koncu mojega življenja. Zakaj bi me bilo strah, če to vem. Iz teme sem zažarel kot zvezda in svetil svoj trenutek, potem se vračam v temo. To je tako gotovo, da se ni kaj bati. Seveda, če pa mislim, da sem Bog, potem je huje.

"Zelo sem presenečen, to sem napisal za eno revijo, zdi se mi, da bolj ali manj za ženske, ampak že pred tremi tedni. Potem pa sem doživel veliko odzivov, veliko ljudi mi piše, še zdaj, preden sem šel na ulico, sem prejemal neke čestitke … Iz Pariza so me klicali, iz Hrvaške. Sem že pozabil, kaj sem napisal, sem še zdaj enkrat prebral," pove Partljič o presenečenju, ki ga je doživel ob številnih odzivih na njegov zapis. 

"Ne bom rekel, da sem vas želel 'okorajžiti' v teh težkih časih, se mi pa vseeno zdi, da vse pretežko jemljemo. Skozi zgodovino smo poznali vse mogoče epidemije. Razumem, da mladi ljudje nimajo izkušenj, ampak aids ni daleč nazaj, ebola ni daleč nazaj … Kar sem hotel reči, je, da je to stanje človeštva. Ta virus bomo zagotovo premagali, z večjimi in manjšimi žrtvami ter težavami, potem pa se bo čez nekaj let ali pa čez več deset let – upamo – pojavilo nekaj novega in bo človeštvo ponovno na preizkušnji. Kot da bi nam usoda včasih želela pokazati, da svet ni samo naš in da z njim ne moremo delati, kar hočemo, da moramo biti včasih tudi malo ponižni," je nadaljeval razmišljanje. 

"Ne bi rad bil videti naiven. Jaz se zelo 'dobro nosim' s to boleznijo. Meni je dobro, da sem doma, da manj ljudi prihaja, da manj ljudi kliče, da nimam sto opravkov na dan … Sedim gor in se mi zdi, da od časa do časa je človekovo soočenje s samim seboj tudi zelo koristno. Nenazadnje berem knjige. Ljudje mi pravijo 'Partljič, rad bi bral, pa nimam kdaj, ker sem tako zaposlen'. No, zdaj imaš kdaj! Mi tožijo, 'kaj je z mojimi otroki, nikoli nimam časa za njih' … No, zdaj imaš čas za njih," izpostavi pozitivne stvari, ki jih lahko najdemo tudi v teh čudnih časih. 

"Meni se nekdo, ki protestira in pravi, da je v stanovanju in se počuti kot v zaporu … Ljubi bog, če imaš takšen dom, da se v njem počutiš kot v zaporu, je res treba malo premisliti," dodaja in pravi, da se sam ukrepov drži toliko, kot vsak dan naročijo. 

Pravi, da ga razjezi nesmiselno upiranje ukrepom, s čimer lahko škodujemo drugim. "Mislim, da bi morali prisluhniti temu, kar nam pravijo zdravniki, in mogoče ne vsemu, kar nam pripoveduje oblast," pomenljivo dodaja. "Včasih se mi res zdi, da se tisti, ki dobijo moč, malo tako obnašajo. Nisem nejevoljen zaradi ukrepov, ki jih sprejemajo, da pa v tem času urejajo tudi druge stvari, na primer kadrovske menjave, pa se mi zdi malo bolj problematično," nadaljuje.

"Ni treba, da je človek skromen po naravi, ampak neko spoštovanje do zemlje, do sveta, do stvari, ki jih ne vidimo, se mi zdi, da ni nič slabega, če nas je vse to malo izučilo. Ko bo vsega konec, upam, da bo malo več otrok v Sloveniji," hudomušno zaključi.