Prijave KNOVSU za preverjanje prisluhov ne obstajajo

Konec minulega tedna smo prejeli odločbo Državnega zbora, od katerega smo, po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, zahtevali vse prijave, ki so bile povod za enega najbolj odmevnih nenapovedanih nadzorov na Policiji. Ta je potekal novembra lani, le dan po tem, ko je z najvišjega položaja državnega Darsa, katerega knjigovodska vrednost presega 3,2 milijarde evrov, odstopil Valentin Hajdinjak in le dva tedna po naših razkritjih o podkupninah in drugih večjih nepravilnostih, ki so je dogajale na Darsu.

Spomnimo, na seznamu telefonskih številk, ki sta ga Policiji predala predsednik KNOVS-a Janez Žakelj in prvak Nove Slovenije Matej Tonin, je bila poleg telefonske številke nekdanjega predsednika uprave Darsa, sicer nekdanjega podpredsednika Nove Slovenije Valentina Hajdinjaka, tudi telefonska številka Damijana Jaklina. Jaklin, prav tako član NSi, je bil v času spornih razpisov na Darsu direktor vzdrževanja. Javnosti pa je postal znan že pred štirimi leti, ko je bil, kot državni sekretar takratnega obrambnega ministra Tonina, tudi eden glavnih akterjev sporne nabave zaščitne medicinske opreme v času epidemije covida-19.

Poleg njunih pa je bila na seznamu tudi na primer številka Gašperja Bedenčiča, ki je, to sumijo tudi kriminalisti, v imenu NSi zahteval petodstotno provizijo pri nakupu specialnih vozil za Dars. Pa številki takratne odvetnice Darsa Nine Zidar Klemenčič in primorskega poslovneža Sebastjana Vežnaverja. Slednja sta nekaj tednov pozneje postala tudi glavna akterja spornega nakupa sodne stavbe na Litijski, ki smo jo v začetku januarja prav tako razkrili na našem portalu 24ur.com in v kateri kriminalisti NPU tudi vodijo predkazenski postopek.

Dokumenti oziroma informacije ne obstajajo

Zahtevo za posredovanje prijav smo na Državni zbor naslovili zaradi nasprotujočih si izjav predsednika KNOVS-a Janeza Žaklja. Ta je sprva trdil, da so bile prijave anonimne, nato pa je "obrnil ploščo", da so prijavitelji Komisiji znani in da so jih kot anonimne navajali le za to, da bi jih zaščitili kot vir.

Mimogrede, Žaklja smo na zadnji novinarski konferenci večkrat vprašali, ali prijave dejansko obstajajo. "Vi torej, če prav razumem, razpolagate z vsemi prijavami vseh teh številk, ki ste jih šli preverjat? Vsak je dal prijavo zase? Ker to je zelo pomembno," smo ga neposredno vprašali. In odgovor Žaklja: "Tako, drži. Oziroma kot rečeno, je eden izmed članov Knovsa dobil posamezne prijave in jih predal meni kot predsedniku." In naše drugo vprašanje Žaklju: "Ali so bile te prijave pravno utemeljene?" Žakelj nam je odgovoril: "Po mnenju strokovnih služb in po mnenju Komisije – da."

A očitno je, da to ne drži. Prijav ni nikjer v parlamentu, saj sicer pooblaščenka Državnega zbora za posredovanje informacij javnega značaja naše zahteve ne bi zavrnila s pojasnilom: "Organ je med postopkom preverjanja obstoja informacije v dokumentarnem gradivu Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb ugotovil, da z dokumenti oziroma informacijami, povezanimi z zahtevo prosilke, ki je navedena v 1. točki izreka te odločbe, ne razpolaga."

Kakšna so pravila?

Zakaj je tako pomembno, da prijave dejansko obstajajo, da so v pisni obliki, podpisane in pravno obrazložene? Ker bi bilo pridobivanje informacij o osebah, zoper katere se izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, brez jasne usmeritve suma nezakonitosti, zelo sporno. To nas že tedne opozarjajo številni strokovnjaki. Kot najbolj sporno pa izpostavljajo, da bi takšna praksa lahko vodila do absurdne situacije, ko bi tisti, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, lahko vsak trenutek od Komisije zahtevali, da preveri, ali so predmet kriminalističnih preiskav. 

Za pomoč pri razlagi, kaj je prav in kje je točka, ko lahko govorimo, ali je bil KNOVS zlorabljen, smo prosili dva avtorja Zakona o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb. Torej zakona, ki je podlaga za delo Komisije in ki poslancem sploh omogoča, da gredo v izredni nadzor na Policijo. Prvi je nekdanji pravosodni minister in pravni strokovnjak Aleš Zalar in drugi profesor z mariborske Fakultete za varnostne vede Anton Dvoršek. Zakon, katerega avtorja sta, je bil v parlamentu potrjen leta 2007.

