Primož je imel prav, Anže pa čarobni ključ

Ko so se kmalu za tem s poniji, malimi kolesi brez prestav, pognali v hrib, so se vsi zelo hitro začeli počutiti kot v tropih. Kar 1611 se jih je prijavilo, da bodo tokrat skušali osvojiti vrh Vršiča. Toliko je bilo odprtih uradnih prijav in prav toliko je naš najvišji gorski prelaz tudi visok. Nazadnje se je ta številka skupaj s povabljenci še nekoliko povišala, kolesarilo je rekordnih 1669 udeležencev.

Lidija in Dušan sta se tokrat na start podala že desetič. Kar pomeni, da sta se vsakič. "Enkrat sva prijavo zamudila, potem pa sva organizatorjem poslala elektronsko sporočilo, da sva redna udeleženca, zato so se naju usmilili, tako da res lahko rečeva, da dirke nikoli nisva zamudila," se zadovoljno pohvalita.

Tradicije se je držal tudi Primož, ki vsako leto pred 12. ovinek Vršiča postavi kavč in tako dirko spremlja z najudobnejšega sedeža na prireditvi. Tokrat ga je prevzel v Čičarah, kjer je nekdo prenavljal garsonjero, kavč pa ponujal zastonj, če se ga le odnese iz stanovanja. Brezplačni transport pa je nagradil še z dvema pločevinkama piva za popotnico.

Prireditev Goni Pony je letos praznovala že jubilejni, 10. rojstni dan. Pred desetimi leti se je nenavadne dirke s sloganom "Požen' hudiča na vrh Vršiča" udeležilo dobrih 500 kolesarjev, vsako leto pa je postajala vse bolj priljubljena. Včeraj jih je torej kolesarilo že več kot tisoč več.

Med njimi je bil tudi Gašper, ki je prav tako praznoval deseti jubilej, kar je dokazovala lesena palica na prtljažniku njegovega ponija, na katero je bilo obešenih vseh preteklih devet štartnih številk. Pravi, da je leta 2018 celo zmagal v ocenjevanju najboljše retro oprave: "Takrat sem bil kmet s kokoško, zdaj pa pač samo še kolesarim," se smeji.

Goni Pony namreč ni le tekma za rezultat, čeprav jo nekateri jemljejo povsem resno. Denimo serijski zmagovalec Luka Kovačič, ki je tudi letos pokoril vso konkurenco. Štoparica se ustavila pri 43 minutah in 13 sekundah. Kovačič je sicer tudi lastnik rekorda proge, saj je na 1611 metrov nadmorske višine prikolesaril že v pičlih 39 minutah in 39 sekundah.

Vsi, ki jih čas ni preveč zanimal, pa so svojo energijo namesto v fizične priprave raje vlagali v stilsko preobrazbo sebe in svojih ponijev. "Poletna maškarada na kolesih," se pogosto sliši kot opis tega dogodka, ki je postal stalnica kranjskogorskega repertoarja dogodkov.  

Družba iz Šmartnega ob Paki si je omislila kričečo rožnato opravo, parodijo na letošnjo Evrovizijo, kot so dejali. Ker so iz ulice Slatine, so se poimenovali Penine, steklenice te mehurčkaste pijače so si pričvrstili tudi na prtljažnike, da bi jih odpeljali s seboj. Andrej pa je doma pobrskal tudi po predalu svoje drage in tam našel lak za nohte, ki se je ujemal z barvo njihovih majic, zato so fantje ponosno razkazovali svoje prste.

Za lepotičenje skrbi tudi Brane. "Bravo, stari," mu poda roko Matevž, nadvse zadovoljen z obliko brade, ki mu jo je brivec v rožnatem krilcu pravkar uredil. "Vem, da je znan frizer v Kranju, zato sem mu zaupal tudi zdaj v teh okoliščinah," se smeji, ko pokaže z roko na razposajeno družbo okoli njega. Fantje so namreč praznovali fantovščino.

