Morda je ravno predvolilni čas primeren za razmislek, kako deluje demokracija v Sloveniji, ali sistem demokracije deluje tako, kot smo si ga zamislili in kot so si ga zamislili pisci tedanje ustave, je v uvodu dejal predsednik države Janez Drnovšek.
Nosilci uvodnih tez so predstavili svoje poglede na razvoj in stanje slovenske demokracije in pojasnili, na katerih področjih je demokratični primanjkljaj po njihovem mnenju največji. Predsednik Slovenskega panevopskega gibanja France Bučar denimo največji primanjkljaj in slabost slovenske demokracije vidi na področju sodne zaščite pravic in obveznosti, asistent na Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljevič v netransparentnosti na področju medijev, profesor filozofije in redni član SAZU Tine Hribar pa v odnosu države do civilne družbe.
Bučar: Nezadovoljivo delovanje sodnega in upravnega sistema
Ustreznost državne ureditve v realnosti merimo po učinkih, ki jih prinaša, pravi Bučar. V Sloveniji obstaja predvsem primanjkljaj na področju sodne zaščite pravic in obveznosti. Če državljani niso deležni brezhibne zaščite svojih pravic, niso izpolnjeni temeljni pogoji za delovanje demokracije, poudarja Bučar. Opozoril je predvsem na nezadovoljivo delovanje sodnega in upravnega sistema. Po njegovem mnenju na delovanje sodstva pomembno vpliva dejstvo, da celotna slovenska zakonodaja izhaja iz načel nekdanjega sistema, torej nezaupanja do državljanov. "Iz sodnika ustvarjamo pravnega tehnologa, uradnika, iz uradnika pa sodnika." Nič kaj boljše ni stanje na področju javne uprave, je prepričan Bučar, saj tudi nekateri pogledi na upravo izhajajo iz socializma.
Bučarja najbolj moti dejstvo, da politika in javna uprava nista ločeni, ter da so družbenopolitični podsistemi neuravnoteženi. "Uprava je težko politično nevtralna, kar bi bil pogoj za delovanje demokracije," poudarja Bučar. Pa tudi sicer je vloga političnega podsistema v Sloveniji močno predimenzionirana, saj sta politika in uprava preveč prepleteni. Neuravnotežena pa je tudi delitev družbenega proizvoda, saj deluje v smeri družbene dezintegracije. Zaradi reprodukcije elit si z delom ni več mogoče zagotoviti statusa v družbi, kar pa vodi do številnih družbenih anomalij. Zelo pomembno je, da demokracija ne onemogoča nadpovprečnosti, saj le tako lahko nastanejo nove elite, je poudaril Bučar, ki je sedanjo slovensko elito označil kot "ponarejen denar".
Hribar: Problematičen odnos države do civilne družbe
Po mnenju Tineta Hribarja pa je glavni deficit demokracije v Sloveniji v odnosu države do civilne družbe. Komunikacija med delnimi sistemi je po njegovem mnenju šibka že na ravni ministrstev, kaj šele na ravni razmerja med ministrstvi in nevladnimi ustanovami. Hribar je svojo tezo navezal na problematiko povojnih pobojev, na katero so že lani opozarjali člani gremija po drugem pogovoru o prihodnosti Slovenije, ki so potekali na temo vrednot. Hribar je opozoril, da država na zahteve članov gremija ni reagirala, čeprav jih je nanje naslovil vrh civilne družbe. Odnos države do civilne družbe je tako po Hribarjevem mnenju eden največjih deficitov demokracije v Sloveniji.
Milosavljevič: Netranstarentnost lastništva zasebnih medijev
Marko Milosavljevič je v svoji uvodni tezi ugotovil, da so množični mediji ena ključnih institucij vsake družbe. Ena temeljnih pomanjkljivosti na tem področju V Sloveniji pa je pomanjkanje transparentnosti delovanja, predvsem na področju lastništva zasebnih medijev, vodenja in upravljanja javne radiotelevizije, na področju naklad tiskanih občil in na področju uredniškega, novinarskega, managerskega in oglaševalskega dela. Lastništvo medijev je po njegovem mnenju že dolga leta popolnoma netransparentno in lahko vodi v nenadzorovano koncentriranost medijskega nadzora. Nič boljše ni stanje na javni radioteleviziji, saj niso znani stroški njihovih programov, plače vodilnih pa so javno razgrnili šele po dolgotrajnem pritisku. Tudi podatkov o nakladah tiskanih medijev preprosto ni, opozarja Milosavljevič. Uvodničar se je še vprašal, kako naj množični mediji delujejo politično neodvisno, saj so še vedno v večinski lasti podjetij, ki so v lasti države. Prav tako se pojavljajo težave v odnosih med uredniškim delom medijev in lastniki, kar povzroča vedno slabše možnosti za dobro novinarsko delo.
