Na okrožnem sodišču v Mariboru se je nadaljevala obravnava proti nekdanjemu prvemu možu poslovnega sistema Dadas Davorinu Sadarju, ki ga obtožnica bremeni zlorabe položaja ali pravic. Na prvi obravnavi po izgonu iz ZDA, kjer se je pred slovenskimi sodnimi organi skrival šest let, je Sadar pred tednom dni zanikal kakršnokoli krivdo, tokrat pa je predsednica senata Danila Dobčnik Šošterič vnovič zavrnila njegovo zahtevo po tonskem snemanju procesa.
Obtoženi Sadar je na začetku današnje obravnave podal zahtevi za izločitev dveh dokumentov iz sodnega spisa, in sicer izvedenskega mnenja Ekonomske fakultete v Ljubljani ter pričanja nekdanjega računovodje v Dadasu Borisa Markača. Okrožni državni tožilec Boris Marčič je obema predlogoma nasprotoval, saj je izvedensko mnenje EF na procesu pred šestimi leti zahtevala prav obramba, verodostojnost Markačevega pričanja pa po njegovem mnenju tudi ni sporna, saj je bil pred njim seznanjen z morebitnimi posledicami krivega pričanja.
Predsednica senata je zahtevo po izločitvi Markačevega pričanja zavrnila, odločitev o izločitvi mnenja fakultete pa začasno pridržala, saj bo sodišče preučilo domneve obtoženega Sadarja o spornosti podpisanega pod mnenje Dejana Mikuliča, ki sploh ni bil zaposlen na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Poleg tega je Sadar predsednici senata, ki je pred šestimi leti vodila njegov primer, očital, da je zavrnila njegove zahteve, da pred izdelavo mnenja pojasni določena dejstva.
Na današnji obravnavi je pričalo pet prič
Na tokratni obravnavi je nastopilo pet prič, ki so bile večinoma povezane z družbo Galbi, ki je za Dadas opravljala cenitve družb, ki naj bi se združevale s poslovnim sistemom, torej tudi družbe Priom, ki je bila prodana ljubljanski družbi Fundus, ta pa je bila prav tako v lasti Davorina in njegove žene Danile Sadar.
Pooblaščeni cenilec in vodja cenitve Prioma in drugih štirih družb Mirko Pšunder, sicer zaposlen na mariborski univerzi, je poudaril, da je bila njihova cenitev opravljena izključno za namen pripojitve Prioma delniški družbi Dadas, saj naj bi na ta način racionalizirali poslovanje. Pojasnil je metode, ki so jih uporabili pri ocenjevanju, osnova za to pa so bili poslovni izidi v prvih šestih mesecih leta 1996. Ti izidi so bili takrat zelo dobri, saj je družba beležila 158 milijonov tolarjev dobička.
Pšunder opozarja na to, da je naročnik cenitve jamčil za točnost podatkov, zato teh niso posebej preverjali, v primeru netočnosti pa bi bila seveda tudi cenitev vrednosti podjetja povsem drugačna. Poleg tega je družba Galbi ocenjevala t.i. pošteno vrednost podjetja in ne tržne, kakršna bi bila primerna v primeru prodaje družbe neznanemu kupcu.
Pšunder je še dodal, da je bila cenitev narejena na podlagi bilance stanja iz polletnega obdobja leta 1996 ter na osnovi strategije in vizije obtoženega Sadarja. Na izrecno vprašanje tožilca Marčiča je priča potrdila, da so izračune vrednosti podjetja opravili skupaj s Sadarjem, čeprav je obtoženi doslej vselej zanikal, da bi pri tem sodeloval. Prav tako je priča povedala, da je Sadar po njegovem mnenju dober borzni strokovnjak, medtem ko je obtoženi to že večkrat zanikal.
Za zbiranje finančno računovodske dokumentacije je v ekipi cenilcev skrbela Alenka Gril, ki je na obravnavi povedala, da so se cenilci zanesli na vse pridobljene podatke, saj za drugačno ravnanje takrat niso imeli nobenega razloga. Tudi sama je potrdila, da bi vsaka sprememba podatkov sicer spremenila tudi cenitev. Na vprašanje obtoženčevega odvetnika po uradni dolžnosti Željka Leljaka, ali je Sadar sodeloval pri cenitvi in je bil z njo na koncu seznanjen, je Grilova povedala, da so poročilo dostavili v tajništvo družbe. Priča ni mogla zatrditi, da ga je obtoženi tudi prebral, vsekakor pa na cenitev ni imel nikakršnih pripomb.
Pri cenitvi je sodeloval tudi Anton Kolar, ki je skrbel za pridobivanje podatkov od naročnikov. Tudi on je potrdil, da je Sadar pri cenitvi sodeloval s predstavitvijo vizije in strategije prihodnosti družbe, ni pa se mogel spomniti vseh oseb, s katerimi je bil takrat v stiku. Dodal je še, da takrat v Priomu ni bilo nobenega zaposlenega, a so zaposlitev vsaj ene osebe načrtovali za drugo polletje leta 1996.
Igor Pšunder je senatu razložil, kako je prišlo do poslovnega sodelovanja med Dadasom in cenitveno hišo Galbi. Po njegovih besedah je z njim leta 1995 v stik stopila Danila Sadar, ki je vedela, da je njegov oče cenilec. Sam je nato stopil v stik z Alenko Gril, sicer pa pri cenitvi ni sodeloval. Izjemoma je na njihovo prošnjo kot borzni strokovnjak skupini cenilcev predstavil takratne razmere na slovenskem trgu vrednostnih papirjev.
Kot zadnja priča je nastopil Marjan Pišljar, od katerega si je Sadar izposodil 22 milijonov tolarjev. Pišljar je leta 1996 v Dadas vložil 15 milijonov tolarjev, od katerih je izgubil vsaj polovico, a se je Sadar nanj kljub temu obrnil s prošnjo po posojilu. Njegovi prošnji je ugodil, saj se je zavaroval z garancijo v obliki Dadasovih delnic. O vrednosti teh se je pozanimal pri več borzno-posredniških hišah, ki pa mu pozneje, ko se je Sadarju že dvakrat iztekel rok za plačilo dolga, te vsote za delnice niso želele izplačati. Pozneje je delnice le uspel prodati za omenjeno vsoto, povedal pa je, da so imeli poznejši lastniki težave s preknjižbo lastništva delnic.
