Prihajamo v zlato obdobje zdrave pameti

Če povzamemo enega izmed največjih filozofov vseh časov, Friedricha Hegla, ki je zdravo pamet videl kot skupek najbolj preprostih in okorelih predsodkov trenutnega časa. Tudi Albert Einstein je nekoč dejal, da je zdrava pamet zbir predsodkov, ki si jih nabereš, preden si star 18 let.

Ampak trenutno je zdrava pamet en vogue, modna, torej, in pomeni marsikaj, odvisno od okolja, družbe.

Nekaj primerov zdrave pameti pri Trumpu, ki so me še posebej navdušili. Kako pa mi to vemo, takšno je vprašanje otroka, ki še raziskuje svet in mu marsikaj ni jasno. Podobno temu je bilo nedavno vprašanje Trumpa in njegovih, o ameriških zalogah zlata: kako pa mi vemo, da je zlato res tam? V Fort Knocksu, najbolj varovani zgradbi na svetu, je več kot 4500 ton zlatih rezerv. Ampak ali je res tam, se vprašajo radovedni otroci. In gredo v inšpekcijo. Američane, ki verjamejo v teorije zarote, bi morda moralo bolj skrbeti, ali bo zlato tam še vedno tudi po obisku Muska.  

Ampak, predstavljajmo si, da bi enako otroško radovedno in naivno vprašali nekaj, kar se nam zdi samoumevno, in sicer je Elon Musk res najbogatejši človek na svetu. Če je tako, ali lahko vidimo vse te milijarde, prosim, stric?  

Ja, zdrava pamet, pokrije lahko različne stvari.  

Poniževanje sogovornikov, to je še najmanj, običajna igrica, nenazadnje, spomnimo se najbolj slikovitega evropskega komisarja, ki je pred kamerami klofnil Orbana in dejal: "Pozdravljen, diktator". In smo se smejali, ker smo mu privoščili.

Trump seveda ne klofuta avtokratov in vojnih zločincev, nasprotno, ti ga navdušujejo.

Na živce pa mu gredo, kot je to najbolj jasno povedal ameriški podpredsednik Vance na konferenci v simbolov polnem kraju, Münchnu, sami temelji demokracije, ko gre  za Evropo in predvsem, kot oni to razumejo, omejevanje svobode govora.

Medtem pa Trump doma izbira novinarje, ki lahko poročajo iz Bele hiše. Jeff Bezos, še en multimilijadrer, Trumpov podpornik, je denimo ravno zapovedal komentatorjem v svojem časopisu, in to ne v kar enem, ampak v samem velikem Washington Postu, o katerih temah še lahko javno razmišljajo.

Svoboda govora, če mislite, da to lahko kar koli vpliva, se motite, je še poučeval Vance. Ki pa je seveda pozabil ali pa morda nikoli ni vedel, da, kot spomni Ali Žerdin v Sobotni prilogi, so mediji eno najbolj nevarnih orožij. Zato je bil dolgoletni urednik nacističnega  časopisa Die Sturmer, ki je podpihoval sovraštvo proti Judom v Nürnbergu obsojen na smrt. Mnogo let kasneje, leta 1994, je bilo na mednarodnem sodišču za zločine v Ruandi na dolgoletne zaporne kazni obsojenih več urednikov in novinarjev radia, ki je hujskal in sejal sovraštvo proti Tutsijem. Ubitih je bilo najmanj milijon ljudi.

Trump je za hece

Sicer pa Trumpa veseli, če naredi malo drame pred kamero,  za novinarje.

Ameriški komiki so v prvem mandatu nekaj let živeli samo od zafrkavanja iz Trumpa, zdaj jim vrača udarec. Tega, kar počne, se bi sami sploh težko domislili, tako nepredstavljivo in bizarno je.

