Nasilje moramo prijaviti: 'Vsi alarmi se morajo prižgati že, ko prvič udari'

Po torkovem umoru mame šestih otrok, ki ga je zakrivil njen partner, se pojavljajo številna vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Žrtev je bila namreč več let izpostavljena nasilju, leta se je borila, da bi se rešila pekla. "A vedno je bila neka luknja v postopku. V zakonu. Vedno nekaj, kar je zaustavilo postopke ... materinska ljubezen, ki te je povlekla nazaj v srž tega pekla ... in potem še korona ... štiri stene. Postajala si nemočna. Nezaceljene kosti. Bolečina v očeh. V vsakem delu tvojega telesa. Brutalnost je rodila apatijo," so ob novici, da je umrla pod rokami nasilnega moža, pretreseno zapisali v društvu Humanitarček.

Do pred nekaj leti je bila družina vključena tudi v Verigo dobrih ljudi. Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje, je pojasnila, da sta se z družino aktivno ukvarjala tudi CSD in ministrstvo za delo, tako da ne moremo reči, da je bila družina prepuščena sama sebi.

CSD Posavje: Družino smo poznali

Odzvali so se tudi v Centru za socialno delo Posavje, kjer so zapisali, da so ob nepričakovanem tragičnem dogodku globoko pretreseni. CSD je po obvestilu Policije takoj poskrbel za otroke. Namestili so jih v varno okolje, kjer jim ves čas nudijo podporo in pomoč, ki jo potrebujejo. Dejali so, da so družino poznali, odkar se je pred dobrimi štirimi leti na nas obrnila po pomoč pri uveljavljanju socialnih transferjev. 

CSD s prijavo o nasilju v družini ni bil seznanjen, so pa bili konec leta 2020 seznanjeni, da je oče otrok prijavil nasilje nad svojo ženo s strani tretje osebe. "Na CSD smo kljub temu zaradi kompleksnosti družinske dinamike sklicali več multidisciplinarnih timov, v katerem so sodelovali tako Policija oz. Sektor kriminalistične policije Novo mesto, državno tožilstvo in zdravstvo (skupnostna psihiatrična obravnava) kot izobraževalne ustanove."

CSD je prav tako z umorjeno žensko opravil vrsto razgovorov in jo seznanil z možnosti ukrepanja in varnega umika za njo in otroke, če bi to potrebovala. "Prav tako smo staršema nudili pomoč pri vzgoji in oskrbi otrok ter pri urejanju medsebojnih odnosov.  CSD je pri tem aktivno sodeloval s Policijo, zdravstvom, šolo in vrtcem. Gospa  je vseskozi izražala brezpogojno zaupanje v moža in ni omenjala ogroženosti ali nasilja v družini."

Nasilja za štirimi stenami je v Sloveniji vedno več

Policisti letno obravnavajo več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju od na videz blagih oblik z manj opaznimi posledicami do tistih najhujših, kot so umori. V času epidemije, ko so bile družine primorane preživeti več časa skupaj v zaprtih prostorih, se je nasilje še povečalo. Terapevtka v Verigi dobrih ljudi, Monika Erjavec Bizjak, razloge za to vidi v tem, da so bili v času epidemije ljudje več v ožjem družinskem okolju, vsi razni dejavniki umikanja izven družinskega okolja pa so bili zelo okrnjeni, posledično je bilo več izpostavljanja nasilju, žrtve so se težje umaknile in tudi širše okolje nasilja ni moglo zaznavati.

Ob družinskih tragedijah veliko ljudi pogleda stran, nekateri pa celo rečejo, da je za nasilje kriva žrtev sama. Erjavec Bizjakova poudarja, da ne moremo nikoli govoriti, da je žrtev sama kriva za nasilno dejanje. "Toleranca do nasilja mora biti ničelna," pojasnjuje, z njo se strinja tudi Ogulinova, ki pravi, da s toleriranjem nasilja vzgajamo otrokom nasilno obnašanje. "Sem za ničelno stopnjo vsakega nasilja, ne samo fizičnega, tudi psihičnega."

Zakaj pa v nekaterih primerih ženske nič ne naredijo? Erjavec Bizjakova je gostovala tudi v oddaji Svet na Kanalu A, kjer je pojasnila, da zato, ker verjamejo, da se bo nasilnež spremenil. "Verjamejo, da če ga bodo imele dovolj rade, da če se mu bodo popolnoma podredile, se bo vse spremenilo." V takih razmerjih je veliko strahu, pa tudi žrtev čuti krivdo, "ker verjame, da je sama kriva za to, ker jo on prepriča v to". 