Braneta so ob osmih zjutraj pobrali doma, s prevezo na očeh je mislil, da ga peljejo na Obalo. Sicer je res prišel do vode, vendar precej bolj mrzle. Namesto v morje je moral namreč skočiti v gorsko jezero Jasna, potem ga je torej čakalo urejanje udeležencev Goni Ponyja, nazadnje pa je moral tudi sam na kolo.  

Udeležba je bila tudi mednarodna. Jens je prišel s prijatelji iz Nemčije. Kot je dejal, imajo klub ljubiteljev ponijev tudi tam, redno se vozijo po Stuttgartu in prirejajo zabave. "Vidimo se čez dva tedna," je pomahal, ko je spomnil na romanje Slovencev, ki se obeta sredi junija. Prav tam bo slovenska nogometna reprezentanca 16. junija odigrala svojo prvo tekmo Eura 2024.

Viki dela na rehabilitacijskem centru URI Soča, zato je svoje prijatelje oblekel v uniforme medicinskih sester in s seboj vzel tudi vse pripomočke za prvo pomoč. "Gibanje je življenje. Vse tiste, ki ne morejo, vračamo v aktivno življenje," je izpostavil pomen svoje službe in prireditve, pri kateri se udeleženci res dodobra razgibajo.

Medtem ko so Kovačič in vodilna druščina šinili mimo kot blisk, so se nekateri pošteno namučili že na poti do prve od 24 serpentin na 13-kilometrski poti do vrha.

"No, pa sva dosegla svoj cilj," se smejita Boštjan in Simon, ko se fotografirata na prvi serpentini, kjer stoji modra tabla z nadmorsko višino (šele) 911 metrov. "Oziroma sva ga že presegla," dodata, ko se poženeta naprej.

Podoben je bil tudi komentar številnih, ki so sopihali ob svojih ponijih, ko v klanec ni šlo več. "Dajmo, dajmo," svoje mimovozeče prijatelje spodbuja četverica navijačev s skulpturo novoletne smrečice na glavi. Med njimi je tudi Damjan na svojem vozičku, ki je lani tudi sam odšel na to pot. "To je bil tak šov, vsi so ga spodbujali, porivali, bila je prava evforija, ko je prišel skozi cilj," se ganjeno spominja Saša, ki je lani tudi sama vozila, letos pa je torej na navijaški strani.

"Mami, pohiti že," ob Janji steče družinica, ki jo je s transparenti pričakala ob poti. 

"V prvem ovinku sem prehitela celo Robija Kranjca," se pohvali njena prijateljica Polona, ki je svojega 50 let starega ponija dobila od tete. "No, v naslednjem je potem on mene takoj nazaj," se hihita. Bo pa v svojo zbirko seflijev vseeno lahko dodala še tega z našim nekdanjim smučarskim skakalcem.

Nekoliko višje ob gorskem potočku že sedi Gašper in počiva skupaj s svojim ponijem. "Že trikrat sem se udeležil tega, letos pa sem prišel nepripravljen, zato je bolje, da se ne zaženem na silo, da ne bo kaj narobe," modro doda. Varnost naj bo vedno prva, poudarjajo tudi organizatorji.

Polne roke je imel tudi Anže, prostovoljni gasilec, ki je dežural na drugi serpentini. Na poti navzdol gasilci vzdolž celotne trase z vodo iz cisterne škropijo ponije, da se ne bi pregreli, ko skušajo zavirati, pomoč pa so številni potrebovali že na poti navzgor. Tina, ki ji je s ključem zategnil pesto pedala, je bila že njegova šesta ali sedma "stranka". 

"Nekdo je pedal prinesel s seboj v rokah, da smo ga pričvrstili nazaj, treba je bilo zategniti dve krmili, nekomu je počila zračnica, en poni pa je celo razpadel na pol," je našteval.

Ja, pot navkreber ni naporna le za udeležence, ampak tudi za mala kolesa brez prestav, ki so bila izdelana že pred več desetletji, a še vedno služijo svojemu namenu. S to prireditvijo pa so se vrnila v velikem slogu, živijo svojo drugo pomlad in kradejo srca nostalgikov.