Načrtujete potovanje? Preverite, na kaj morate biti pozorni

Potovanje, ki bi moralo trajati kvečjemu pet ur, se je skupini turistov zapletlo zaradi ene najpogostejših zdravstvenih težav popotnikov. "Ko smo se vračali iz Beograda, smo kmalu ugotovili, da ima veliko število ljudi na avtobusu drisko oziroma bruhajo. Potovanje je trajalo približno 15 ur, ker smo na vsaki bencinski črpalki stali za stranišče. Skupina je bila iz Šmarja pri Jelšah in obvestili smo tamkajšnji zdravstveni dom, da pridemo in so bili tam v pripravljenosti, potem pa v navezi s celjsko bolnišnico. Potniki so se zastrupili s hrano v priznani restavraciji na Skadarliji v Beogradu," pripoveduje Andrej Klemenak, turistični vodnik v turistični agenciji Pozejdon, s katero vsako leto potuje okoli 20.000 ljudi. 

Podatki kažejo, da na potovanju – predvsem v manj razvite predele sveta – zboli med 15 in 50 odstotkov potnikov. Popotnica Eva Tiefengraber, sicer članica društva mariborskih študentov medicine Vakcinet, je opozorila na stvari, na katere moramo biti še posebej pozorni, če potujemo zunaj Evrope. To so pitna voda, kozarci in pribor, sveže sadje in zelenjava ter meso. Kot primer je opisala izkušnjo, ki jo je doživela ob Malavijskem jezeru: "Domačini, ki živijo ob tem jezeru, vsako jutro v njem operejo posodo, pribor, obleke. To je voda, ki seveda ni čista, na jezeru so potniške ladje, vanj se izteka tudi kanalizacija s tistega območja ... V tej vodi pa perejo tudi zelenjavo in sadje, zato se je treba zavedati, da uživanje takšne hrane ni varno in da v takšnih primerih ješ zgolj prekuhano in prepečeno hrano."

A ob tem NIJZ opozarja, da je bolj varno jesti tam, kjer je že sicer velika frekvenca gostov in kjer hrano pripravljajo svežo in je ne pogrevajo. "Okužbe s hrano se lahko zgodijo tudi v najboljših hotelih ali na luksuznih križarjenjih," poudarja Alenka Kraigher z Nacionalnega inštituta za zdravje. Zato je dobro, da se pred potovanjem pripravimo tudi na to možnost in imamo s seboj zdravila, ki lajšajo prebavne motnje. A to niso razni alkoholni zvarki, na katere se pogosto zanašajo potniki. "To ni dokazano učinkovito. Včasih je bolj primerno, da zaužijete kislo, kot alkohol. Denimo, pri koleri alkohol ne pomaga, kislo pa je lahko rešitev," je pojasnila Kraigherjeva. 

Kaj naj bo v vsaki potovalni lekarni?

Strokovnjaki svetujejo, naj bodo v potovalni lekarni osnovna zdravila, ki jih imamo tudi doma in jih lahko dobimo brez recepta v lekarnah. To so zdravila za nižanje telesne temperature, za blaženje bolečin, tudi za zdravljenje blažjih alergičnih reakcij. S seboj vzemite tudi pripravke za blaženje prebavnih težav, tako zaprtja kot driske, in rehidracijske praške za pripravo raztopin.

Če ste bolj avanturistični in radi pohajate po območjih, kjer je dostop do čiste pitne vode vprašljiv, je dobro, da imate s seboj posebne tablete za čiščenje vode, ki jih prav tako lahko kupite v lekarnah. "Ko sem bila v Afriki, smo šli na tridnevni pohod v hribe in smo zadnji dan ostali brez ustekleničene vode. Pred nami pa je bilo še 12 ur hoje. V gorah je sicer bilo veliko potokov in smo si natočili vodo iz potokov, jaz pa sem imela s seboj tablete za čiščenje vode, da smo lahko to vodo pili oziroma da je bila varna za pitje," je svojo izkušnjo delila Tiefengraberjeva. Seveda pa je dobro imeti s seboj tudi sanitetni material: obliže, povoje, škarjice. 

Turistično zavarovanje vas lahko reši nepričakovanega finančnega bremena

Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. Tega se zaveda tudi turistični vodnik Klemenak, ki 150 dni na leto preživi na potovanjih. "Večkrat smo imeli težave z zlomom noge ali pa roke, dvakrat ali trikrat tudi s psihičnimi težavami bolnikov, tako da smo jih pustili na psihiatriji. Se pa zgodi, da potnike pustimo tudi v drugih državah, ker niso primerni za potovanje domov," pravi. 