Udeleženci pogovora so v nadaljevanju razprave sledili uvodnim tezam o deficitarnosti v slovenski demokraciji, precej pozornosti pa so namenili tudi temam, kot so odnos države do civilne družbe, mediji, nestrpnost v slovenski družbi, človekove pravice, reprodukcija političnih elit, klientelizem in podobno. Razpravljavci so predvsem ugotavljali, kateri so največji primanjkljaji demokratičnega sistema v Sloveniji. Predsednik Zveze borcev in udeležencev NOB ter nekdanji predsednik predsedstva Slovenije Janez Stanovnik je denimo zaključil, da na svetu ni demokracije, ki ne bi bila deficitarna, šolski minister Slavko Gaber pa je menil, da je demokracija zgolj najboljša med slabimi oblikami vladavine, od katere ni pričakovati idealnih rezultatov. Po drugi strani je prvak SDS Janez Janša menil, da je demokracija v Sloveniji še v nastajanju, profesorica na Fakulteti za družbene vede Manca Košir pa je družbeni sistem v Sloveniji označila za "strankokracijo".
"Če odštejemo nekatere nesporne dosežke, v slovenski demokraciji prihaja do zastojev," meni Janša. Po njegovem mnenju prevelika koncentracija moči zgolj na eni strani onemogoča razvoj. Janša je ponovil očitke o korupciji in klientelizmu in oštel organe pregona, ki se v raziskovanje različnih afer vključijo šele pod pritiskom javnosti. Predsednik SLS Janez Podobnik se je v svojem prispevku spraševal, kje so elementi demokratičnega primanjkljaja v Sloveniji. Slovensko demokracijo se da po njegovih besedah opredeliti z elementi strahu pred svobodnim izražanjem mnenj, nezadostno pluralnostjo medijev, vprašanjem zaupanja v poštenost volitev in vprašanjem instituta referenduma. Sicer pa problem demokratične ureditve ni v formalni razvitosti, temveč v vsebinski. Po Podobnikovem mnenju namreč manjka vrednostno sidrišče, zato demokratizacija v zadnjem času stagnira. Tudi on je opozoril na reprodukcijo politične elite, ki je naslednica prejšnjega sistema. "Slovenska demokracija tako nujno potrebuje osvežitev - tako konceptualno kot kadrovsko," je zaključil Podobnik.
Vrhovna vrednota, ki omogoča usklajevanje interesov - ta je pogoj za razvoj demokracije - je strpnost, pravi nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, pri čemer se je skliceval predvsem na pomanjkanje strpnosti do politične opozicije. Na nestrpnost v slovenski družbi je sicer opozorila Alenka Šelih s Pravne fakultete, ki meni, da je slovenska družba daleč od tega, da bi razvila demokratično skupnost. Pomanjkanje strpnosti kot demokratične vrednote namreč pomeni, da je Slovenija daleč od današnjih tokov demokracije. Na nespoštovanje človekovih pravic je opozoril tudi šolski minister Gaber, ki meni, da je diskusija o človekovih pravicah diskusija o stanju v družbi.
Gaber je sicer odgovoril tudi na nekatere očitke o nezadovoljivem odnosu države do civilne družbe in opozoril, da se za predstavnike civilne družbe ne morejo razglašati aktivni in vodilni politiki. Tudi Igor Lukšič s Fakultete za družbene vede je opozoril na nujnost sistema selektivnosti pri vprašanju civilne družbe, kar je po njegovem nujen element demokratičnega procesa. Lukšič je izpostavil še dejstvo, da v Sloveniji pred vsakimi volitvami pade priljubljenost vlade. Slovenska demokracija po njegovem še ni vezana na odgovornost, ki jo prinaša vladni mandat. Sicer pa bi bilo po njegovem mnenju bolje, da bi razprave, kot je bila današnja, potekale v posebej oblikovani instituciji, ki bi bila zadolžena za ekonomske in politično-strateške analize.
O odnosu države do civilne družbe je spregovorila še nosilka liste za evropski parlament stranke Slovenija je naša Alja Brglez, ki je predstavila nedavno raziskavo Inštituta za civilizacijo in kulturo z naslovom Postranzicijska država vs. civilna družba. Po njenih besedah je treba stanje civilne družbe danes in aktualno razmerje državljanov do države oceniti na novo in upoštevati nove možnosti za njuni tesnejše in boljše sobivanje. Treba se je predvsem zavedati, da demokracija ne more trajati dolgo, če njeni državljani ne soustvarjajo in sooblikujejo politične kulture. Omenjena raziskava, ki jo je predstavila Brglezova, sicer ugotavlja, kakšno je dejansko delovanje demokratičnih institucij državne ureditve ter njihov odnos in odprtost do državljanov. "Raziskava se je med drugim osredotočila na analizo referenduma kot najbolj neposrednega izraza volje volivcev. Skrb vzbujajoče je predvsem nezaupanje državljanov v ta instrument," je povzela Brglezova.