Recimo, nedavni video svetle prihodnosti Palestine, on pa Musk v kopalkicah, pa dolarji letijo v nebo.  Najprej misliš, da je fake, ponarejeno, tako je bizarno, seveda pa je čisto vseeno, ker je vse lahko fake in hkrati resnično, razliko pogosto že težko opaziš.  

Novinarji na tisti tiskovki so se prerivali, enemu je skoraj padel panel na glavo, vsi prepoteni, v nabasani sobi, in na koncu jih Trump ni razočaral.

Gaza je lepo osončena, je dejal,  zanimiva bi bila kot turistični resort, riviera, tudi z vojsko, če bo treba.

Netanjahu in Trump imata marsikaj skupnega, Netanjahu več obtožb za podkupovanje, zlorabe zaupanja, goljufij. In še, ne nenazadnje, zaporni nalog mednarodnega kazenskega sodišča zaradi domnevnih vojnih zločinov.

Vedno nepremičninar Trump, nepremičninar po vokaciji, mu je v tem podoben, ali, kot se je spraševal eden izmed ameriških komentatorjev, kdo bo Palestincem povedal, da je Trump bankrotiral, in to večkrat, da ima več tožb zaradi goljufij,  da njegove posle bremenijo škandali?

Ah, zdrava pamet ...

Seveda, povsem jasno je, da Trump ni padel z neba delati nered v idilično okolje samih političnih modrecev in ja, politika, ki uničuje težko priborjene, vsaj nekakšne vrednote in pridobitve, je začela razpadati že prej, pod drugimi politiki, ne tako očitno in ne na tako bizarno vulgaren način pa vendarle.  

Ko Trump govori o zlatem obdobju, verjetno aludira na neko prejšnje zlato obdobje, na prehodu iz 19. v 20. stoletje, obdobje, ko so si neznansko bogastvo in moč pridobili novi industrijski tajkunski baroni, ki so šli blazno na živce sicer podobnim, toda bolj prefinjenim, tako imenovanim old money bogatašem.

Nazadnje je država njihovo moč morala obrzdati, ker je šlo vse čez. Zdaj kar nekako dvomim, da lahko kdor koli še zaustavi ekspanzionizem tehnoloških velikanov.

Trump pa dostavlja, vsak dan kaj novega za lačne gledalce. Žalostno je, da to, kar počne, v medijskem poslu velja za dobro televizijo, po načelih kapitala, tisto torej, ki vleče gledalce, v smislu spektakla. In zato mediji zvesto spremljamo in čakamo, skoraj kot na nov odmerek droge, nove in nove bizarnosti. Poglejmo samo obisk Zelenskega. Najprej človeku postaviš  roparske zahteve, potem pa še pričakuješ, da ti bo za njih hvaležen in ko se malo upira, ga obtožiš, da bo kriv kar za tretjo svetovno vojno. In potem ga vržeš iz hiše, da malo razmisli o svojem vedenju. Če pa pogledamo številke, vidimo, da je v resnici  Evropa, vsaj v zadnjih dveh letih, Ukrajini dala več pomoči kot ZDA, 132 milijard, proti 114 milijardam, v tem pa niso všteti stroški za begunce, ki so v celoti na strani Evrope.  

Kam gre v tem Evropa?

Svoboščine bomo verjetno obranili, vsaj na formalni ravni.

Sovražnik se skriva drugje, sovražnik od znotraj, ne od domnevne nesvobode govora, ampak sovražnik revščina. Večja je revščina, manj ljudi zanimajo razne svoboščine in tudi bolj nestrpni postajajo. Povedna karikatura, ki je krožila po družbenih omrežjih, na njej vladar na balkonu, pod njim razjarjeno ljudstvo, z vilami in lopatami. Kaj naj storim, vpraša vladar svetovalca. Nič, pravi modri svetovalec, samo prepričajte tiste z vilami, da jih ogrožajo tisti z lopatami, pa bo.