Zavedati se moramo pa, da žrtve z nasilnežem pogosto ostajajo, ker so lahko od tega odnosa odvisne ali si ne upajo stran, ker jih je strah za eksistencialno preživetje. Kot še pojasnjuje Erjavec Bizjakova, je žrtve tudi strah, da jim ne bodo verjeli. Občutijo pa žrtve tudi krivdo, ki jim jo lahko nasilneži tekom odnosa vzbujajo. Gre za zelo pogosto dinamiko, da nasilnež vzbuja krivdo pri žrtvi in ta krivda preprečuje, da bi žrtev zbrala pogum in odšla stran, saj mu začne na eni točki res verjeti.

Prav tako lahko žrtev še iz otroštva verjame, da si je sama kriva za to, kar se ji dogaja, ker je v družini poslušala, da ni nič vredna. In tako ta vzorec, to dinamiko pelje naprej v odnosu in še toliko težje potem zaščiti sebe. "In to se prenaša iz generacije v generacijo," pojasnjuje terapevtka Monika Erjavec Bizjak.

Kakšni pa bodo ti otroci, ki so deležni nasilja v družini, ko odrastejo? Strokovnjakinja je pojasnila, da se pri otrocih lahko razvije t.i. stockholmski sindrom, da postanejo nasilni, saj lahko le tako preživijo v tej družinski dinamiki. "Sicer pa ne vemo, kako bo ta travma vplivala na njih. To jib bo zaznamovalo še več let, lahko tudi celo življenje." 

Vsi alarmi pa, je dejala, se morajo prižgati že "ko prvič udari". "Saj ko enkrat udari, ni to zadnjič." 

Anita Ogulin dodaja, da številne mame na nasilje pristajajo tudi zaradi ekonomske odvisnosti, kar je velik problem. Še večji problem pa Ogulinova vidi v tem, da nasilneže puščamo na licu mesta, žrtve pa umikamo iz lastnih domov. "Če umaknete nasilneža, je treba poskrbeti za varnost družine, ki je doživljala nasilje. Tega ta trenutek nimamo," poudarja.

Sicer Erjavec Bizjakova poudarja, da so tudi nasilneži potrebni pomoči. Pogosto so namreč tudi oni doživeli težke zlorabe tekom otroštva ali mladostništva in jih nikoli niso ovrednotili, predelali. Nekateri se sploh ne zavedajo, kaj delajo in kaj povzročajo s svojim nasiljem, pojasnjuje in dodaja, da so čisto otopeli, zato se naslednji dan opravičijo, povejo žrtvi, da jo imajo radi in da se bodo poboljšali. "A to je njihov patološki vzorec, ki ga sami ne morejo prekiniti. Ko padejo v afekt, se sami ne morejo ustaviti in zato tudi oni dejansko potrebujejo pomoč, da se naučijo te stvari predelati." A sami tega ne zmorejo, poudarja in pojasni, da dokler se ne vmešajo strokovnjaki, tega kroga ni mogoče prekiniti.

Zato je treba v primeru družinskega nasilja delati z vsemi vpletenimi, tako z žrtvijo kot nasilnežem in otroki. Izredno pomembno pri vsem tem pa je širše okolje, družba. Ogulinova poudarja, da moramo prav zato vsako nasilje prijaviti Policiji, CSD, komur koli. "Tukaj ne sme biti strahu, gre za odgovornost," pravi.

Erjavec Bizjakova pojasnjuje, da je v naši družbi žal še vedno zelo pogosta miselnost, da nasilje, ki se dogaja drugje nekomu drugemu, ni naš problem. "To je zastrašujoče. Sosedje raje dajo radio bolj na glas, kot opravijo anonimen klic in prijavijo nasilje. Zato je treba o tem govoriti, da se začne širša družba odzivati na to. To je naša stvar. Če vidimo nasilje, se nanj odzovimo in ga prijavimo," apelira na vse.

Tudi v Humanitarčku opozarjajo, da se nihče od nas ne zaveda, koliko življenj bi lahko rešil preprost klic. A še vedno marsikdo reče, da Policija ne naredi nič in zato nihče nasilja ne prijavi. Včasih mine več let nasilja brez ene same prijave sosedov, brez ene same prijave na Policijo, še opozarjajo v Humanitarčku. 

"Ste opazili, koliko nasilnih smrti je v zadnjem času. Ne zgodijo se kar tako ... Morda je naš klic tisti, ki lahko reši življenje. Včasih že za tisto noč, ko policisti umirijo strasti ... ko se začne odvijati klobčič prijav na CSD," še pravijo v Humanitarčku.

Več o tem, kako prijaviti nasilje v družini Policiji, lahko preberete tukaj.