Na agencijah zaradi številnih izkušenj s tem, kaj s finančnega stališča pomeni to, če nekdo potrebuje zdravniško pomoč v tuji državi, svojim potnikom svetujejo, da pred potovanji sklenejo turistično zavarovanje. Zdravljenja v tujini so praviloma zelo draga, predvsem v zahodni Evropi in ZDA. "Lani, ko sem s skupino potoval po Romuniji, si je gospa zlomila nogo, pristala v bolnišnici in smo nato morali organizirati prevoz. Stroški pa so bili zelo visoki, okoli 5000–6000 evrov."

Eva pa je na potovanju doživela izkušnjo, ki je potrdila, da se lahko nesreča pripeti zelo hitro in tudi takrat, ko najmanj pričakujemo. "Ko smo bili v nacionalnem parku, je neko dekle iz naše skupine odprlo hladilnik in je iz njega na tla padla steklenica, ki se je razbila. Del stekla se je zaril v njeno nogo in poškodoval manjšo veno. Bili smo nekaj ur stran od najbližje vasi," se spominja. V takšnih primerih je treba računati tudi na stroške same poti do zdravnika, ki so lahko precej visoki. 

Da ne bo nevšečnosti že na letališču ... 

Pred samim potovanjem je pomembno, da se pozanimamo tudi o potrebnih cepljenjih in dokazilih, ki jih morate imeti s seboj, sicer se lahko zaplete že na letališču. Tako je denimo s cepljenjem proti rumeni mrzlici. To je edino cepljenje, ki je obvezno po mednarodnih pravilih. Države ga namreč lahko po mednarodnem zdravstvenem pravilniku zahtevajo od potnikov, ki k njim pripotujejo iz druge države, kjer se rumena mrzlica pojavlja. "Večina držav zahteva dokazilo o cepljenju kadar potnik prihaja v državo iz nekega drugega območja, kjer se sicer pojavlja rumena mrzlica, tudi če je na tistem območju ali državi samo v tranzitu, ali na letališču več kot 12 ur," je pojasnil Zoran Simonović, epidemiolog.

Kaj se lahko zgodi potniku, ki nima tega cepljenja? "Ciljna država mu lahko prepove vstop v državo, lahko ga cepijo pri samem vstopu v državo, ali pa celo od njega zahtevajo, da šest dni ostane v karanteni in mu potem dovolijo nadaljevanje poti," pove Simonović. Tudi takšen primer so pred leti imeli v mariborski ambulanti. "Potnica je potovala po državah južne Amerike in ker ni imela certifikata o cepljenju, ji pri prehodu iz ene v drugo državo – potovala je v Bolivijo, niso dovolili vkrcanja v letalo. Če je želela pot nadaljevati, je morala to cepljenje opraviti na samem letališču. Povedala je, da so bile higienske razmere slabe in da cepljenje ni bilo opravljeno z enim samim odmerkom, tako kot pri nas, ampak je dobila večkratne doze. Pozneje pa je začela razmišljati, ali obstaja možnost, da se je morda v tem postopku okužila z določenimi boleznimi, ki se prenašajo preko okuženih igel," je pojasnil Simonović. Doma so jo zato testirali na virus HIV in hepatitise in tako izključili te okužbe. 

Cepljenje proti rumeni mrzlici se v Sloveniji izvaja v ambulantah za potnike, certifikat, ki ga dobi potnik, pa je mednarodno priznan certifikat, ki začne veljati 10 dni po cepljenju, zaščita pa je doživljenjska. 

Sicer pa virus rumene mrzlice prenašajo komarji, ki običajno pikajo čez dan. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) vsako leto za rumeno mrzlico zboli okoli 200.000 ljudi, bolezen pa je lahko tudi smrtna. V Braziliji, ki sicer ni veljala za zelo endemično območje, se je leta 2017 pojavila epidemija, ki se je zavlekla še v leto 2018. "V tem obdobju so našteli 1400 primerov in približno 500 mrtvih zaradi rumene mrzlice. Med temi obolelimi in mrtvimi so bili tudi nekateri necepljeni potniki, ki so potovali na to območje," je spomnil Simonović. Poudaril je, da sicer za Brazilijo cepljenje ni obvezno, vendar pa je z vidika zaščite zdravja potnikov še kako priporočljivo.

Na spodnjem zemljevidu lahko preverite, katere države vam ne bodo dovolile vstopa, če nimate certifikata o cepljenju proti rumeni mrzlici, pa tudi, kje se ta pojavlja: 

Pred potovanji na območja z večjim tveganjem za bolezni je priporočljiv tudi obisk ambulante za potnike pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Tam vam bodo, v primeru, da se odpravljate na območja, kjer se pojavlja malarija, podali vse potrebne informacije in vam tudi izdali recept za antimalarike. Proti malariji se namreč ni možno cepiti, obstajajo pa zdravila, ki jih potniki morajo jemati preventivno, odmerki pa so individualni, zato je posvet z zdravnikom nujen.

