'Za vse, ki so se naveličali stoenajstič kolesariti na Rakitno'

Štiri leta po tem, ko je na pobočju Krnice omahnil 20 metrov globoko in utrpel tako hude poškodbe, da niti zdravniki niso vedeli, ali ga bodo lahko rešili, je Tadej Golob prekolesaril Slovenijo in zamejstvo. In o tem napisal knjigo. Kolesarski vodnik pravzaprav.

"Dobra stvar tega vodnika in krogov v njem je prav njegova poljudnost, neobveznost. Začrtane trase lahko dojamete zgolj kot predlog, jih začnete (in končate) kjer koli na njihovih krožnicah, odpeljete v predlagano smer ali po svoje. Obljubim pa lahko, da boste, če se boste držali vrisanih cest, ostali na asfaltu, razen tam (v treh primerih), ko ga za kakšen kilometer zamenja znosen makadam. To vam zagotavljam, ker sem še iz tistega analognega sveta, v katerem nismo poznali ne aplikacij ne satelitske navigacije, in sem izrisano z računalnikom preveril še na terenu oziroma odpeljal vse kroge," je povedal pred njegovim izidom.

Z večkrat nagrajenim slovenskim pisateljem, novinarjem in kolumnistom smo se pogovarjali o njegovem najnovejšem delu, o lepotah Slovenije, ki jih je odkrival na kolesu, pa tudi o okrevanju po nesreči in o tem, kdaj, če sploh, se namerava vrniti v gore.

Biografije, romani, kriminalke, stripi ... Vašemu naboru že tako raznolikih del ste zdaj dodali še kolesarski vodnik. Kako vam uspevajo takšni preskoki v pisateljskih projektih?

Kolesarskega vodnika sam niti ne štejem med svoje pisateljevanje, je bolj rezultat športno-rekreativne plati mojega življenja, zaradi katere, verjamem, da sem tudi boljši pisatelj, kot bi sicer bil, pa manj tečen človek. 

Kaj naj rečem, veliko reči me zanima in če bi moral vse življenje vztrajati pri najbolj razširjenem slovenskem žanru, v ustvarjanju "resne literature", bi se verjetno že lotil česa drugega.

Kateri žanr pa je vam osebno najljubši? 

Še vedno pisanje kriminalk. Mislil sem, da se bom kriminalke naveličal že tam pri tretji knjigi, pa se mi zdi, da sem šele prav dobro začel. 

Super, ker že nestrpno pričakujemo nove dogodivščine Tarasa in druščine. V vaši zadnji kriminalki ste svojo diagnozo, tudi 14 dni kome, posodili glavnemu junaku. Kako ste zdaj, imate še kakšne posledice tistega nesrečnega padca?

Nekaj časa je kazalo, da se bom izvlekel brez posledic. Začel sem že plezati tudi v gorah in ne samo v plezalnem centru in v plezališčih, razmišljal sem o udeležbi na gorskem polmaratonu po Polhograjskem hribovju in se začel pripravljati zanj. Pa so se pojavile bolečine v desnem kolku in desni nogi, ki naj med nesrečo ne bi bila poškodovana. Pokazalo se je, da sta bila, da je nastradal hrustanec, ki se je zato hitreje izrabil, in zdaj čakam v vrsti na menjavo kolka. Pri kolesarjenju in plezanju me še najmanj boli, tečem pa že nekaj časa ne več.

Se zdaj torej bolj držite kolesarjenja ali tudi že kaj plezate?

Kupil sem si letno karto Plezalnega centra v Štepanjskem naselju, kamor skočim trikrat do štirikrat na teden in se trudim doseči nivo, ki bi zadostoval za kolikor toliko varno plezanje po stenah v gorah. Seveda dobri ljudje, ko nanese beseda na to, vsake toliko omenijo EMŠO, ampak tega sem navajen vsaj že zadnjih 20 let. Vem pa, da kar se plezanja tiče, začenjam z ničle, in ne vem, kam bo pripeljalo.

No, ampak ideja za kolesarski vodnik se vam je utrnila že pred nesrečo?

Prav tisto poletje. Kakšno leto prej sem postal specialkar – prej sem bil na "gorcu" – in ko sem po okolici Ljubljane iskal neprometne asfaltne ceste, sem dobil preblisk, da bi sestavil nekakšen seznam le-teh in jih zbral v vodniku za podobne ljudi, kot sem sam. Ker sem pred tem nekajkrat že odpeljal Mangartski krog, sem idejo dopolnil z izhodiščem, ki je hkrati tudi končna točka, da ni treba dveh avtomobilov, in ker imam rad klance, še tisoč metrov kot nujni pogoj, ki ga mora vsebovati posamezni krog. 

Zadnja tri leta sem vsak svoj prosti trenutek izkoristil za to početje, za katerega nisem vedel, ali je sploh smiselno in kam bo pripeljalo, ampak sem bil z vsakim odkolesarjenim kilometrom bolj navdušen. Tudi zato, ker po nesreči nisem vedel, ali bom lahko še kdaj v življenju kolesaril.

Po kakšnem ključu pa ste izbirali kolesarske poti? Razdelili ste jih na različne zahtevnosti.

