Na glavni obravnavi so bili s strani okrožnega državnega tožilstva ter zagovornikov podani zaključni govori. Okrožna državna tožilka Tatjana Devčič Svetek je za vse obdolžene (obe uslužbenki sta obdolženi zlorabe položaja ali pravic, Prevec pa napeljevanja k temu kaznivemu dejanju) sicer zahtevala visoke pogojne kazni in vračilo protipravno pridobljenega premoženja, medtem ko so zagovorniki predlagali oprostitev svojih varovancev.
Obtožnica obe uslužbenki, ki sta denar pridobivali iz dobroimetja na deviznem računu banke, bremeni zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 244. člena v sostorilstvu.
Prevec, ki sta mu uslužbenki denar nakazovali na račun njegovega podjetja Maxi Group, pa je obtožen napeljevanja k temu kaznivemu dejanju. Udrihova in Grabrijanova, ki sta bili v banki zadolženi za področje plačilnega prometa s tujino, sta Prevčevemu podjetju denar nakazovali iz prilivov komitentov, ki so svoja devizna sredstva prek banke hoteli poslati v tujino.
V obtožnici je navedeno, da je Prevec uslužbenkama svetoval, koliko in na kakšen način naj mu nakažejo denar, prenos je potekal tako doma kot tudi v tujini, nekateri podatki o opravljenih prenosih pa so bili sproti uničeni.
V dosedanjem poteku obravnave je bilo moč ugotoviti, da pravila za izplačevanje avansov v VLB niso bila jasno definirana, saj je več uslužbencev navedlo različne procedure za izplačilo avansa v plačilnem prometu s tujino, nekateri pa so prakso izplačevanja celo zanikali. Prevec, ki naj bi si večino dolga do VLB pridobil s prejemom avansov, ki jih potem ni pokril, naj bi ta denar v sodelovanju z uslužbenkama prejemal brez vednosti banke, vendar pa obstajajo listine, ki demantirajo takšne izjave vodstvenih delavcev banke. Sodišče je poleg tega ugotovilo, da so v VLB pomanjkljivo obveščali Banko Slovenije in Urad za preprečevanje denarja, ki bi morala biti obveščena o večjih transakcijah, banka pa je bila v tistem času (leta 2000 in 2001) tudi brez ustreznih internih aktov in procedur za plačilni promet s tujino.