'Pri mladih je treba krepiti njihovo čustveno inteligenco'

Psihologinja Ranja Salmič poudarja, da je zelo pomembno, da se otroke od vrtca naprej osvešča o nedopustnosti nasilja. Pri tem je ključno, da ponotranjijo, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča in nikoli žrtev nasilja. Pomembno se je tudi zavedati, da so priče za nasilje soodgovorne, saj s pasivnostjo, neodzivnostjo in nemim opazovanjem omogočajo, da se nasilje širi. 

"Ko smo priče nasilju, moramo o njem vedno povedati naprej. Mladi naj povedo staršem, učiteljem in drugim odraslim avtoritetam. Da bodo vedeli, kdaj gre za nasilje, jih je treba sistemsko, od malega osveščati o oblikah medvrstniškega nasilja. Sem sodijo fizično, psihično oz. besedno (zbadanje, zasmehovanje, žaljenje, poniževanje, izključevanje in obrekovanje), spletno (grožnje, žaljiva sporočila, širjenje laži, deljenje sramotilnih spletnih vsebin in manipulacija s fotografijami), spolno (vključno z neprimernimi opazkami glede videza), ekonomsko (na primer izsiljevanje za dobrine in denar). Mlade moramo poučiti o posledicah nasilja (za družbo in posameznika) in jim dati jasno vedeti, da nihče ni imun nanj. Nasprotno, vsi smo lahko tarča nasilja in bolj, ko dopuščamo, da se dogaja drugim, bolj verjetno se lahko zgodi tudi nam," je izpostavila Salmičeva. 

Otroke moramo učiti empatije in prevzemanja odgovornosti 

Psihologinja poudarja tudi, da je mlade treba učiti konstruktivnega reševanja konfliktov, vključno z zdravim izražanjem občutkov, zlasti jeze. Pomembno je učenje socialnih veščin in asertivne komunikacije. Prav tako moramo otroke naučiti, naj se postavijo zase. Naučiti se morajo postavljati meje glede tega, kaj si želijo in česa ne ter reči ne brez pojasnil in dodatnih argumentov. 

"Alternativa asertivni komunikaciji je pasivna komunikacija (ko se posameznik ne odzove, je tiho, se zapre vase) oz. agresivna komunikacija (povezana z nasiljem). Asertivna komunikacija je od navedenih edina koristna, zdrava in družbeno zaželena oblika komuniciranja, katere učenje bi veljalo vpeljati v šolski sistem skupaj s poudarkom na učenju empatije (na primer sodelovalnih aktivnosti namesto tekmovanja)," poudarja Salmičeva. 

S tem, da moramo otroke učiti čustvene inteligence, se strinja tudi specialni pedagog in nekdanji ravnatelj Marko Juhant. "Nujno je usposabljati otroke, da postanejo bolj senzibilni in občutljivi za druge ljudi. Potrebno je ubrati pristope, ki bodo otroka naredili sočutnega in mu omogočili, da razvije drugačne odnose, da razvije občutek vživljanja v druge ljudi – ojačati torej njihovo čustveno inteligenco," je izpostavil Juhant.

Slednji je sicer mnenja, da ima pri tem največjo vlogo domače okolje. "Otroka morate do četrtega, petega leta pripraviti na to, da bo družbeno sprejemljiv. Da ne bo nasilen, da bo znal nekako obvladovati svoja močna, svoja velika čustva, ki ga v trenutku čisto prepojijo," je dejal. Juhant sicer priznava pomembnost preventive, a poudarja, da je zelo pomembno tudi to, kako se bomo odzvali v kurativi.

"Preventiva je dobra, dokler ni nasilja. Ko se nasilje pojavi, pozabite na preventivne programe. Takrat moramo razmišljati o orodjih, pri katerih bodo najstniki pričeli razmišljati o posledicah. Najstniki morajo videti, da družba dejansko ukrepa," je dejal. Poudaril je pomembnost kazni, pa tudi ukrepov, ki tej kazni sledijo. 

"Kazen dobiš, ker si naredil določeno stvar, potem pa pridejo na vrsto še ukrepi, s katerimi se posameznik lahko izboljša, kot je na primer 'anger managment'," je dejal.

S tem, da morajo biti sankcije za nasilje stroge, se strinja tudi Salmičeva. "Nasilje ni dopustno, zato morajo biti tudi sankcije zanj stroge. Le tako oseba občuti odgovornost za lastna nedopustna ravnanja. Z akcijo oz. konkretnimi, predvidljivimi posledicami lahko vplivamo na to, da se posameznike, nagnjene k obračunavanju v konfliktih z nasiljem, od tega odvrne – tudi s pomočjo zunanjih posledic,"  je poudarila. 

Pri sankcioniranju mladostnikov je zato pomembno, da jih ne zavijamo v vato, saj je tu ključnega pomena namreč ravno to, da se naučijo prevzeti odgovornost. "Otroka ne smemo ščititi, zavijati v vato, saj s tem delamo predvsem veliko protiuslugo sebi, saj otroku dajemo sporočilo, da avtoriteti ni treba slediti, kar bo v končni fazi škodilo zlasti naši lastni starševski avtoriteti v odnosu z otrokom," poudarja Salmičeva. 