Najprej sem krog izrisal s pomočjo aplikacije garmin connect, ki sešteva kilometre in višinske metre, in če izbereš cestno kolesarstvo, naj bi zagotavljala asfaltno podlago. Naj bi in v večini primerov to tudi drži. Včasih pa ne. Včasih trdi, da je kje asfalt, pa ga potem ni, in večkrat, da ga ni, pa je. Progo na Svete Višarje sem recimo lahko zrisal samo, če sem jo označil kot makadam, ker aplikacija še vedno ne ve, da ga tam ni več. Sva pa z Mojco, ki me je spremljala pri skoraj vseh krogih, na Pohorju med Svetimi tremi kralji in Oplotnico naletela na tak šoder, da nisva vedela, ali se bova še tisti dan prebila do doline ali pa bova morala prespati pod kakšno smreko.

Ocene od ena do pet sem skušal objektivizirati, ampak je težko, ker niso samo kilometri in višinski metri tisti, ki odločajo. Tu je še dolžina klanca, ker ni enako, če je en sam s tisoč višinskimi metri ali pa jih je 10 po 100, pa strmina posameznega klanca, pa kakovost asfalta ... Na koncu pridemo do tistega, čemur sem se poskušal izogniti, do občutka kot prevladujočega kriterija.

Naredili ste 65 krogov, zadnji, 66., pa je prišel po zaslugi Primoža Rogliča, kajne?

O tem, da bi Višarje vključil v vodnik, sem pomislil takoj, ko sem slišal, da so Italijani asfaltirali oziroma zbetonirali ta klanec v bližini Trbiža, do katerega pelje iz Kranjske Gore krasna kolesarska steza po trasi nekdanje železnice. Potem ko je pa prišlo do epskega Rogličevega kronometra, sem pa sploh moral tja. Ta vzpon sem uvrstil v vodnik kot zadnjega, pod poglavje Cuker za konec. Nekaj za tiste, ki živijo v zmoti, da so ceste na Sveto goro nad Novo Gorico, na Kum in na Pavličevo sedlo z avstrijske strani strme.

Kaj pa naslov? Pikčasta Slovenija?

Pikčasta po pikčasti majici za najboljše gorske kolesarje na največjih kolesarskih dirkah. Ravnin je v tem vodniku bolj malo.

Kako zahteven pa je vodnik in komu ga priporočate?

Tistim, ki so kdaj v življenju poskusili s kolesom na Vršič ali na Krvavec in podobne reči in jih to veseli, pa tistim, ki so se naveličali 111. kolesariti na Rakitno. Takšni bodo v njem našli kaj primernega zase. Priporočam ga tudi tistim, ki mislijo, da poznajo Slovenijo. Mednje sem sodil tudi sam, ampak zdaj lahko rečem, da je nisem. Če ne ločiš Kanala od Kala nad Kanalom in tega od Kanalskega vrha in ne veš, kje je Kanalski Lom, se ne moreš šteti med poznavalce.

No, zdaj, ko ste dodobra spoznali našo deželo – kateri del vas je najbolj očaral?

Saj, to je najlepše pri vsej zadevi. Včasih bi znal odgovoriti na to vprašanje, zdaj pa ne bi upal. Pri vsakem od 66 krogov sem vsaj za kak kilometer pomislil, da je najlepši do zdaj. In to se mi dogaja, ko grem že drugič, tretjič po katerem do njih. Ker sem  prejšnjo soboto odpeljal Mojco iz Kostanjevice ob Krki okrog Trdinovega vrha, ker prvič ni šla z menoj, bi rekel, da ta. Če bi me vprašala teden dni prej, bi rekel, da tisti, ki pelje iz Zagorja prek Kisovca do Svete gore, pa potem do Litije in Podkuma ... Januarja bi omenil krog po Krasu iz Vipavske doline ali pa po Goriških brdih ali pa enega od dveh belokranjskih, v času trgatve tisti po Slovenskih goricah ali Prlekiji, novembra, ko postane narava bolj melanholična, po Goričkem ...

Ta cilj je torej izpolnjen. Kakšni pa so vaši načrti za naprej? Zagotovo imate v delu še kup stvari.

Sodelujem pri dveh stripih, pri stripovski adaptaciji slovenske klasike Bobri in pri stripovski obdelavi zgodbe Sandija Novaka, našega tekaškega paraolimpijca. Moj del je poskrbeti za besedilo. Ko bosta za menoj in ko bo izšel kolesarski vodnik, si bom pa malo oddahnil in se lotil naslednje kriminalke. 

Decembra 2022, ko sva nazadnje govorila, ste mi rekli, da se nameravate vrniti na kraj nesreče in poiskati odgovor na  vprašanje, zakaj ste padli. Ste to storili? 

Nisem in to zaradi več razlogov. Med njimi je tudi ta, da bi si to reč ogledal v sestopu po preplezani severni steni Oblice, kot jo načrtujem zdaj že kakšnih 20 let. Tja bom pa lahko šel, ko bom plezalsko na približno enakem nivoju, kot sem bil pred nesrečo. To pa, kljub temu, da delam na tem, še nisem. Še vedno tako ostajam pri enaki razlagi – da se mi je nekaj podrlo pod nogami.