Katera cepljenja še priporočajo potnikom?

Potniki se lahko cepijo v ambulantah za potnike, v nekaterih primerih tudi pri izbranem zdravniku. "Najpogosteje potnike cepimo proti hepatitisu A, tudi v kombinaciji s cepljenjem proti hepatitisu B. Veliko potnikov s cepljenjem zaščitimo pred rumeno mrzlico. Med pogostejšimi cepljenji je tudi cepljenje proti trebušnemu tifusu, proti meningokoknemu meningitisu, steklini in tudi cepljenje proti gripi je včasih primerno za potnike. V zadnjem času pa pri potovanjih ne samo v manj razvite dele sveta, ampak tudi na področju Evrope, potnikom, ki sami niso preboleli ošpic ali pa niso bili cepljeni z dvema odmerkoma, pogosto svetujemo tudi cepljenje proti ošpicami," pravi Simonović.

Kot pravi Simonović, pa pogosto potniki pri omembi, da gre za priporočeno cepljenje zamahnejo z roko in se zanj ne odločajo. Čeprav so lahko že denimo na počitnicah v Sredozemlju lahko izposavljeni okužbi z virusom hepatitisa. "Ugotavljamo, da tudi področje balkanskih držav in južne Evrope na splošno predstavlja večje tveganje za prebavne težave, kot pa potovanje v bolj severne predele Evrope. Tudi na teh južnih destinacijah, kamor Slovenci veliko potujemo, recimo Turčija, Egipt, Tunizija, bi potnikom z zdravstvenega vidika zagotovo priporočil zaščito pred hepatitisom A. Večina potnikov, ki potuje na ta območja, pa tega cepljenja ne opravi, tako da se srečujemo s posameznimi primeri. V Evropi smo bili priča tudi nekaterim epidemijam med evropskimi potniki, ki so potovali v sicer luksuzne resorte na teh mediteranskih destinacijah, in zboleli za temi boleznimi," pravi Simonović.

Po vrnitvi domov je dobro še nekaj tednov spremljati svoje zdravstveno stanje 

Včasih se določene zdravstvene težave lahko pojavijo šele po vrnitvi s potovanja, zato moramo svoje počutje spremljati in se o morebitnih simptomih posvetovati z zdravnikom. "Če se neke zdravstvene težave po potovanju ne pojavijo, potem je verjetnost, da smo se okužili majhna. Nekatere bolezni pa lahko potekajo tudi brez znakov in ne predstavljajo velikega tveganja. Pomembno je, da smo še vsaj mesec dni po potovanju pozorni na pojav bolezenskih težav. Če se pojavi predvsem visoka temperatura, ki jo potem spremljajo prebavne težave, ali pa znaki okužbe dihal, je pa seveda pomembno, da potnik po vrnitvi obišče svojega izbranega zdravnika in se opravijo določene preiskave, s katerimi se lahko potrdijo ali ovržejo posamezne, lahko tudi nevarne bolezni potnikov," je pojasnil Simonović. Takšen primer je denimo malarija. "Malarija je namreč bolezen, ki se lahko pojavi še en mesec po vrnitvi s potovanja, lahko pa tudi do enega leta po vrnitvi s potovanja in od okužbe. V takšnem primeru je zelo pomembno, da potnik, ko obišče zdravnika, zdravnika tudi opozori, da se je potepal po endemičnih območjih, da zdravstvena služba lahko nato preveri, ali gre morda res za to nevarno bolezen," še opozarja epidemiolog.

Še nekaj podatkov ...

V obdobju 2012–2017 je bilo zabeleženih več kot 40 Slovencev, ki so se na potovanju okužili s hepatitisom A, najmanj 40 jih je po potovanju zbolelo za malarijo, 34 za dengo, vsaj devet jih je zbolelo zaradi trebušnega tifusa, pri sedmih potnikih so potrdili okužbo z virusom zika, pri dveh okužbo z virusom čikungunja.

S povzročitelji malarije se je največ potnikov okužilo pri potovanju v deželah podsaharske Afrike, nekateri tudi pri potovanju po Aziji, Oceaniji in Latinski Ameriki. Z virusom denge so se potniki večinoma okužili v južni in jugovzhodni Aziji, na Maldivih in v Afriki. Za tifusom so zboleli pri potovanju po Indijski podcelini, jugovzhodni Aziji in severni Afriki. S hepatitisom A so se okužili tako pri potovanju po zahodni Evropi in Balkanu, kot tudi pri potovanju po bolj eksotičnih deželah sveta. Izbruhi hepatitisa A se pojavljajo tudi med potniki, ki le za krajši čas obiščejo letovišča visokega standarda v državah s slabšimi higienskimi standardi.