Zalar pojasnjuje, da 33. člen zakona resda nikjer ne določa, da mora biti prijava pisna: "Zato je treba pri odgovoru na to vprašanje izhajati iz namena določbe tega člena, ki je jasno razviden iz drugega odstavka, in sicer da se prepreči ali odkrije kršitev pravic. Pravni interes za vložitev obvestila ali pobude ima torej lahko samo tisti, ki zatrjuje domnevno nezakonit poseg v njegovo ustavno varovano pravico, zato je nujni pogoj za vsebinsko obravnavo obvestila in pobude ta, da se vlagatelj identificira." In naprej, da bi se preprečile morebitne zlorabe in nepooblaščeno pridobivanje podatkov tretjih oseb "je nujno, da sta obvestilo in pobuda pisni in podpisani s strani vlagatelja ali njegovega pravnega pooblaščenca, ki se izkaže s pooblastilom". 

Zalar sicer razloži tudi, da morajo biti takšne pobude vedno vložene na KNOVS kot organ. "Kadar bo torej pobudnik obvestilo in pobudo poslal posameznemu poslancu ali poslanski skupini, sta jo slednja dolžna vselej predložiti KNOVS-u in to ne glede na to, ali je poslanec član KNOVS-a ali ne."

"Da bi lahko sama Komisija s pomočjo določb 33. člena zlorabila pooblastila, nismo pomislili."

Podobno razlaga tudi Anton Dvoršek: "Seveda mora iti za znanega pobudnika in možnost preveritve v skladu z zakonskimi pristojnostmi komisije. Anonimka ne zadošča, ker bi na široko odprla vrata možnih zlorab." Iskreno sicer Dvoršek zapiše, da pri pisanju zakona niso pomislili, da bi lahko sama Komisija zlorabila pooblastila, ki jim jih daje zakonodaja: "Praksa kaže, da bi bilo smotrno s spremembo zakonodaje upoštevati tudi to možnost." Veljavna zakonodaja namreč, pojasnjuje Dvoršek, ne rešuje možnosti, da Komisija 33. člen izkoristi, da sama preko podatkov v elektronskem delovniku pride do informacij o potekajočem nadzoru in tako zlorabi svojo funkcijo.

Kakšne so lahko posledice zlorabe KNOVS-a?

Dejstvo je, da je preiskovanje gospodarskega kriminala med težje dokazljivimi kaznivimi dejanji. Sploh če govorimo o sumu podkupovanja, kot je bilo, to dokazujejo tudi posnetki, v primeru afere Dars. Zato nas je zanimalo, kakšne posledice ima lahko zgornja praksa KNOVS-a na uspešnost preganjanja takšnih kaznivih dejanj? Na naša vprašanja je odgovarjal strokovnjak za policijska pooblastila na Fakulteti za varnostne vede, sicer tudi sodni izvedenec, Miroslav Žaberl.

"Če razumemo ta člen na način, da ne zahteva tako visokega standarda, ki mu v kazenskem pravu rečemo dokazni standard, lahko to vodi v sum političnih zlorab Komisije. In to je tisto, česar ne bi smeli dopustiti. Po tej logiki bi lahko zaobšli tudi določila Zakona o kazenskem postopku, ki od Policije zahteva, da če želi pridobiti odločbo oziroma odredbo za tako hude ukrepe, kot je nadzor nad telefonsko komunikacijo, mora imeti utemeljene razloge za sum in samo neko golo sumničevje." 

Žaberl razlaga še, da o zlorabi KNOVS-a lahko govorimo, če bi podatke, ali se jim prisluškuje ali ne, člani komisije izdali naprej, da bi torej lastniki telefonskih številk dobili te podatke. Da se to v tem primeru ni dejansko zgodilo, ne more zagotoviti nihče. Poslanci so namreč na Policiji za svoje strankarske sopotnike brez težav dobili zahtevane podatke. "Veste, tudi negativen podatek, torej podatek, da se tem osebam ne prisluškuje, je dobrodošel za tistega, ki je morebitni ali potencialni osumljenec," še dodaja Žaberl.

In ja, takšne poteze, se strinja, lahko otežujejo tudi uspešnost kriminalistične preiskave. "Smisel prikritih preiskovalnih ukrepov je ravno prikritost delovanja. Da torej oseba, zoper katero se ti ukrepi izvajajo, ne ve, da se zoper njo izvajajo določene aktivnosti v predkazenskem postopku. Ti ukrepi so namenjeni najtežje preiskovanim kaznivim dejanjem, ki jih na drug način ni možno preiskovati. Ko se enkrat razkrije, da se zoper nekoga izvajajo ti ukrepi, potem ti ukrepi nimajo več nobenega smisla."