Kako je potekala aretacija?
Pripeljal sem se iz Bolgarije v Jugoslavijo. V začetku je kazalo, da bo vse vredu. Potem pa je carinik, ki je prišel zadnji dejal, da prevažam cigarete. Zanikal sem, kamijon sem moral parkirati, zjutraj pa je prišla policija in med pregledom so našli heroin.
Ponoči bi lahko pobegnil, ker sem še vedno imel pri sebi denar in potni list. Po policijski preiskavi so me odpeljali na sodišče v Pirot. Povedal sem jim, da so škatle na kamijon nalagali delavci Bolgarskega podjetja, čigar imena se ne spomnim. Delavci so naložili 1300 škatel, ki naj bi vsebovale papriko. Povedal sem jim, da v škatle nisem gledal.
So poleg vas zaslišali še koga?
Napisali so izjavi dveh carinikov. Eden od carinikov je izjavil, da sem deloval prestrašeno. Kako naj ne bi deloval prestrašeno, če pa nisem vedel kaj se dogaja. Sam sem dal izjavo, prebrali so advokatov in tožilčev zagovor, prebrali obsodbo. Vse skupaj je trajalo dobro uro. Obsodilio so me na 10 letno zaporno kazen. Nekdo je pripomnil, da sem lahko srečen, v Nemčiji bi bil obsojen na 40 let. Zelo so si prizadevali, da bi priznal, ampak ne moreš priznati nečesa kar nisi storil.
Kje ste bili zaprti?
10 mesecev, do pravnomočnosti obsodbe, sem bil zaprt v Nišu, potem pa so me premestili v Sremsko Mitrovico.
Razmere v zaporu so bile zelo težke. V zaporu je bilo približno 600 ljudi, od morilcev, tatov, vojnih zločincev, po 84 ljudi v eni sobi. Težke razmere v državi so se odražale tudi med zaporniki, bilo je precej napetosti, posebej med Albanci in Srbi. Ko so vse Albance premestili v druge zapore je bilo malo bolje. V samem zaporu straže ni bilo, čez dan smo bili v delavnici.
Kako ste pobegnili?
Eden od zapornikov, Hrvat po narodnosti, je ponoči v napol odprtem delu kjer je bila proizvodnja hala kopal pod WC školjko. Odvečni material je nosil na podstrešje ali pa ga je raztrosil po vrtu. Kopal je z lopatko in zidarskim strgalnikom več kot tri mesece, od konca avgusta do 3. decembra.
Kako je izgledal pobeg?
Jaz, Hrvat in še en Slovenec smo za pobeg potrebovali dve uri od 8:30 do 10:30. Četrti zapornik je pobegnil kasneje. Ob 15 ih, ko so šteli zapornike, ki se vračajo iz dela so ugotovili, da nas ni. Takrat so nas pričeli iskati. Še isti dan smo prestopili Jugoslovansko mejo. Pomembno je bilo to, da smo se takoj po prestopu meje razšli. Seveda pa je bilo potrebno veliko sreče.
Kakšne občutke ste imeli ko ste lezli skozi rov?
Človeku grejo takrat skozi glavo različne misli, organizem je nabit z adrenalinom, prisotno je veliko strahu, zmanjkovalo mi je zraka, motila me je tišina.
Vas je kdo čakal?
Vse so uredili kolegi, ki so bili že na prostosti.
Koliko dni ste potrebovali do doma?
Potoval sem osem dni.
Koliko denarja ste porabili za pobeg?
Nekaj že, čeprav sem si pomagal predvsem sam.
Kako se počutite doma, kako živite?
Nisem poročen, živim pri starših. Hodim v hribe, malo tečem, to mi je ostalo od zapora. Ne počnem nič posebnega, po petih letih v zaporu sem se malo izgubil. Želim si le normalnega življenja. V vasi me poznajo, večina sovaščanov ne verjame, da sem kriv. Želim čimprej razčistiti s tem, če bo treba bom presedel kazen raje doma. Čeprav vem, da brez obsodbe v zapor ne morem, zaradi zakona pa me naša država ne more izročiti Jugoslovanskim oblastem.
Ste bili del heroinske naveze?
Šoferji smo se družili, nisem pa bil član nobene zveze. Nič ne skrivam, če takrat ne bi šel dol se to ne bi zgodilo. To je bila težka, dolga in draga izkušnja.
Se boste še ukvarjali z avtoprevozništvom?
Ne vem, Slovenija je majhna, delo me še vedno veseli. Vesel sem, da sem doma, pa tudi dela se ne bojim.