Veliko kritik je bilo med razpravo slišati na račun slovenskih medijev, ki so jim udeleženci očitali netransparentnost in služenje kapitalu. Janša je na primer dejal, da je v Sloveniji prišlo do zastoja pri razvoju demokracije tudi zaradi kapitalskih medijev. Kot je dejal, je v medijih moč zaslediti veliko kritik vlad - a nobena od njih ni slovenska. Podobnega mnenja je bila Manca Košir, ki je dejala, da imajo v Sloveniji zgolj stranke možnost, da se pojavljajo v medijih. Sploh pa pri nas ni nobenega javnega medija - javnemu interesu ne služi niti nacionalna televizija, kaj šele tiskani mediji, ki so vsi po vrsti v zasebni lasti.
"Sodni zaostanki, denacionalizacija in nenadzorovano bogatenje so znaki, da pri nas demokracija še ne deluje," je poudaril predsednik državnega sveta Janez Sušnik, ki v zadnjem času opaža, da zavezanost demokraciji med nosilci političnih funkcij upada. Sušnik se je še vprašal, kako je mogoče, da je v Sloveniji toliko let po ponovnem odkritju demokracije raven politične kulture pod ravnjo, ki je bila značilna za civilnodružbeno politično kulturo konec osemdesetih let. Po njegovem mnenju so prevelike razlike med normativno ureditvijo in dejanskim izvajanjem demokratičnih principov. Sušnik se je v svojem prispevku dotaknil tudi vprašanja nevladnih organizacij in dejal, da Slovenija bistveno zaostaja za drugimi državami Evropske unije v številu zaposlenih v nevladnih organizacijah. Omenil je še dobro sodelovanje med državnim svetom in civilno družbo, saj je državni svet sprejel marsikatero pomembno odločitev, ki bi lahko pripomogla k razrešitvi nekaterih družbenih vprašanj. "Žal pa njihove odločitve pogosto ne dobijo ustreznega mesta," je zaključil Sušnik.
Janez Stanovnik ne verjame v globalno demokracijo, saj mora demokracija vedno odgovarjati na izzive konkretne družbe. Glavna naloga demokracije je po njegovem mnenju vzgoja za politično kulturo in moralo. Kar pa se tiče deficitarnosti demokracije v Sloveniji, Stanovnik pravi, da obstaja konflikt med formalno in neformalno (neposredno) demokracijo. "V slovensko ustavo je vgrajen sistem neposredne demokracije - instrument referenduma -, kar je dobro, a zloraba tega instrumenta lahko uniči demokracijo," opozarja Stanovnik. Nekdanji predsednik predsedstva države je še dejal, da se je v teku razprav o prihodnosti Slovenije izoblikovala vsaj ena perspektiva prihodnosti, in sicer ustvarjanje enakosti možnosti.
Slovenija po prepričanju publicista Bernarda Nežmaha ne more delovati kot pravna država, dokler krši ustavne in človekove pravice. Pri tem se je skliceval na deset odločb ustavnega sodišča, ki jih država po več letih še ni realizirala. Demokratični primanjkljaj v Sloveniji zagotovo obstaja, dejstvo, da je Slovenija mlada država, pa po Nežmahovem mnenju ne pomeni nič. "Bitka za demokracijo je za slovensko politično elito že izgubljena," pa je prepričan namestnik glavnega in odgovornega urednika tednika Mag Janez Markeš. Demokracija pri nas namreč nima temeljnega značaja, poleg tega pa država ne premore kritične mase, ki bi uresničila njene dosežke. Politični sistem v Sloveniji je tako po njegovih besedah "križanec med moderno liberalno demokracijo in predmoderno narodno enoto".
Matej Markovič s Fakultete za družbene vede je v svojem prispevku ugotavljal, da je 14 let predstavniške demokracije v Sloveniji pokazalo na nekatere posebnosti, ki zahtevajo temeljit kritičen razmislek. "Ena izmed njih je tendenca k oblikovanju velikih vladnih koalicij, ki so v praksi evropskih demokracij velika redkost. Takšen model je lahko celo prispeval k demokratičnemu deficitu," ugotavlja Markovič. Tako se zdi, da je imela delitev na interesne domene koalicijskih partnerjev prednost pred medsebojnim nadzorom, vse velike koalicije so bile asimetrične z dominacijo iste stranke, ki je ostajala na oblasti, poleg tega pa velike koalicije že po definiciji slabijo opozicijo, ki postane le še "disfunkcionalen ostanek".