Prihodnost mirovnih misij? 'Ne obstaja le en način zagotavljanja stabilnosti sveta'

Združeni narodi so od začetka svojega delovanja izvedli številne misije mirovnih operacij na konfliktnih območjih. Kot je dejal sekretar ministrstva za zunanje zadeve Samuel Žbogar, so pri slednjih običajno res največ pomagale velike države, kot so ZDA, Združeno kraljestvo in Francija, vendar pa da lahko pomembno vlogo igrajo tudi manjše države, kot je npr. Slovenija. Čeprav nimajo tako velikega proračuna, lahko namreč pomagajo tudi na druge načine, kot je npr. psihološka pomoč. "To so področja, kjer se nihče ne počuti ogroženega, in majhne države tudi na splošno ne predstavljajo večje grožnje," je dejal.

Zaupanje v Združene narode je izpuhtelo

Tako Kessy Ekomo-Soignet, članica odbora ZN za mladino, mir in varnost v centralni Afriki, kot predstavnik Senegala v Združenih narodih Cheikh Niang sta medtem govorila o zaupanju, ki so ga skupnosti na konfliktnih območjih izgubile v misije ZN. "Težava je tudi v tem, da misije zelo težko priznajo svoje napake," je poudarila Ekomo-Soignetova.

A Loubna Benhayoune, direktorica sekcije za stabilizacijo in okrevanje Združenih narodov Minusma, je poudarila, da so številni prepričani, da se bodo misije, ki zagotavljajo mir, npr. na Maliju, borile proti terorizmu. "Vendar pa se to ne bo nikoli zgodilo, saj misije tam ne bodo ostale dolgoročno. To je velika težava," je dejala. "V Maliju je 13.000 vojaške moči in kljub temu Minusmi očitajo, da ne služi ljudem, da jih ne ščiti," je dodala.

Priznava sicer, da so tudi načrti misij včasih zelo ambiciozni, ampak da je realnost takšna, da misije pogosto nimajo dovolj virov, da bi se lahko uspešno borile proti določenim težavam, kot je npr. terorizem. "To je večdimenzijska težava, zato potrebuje tudi večdimenzijske rešitve," je jasna.

A zaupanje v tovrstne misije je vseeno izpuhtelo, kot poudarja Ekomo-Soignetova. "Ali mladi v Centralnoafriški republiki (CAR) verjamemo v Minusmo? Odgovor je ne. Jo pa potrebujemo. Prav tako je tu vprašanje - ali te misije razumejo mlade osebe na območju CAR? Tudi tu je odgovor ne," je dejala.

Kot je pojasnila, je odrasla v vojni, v kateri živi že 30 let: "Zato vem, kaj te misije pomenijo. Nič pa se ne spremeni. Gre za zelo rigiden sistem, v katerem je zelo težko uveljaviti nove ideje."

'V reševanje regionalnih težav naj bodo vpletene regionalne države'

V države, v katerih divjajo vojne in konflikti, vstopajo države, ki s težavami niso povezane. Žbogar je prav zato poudaril pomen geografske in zgodovinske povezave držav. "Pri reševanju regionalnih konfliktov naj pomagajo regionalne države," je dejal. Za Slovenijo je tako najpomembnejši prav konflikt na Zahodnem Balkanu, "kjer smo tudi najbolj aktivni". Poleg tega, da zaradi svoje majhnosti ne predstavljamo grožnje in pri sodelovanju v mirovnih misijah tudi nimamo skrite agende, se lahko po njegovem mnenju tudi lažje povezujemo.

Tudi sicer je prepričan, da bi se morale države, ki sodelujejo v tovrstnih misijah, povezovati z regionalnimi državami. "Slovenija pomaga v Maliju, na Bližnjem vzhodu, Zahodnem Balkanu in drugod. Čeprav ne moremo imeti velike vloge pri stabilizaciji države, pa lahko zagotovo k celoti pristavimo svoj del sestavljanja," meni.

"Težko je razumeti, kako nas predstavniki misij dojemajo. Nas dojemajo kot odrasle osebe, ki lahko spremenijo narativo države? Ali nas dojemajo kot osebe, ki so žrtve ali napadalci?" se sprašuje Ekomo-Soignetova, ki je na okrogli mizi o koncu stabilizacije, kot jo poznamo danes, poudarila, da se Afrika spreminja. "Poskušamo spremeniti narativo, a težko je, ker nas veliko ne verjame več v sistem Združenih narodov," je še enkrat ponovila. V CAR so se tako zdaj pojavile tudi druge skupine, ki ponujajo pomoč, kot je razvpita ruska skupina vojaških plačancev Wagner. "Dejstvo je, da jim ljudje sledijo, saj se pod Združenimi narodi ni spremenilo nič," je dejala.

Tudi Nianh je ob tem opozoril, da bi moralo v mirovnih misijah v Afriki sodelovati več afriškega prebivalstva. "Regionalna misije so lahko zelo efektivne, saj so bolj fokusirane, prav tako je več politične angažiranosti za reševanje težav. Čeprav niso dobro opremljene, pa se lahko premikajo zelo hitro," je dejal in dodal, da je sicer težava pri njih, da običajno nimajo dovolj finančnega zaledja, da bi lahko dalj časa uspešno operirale. Prepričan je sicer, da večje misije niso narejene za to, da pomagajo osebam na terenu.

Pomemben tudi pogled v prihodnost

"Dejstvo je, da si mladi želijo spremembo in da želijo pri spremembi sodelovati," je poudarila Ekomo-Soignetova. Vprašanje je torej le: ali jim bo svet dal prostor in možnost za sodelovanje in predstavljanje idej? "Ko pomislimo na stabilizacijo in gradnjo miru, ne pomislimo le na humanitarnost, temveč tudi na prihodnost, na okrevanje."

Meni sicer, da bi morali Združeni narodi mladim dati več prostora, da lahko spregovorijo in razložijo, kaj vse je narobe v državi ter kako pomagati. Ob tem pa tudi, da je premalo treninga misij za delo z mladimi osebami. "Vse to vpliva na življenje ljudi, njihovo ravnanje in dojemanje situacije," je poudarila.

Da mora stabilizacija vključevati varnost, razvoj in humanitarnost, je jasna tudi Benhayounova. Konflikt namreč ni homogen: "Nekatera področja potrebujejo več razvoja, druga več humanitarnosti, ponekod gre le za varnostni pristop. Bolje se moramo prilagoditi razmeram, čeprav je to morda za večje organizacije, kot so ZN, težko. Ampak to moramo narediti, pogledati moramo izven okvirov." Ob tem pa morajo seveda sodelovati tudi s posameznimi vladami, saj lahko le tako stopamo "po poti miru in stabilnosti".

Simultano bi torej morali delovati na različnih področjih – podpirati institucionalne reforme, volilne procese, pomagati pri varnosti, sodelovati pri reševanju težav spolov in človekovih pravic ter spodbujati vladavino prava. Le to lahko namreč, kot je poudarila, prinese tudi dolgoročne posledice. "Ne obstaja le en način za zagotavljanje stabilnosti sveta," je jasna. A ob tem vseeno dodaja, da na področju stabilizacije ne bi smeli nikoli podcenjevati, kar je bilo že storjeno do sedaj.