Juhant pa na tem mestu predlaga uvedbo dežurnega sodnika, ki bi se ukvarjal z medvrstniškim nasiljem. To bi bilo po njegovem bolj učinkovito, kot pa "da gredo ti otroci potem k staršem, ki jim že prej niso bili kos". Staršem, učiteljem in strokovnim delavcem je bila po Juhantovem namreč avtoriteta umetno odvzeta, kar pa po njegovem negativno vpliva na razvoj otroka. 

Mladi pogosto ne ukrepajo zaradi strahu pred zavrnitvijo 

Pri mladih pa je sporno tudi polje priljubljenosti. Večkrat se namreč zgodi, da nasilja ne prekinejo, ker ne želijo biti izobčeni iz skupine ali pa postati naslednja tarča. Zato Salmičeva poudarja, da se je z njimi treba pogovarjati tudi o tem, kaj po njihovem mnenju vodi k priljubljenosti posameznika. V mladostništvu je to namreč pomembna čustveno-socialna potreba.

"Mladi v vrstniških odnosih namreč zadovoljujejo svojo potrebo po sprejetosti, priljubljenosti in pripadnosti, ki je zelo močna. Pogosto jim strah pred zavrnitvijo preprečuje, da bi ustavili nasilje oz. poročali o njem. Dosti mladih misli, da je biti kul enako biti podoben tistim, ki se postavljajo v ospredje (so vodje), četudi na nespoštljive načine. Skozi diskusijo z mladimi jih lahko vodimo k ugotovitvi, da kul osebo ustvarjajo druge lastnosti – ne moč, ki temelji na ustrahovanju, temveč samozavest, zvestoba sebi, vrednote, kot so empatija, pomoč drugemu, spoštljivost itd., in da je to tisto, s čimer pridobimo tudi občudovanje drugih ter ustvarjamo zdrave, pozitivne odnose," je pojasnila Salmičeva. 

Kako se boriti proti spletnemu nasilju? 

Ena od pogostih praks nasilja med mladimi je še spletno nasilje, ki ima za žrtev številne škodljive posledice. Sem uvrščamo tudi deljenje posnetkov nasilja v fizičnem svetu, kot je bilo to v primeru celjskih najstnic in najstnikov. 

"Tudi deljenje posnetka resničnega nasilja, še posebej, če gre za mladostnike, je izvajanje spletnega nasilja nad žrtvijo ali žrtvami. Običajno se tisti, ki delijo in komentirajo takšne posnetke, ne zavedajo tega, prav tako pa se postavijo za zid ignorance, češ jaz nisem posnel, jaz nisem tepel, jaz le delim naprej tisto, kar sem prejel. To opažamo tudi v primeru spletnega spolnega nasilja v obliki deljenja posnetkov spolnih zlorab mladostnikov (golih posnetkov mladoletnih), ki jih nekateri brez zadržka prepošiljajo dalje z mišljenjem, saj si je sama oz. sam kriv, kaj pa se je posnel gol. Dejansko pa v tem primeru izvedejo kaznivo dejanje, ki ga policija preganja," je opozoril Marko Puschner, strokovni sodelavec na FDV in vsebinski koordinator Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si 

V primerih, ko pride do spletnega nasilja, ki se deli prek družbenih omrežij, Puschner izpostavlja, da ga je treba prijaviti spletni platformi. Takšni posnetki običajno pomenijo kršitev pravil skupnosti oz. pravil uporabe družabnih omrežij in ga bo platforma v določenem času odstranila. 

"Žal pa vedno do odstranitve ne pride kljub kršitvam pravil skupnosti ali pa od prijave pa do odstranitve mine več časa. V takšnem primeru video posnetek ostane in ga posamezniki delijo dalje. Video posnetek pa lahko vedno odstrani tisti, ki ga je objavil. Če pa gre za kaznivo dejanje, ki smo mu priča, pa objavo oz. dogodek prijavimo Policiji," je pojasnil. 

Koordinator točke o varni rabi interneta sicer meni, da je (spletno) medvrstniško nasilje odraz tega, kar v letošnjem šolskem letu ugotavljajo pri delu z učenci in dijaki v okviru Safe.si. "Med mladimi se je zakoreninilo prepričanje, da na internetu ni pravil in da lahko na njem počnemo kar koli, saj te nihče ne preganja in nihče ne ukrepa. To sicer ne drži, vendar se je treba zavedati, da je medvrstniškega spletnega nasilja zelo veliko in mladi dejansko blažjih oblik spletnega nasilja ne jemljejo več kot nasilje," je dejal. 

Opozoril pa je na še eno zelo problematično točko, in sicer da mladostniki pogosto obtožujejo žrtev, da je kriva za spletno nasilje in ne povzročitelji. Posledično se zato pogosto pridružijo nasilju in tudi sami postanejo nasilneži. "To pa izvira tudi iz pomanjkanja empatije," je zaključil Puschner, s čimer se je v razmišljanju o krepitvi čustvene inteligence pridružil Salmičevi in Juhantu.