Lep primer imamo trenutno pri nas, ko skušajo ljudi prepričati, da je tistih nekaj umetnikov, ki bi dobili višje pokojnine krivih, da oni dobijo manj.

Res žalostno!

Kaj torej čaka Evropo?

Obnova Ukrajine, ki bo za Ukrajince grozna, kot so ponavadi take stvari, številni primeri so navedeni v Doktrini šoka Naomi Klein.

Kaj pa Evropska unija?  

Imperativ bo dodatno oboroževanje. Denar za to pa naj bi šel, bo predlogih mnogih, na primer generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja iz naše socialne države, pokojnin, varnih delovnih mest, dostopnih stanovanj, okolja, podnebja, skratka, od vsega, kar je doslej ločevalo Evropo od ZDA.

Denarja torej nihče ne pričakuje od obdavčenja milijarderjev, tehnoloških, naftnih in drugih velikanov.

In ne samo to, na tihem, za zaprtimi vrati  se v Evropski uniji spreminjajo, zaradi ogromnih pritiskov kapitala, določila, ki so vsaj nekoliko omejevala in regulirala, pardon, regulacija je tako ali tako ena izmed najbolj osovraženih besed trenutka, torej nekoliko poskušala zaustaviti segrevanje in podobne traparije, v katere Trump in ekipa sploh ne verjamejo.

Poglejmo:

Predlog oziroma direktiva se imenuje Omnibus in kot opozarja mnogo tistih, ki se resno ukvarjajo s temi stvarmi, pomeni velik korak nazaj.

Direktiva se uradno imenuje Predlog za lajšanje bremen podjetij, gre pa za čisti eufemizem za katerim se skriva, kot ponavadi, navaden pohlep.

Spreminja štiri ključne zakonodajne akte, ki zadevajo odgovornosti podjetij, ko gre za človekove pravice, pravice delavcev, okolja, podnebne pravice, torej same dolgočasne, nepotrebne stvari, ki omejujejo, kot nas prepričuje kapital, konkurenčnost podjetij

Zdrava pamet v vseh svoji veli časnosti.

Vemo, da so tudi pri nas podjetja, zaradi katerih že leta zbolevajo in umirajo ljudje, pa nič, celo zaposleni bodo stavkali, če bi slučajno kdor koli kaj protestiral.

Imaš službo, tudi če umreš za to.

Evropa se lahko upre ZDA pravijo ekonomisti, nenazadnje, trenutno tako iskane dragocene zemlje, ko se jim reče, so tudi prisotne, zelo veliko jih je na Grenlandiji, tudi na Norveškem.

Tudi vojaško industrijo bi lahko Evropa izkoristila, nenazadnje, nemški gospodarski čudež je nekoč precej temelji na delu za vojsko.

Toda, morda ključno je, da ko govorimo o obuditvi konkurenčnosti Evrope, v starih parametrih rasti BDP, ali ne lebdi  v ozadju uničujoče prepričanje, da ta konkurenčnost, kot si jo zdaj predstavljajo ne more temeljiti na socialni  državi, na pravicah, zaščiti delavcev, vse to je ovira konkurenčnosti.

In če bo šla Evropa v to smer, je čisto vseeno, če že zdaj poklekne pred Trumpom, velike razlike ne bo.

Novinarski kolega, legenda, je, ko smo bili skupaj na srečanju mentorjev mlajšim kolegom, ki ga je pripravilo Društvo novinarjev, dejal, da smo lahko izjemo veseli, kot novinarji, da živimo v tako pisanem in pestrem obdobju, kot ga skoraj ne pomnimo.

Seveda je bilo pred davnimi leti, ko smo začenjali kariero že eno tako obdobje, padali so sistemi, režimi, zidovi...

Le da z bistveno razliko, takrat je bilo videti, kot da gre lahko vse samo še na boljše.  

Zdaj pa človeka v takšen optimizem navdajajo vsaj rahli dvomi.