Pri 14 spal na kozolcu, danes ponosen očka in dedek

"Pri 14 sem moral od hiše. Prišlo je do nekega spora, podrobnosti ne bi rad razlagal. A ostal sem v svojem rodnem  kraju na Dolenjskem, kjer sem sprva spal v našem mladinskem domu," mi je povedal, potem ko mi je v svojem domu v Postojni postregel s kavo, sokom, še krof je ponudil. Tako obložene mize pri snemanjih ne dobimo povsod. In prav zanimivo je, da so ponavadi najbolj velikodušni ravno tisti, ki nimajo veliko. Ob tem se spominjam izkušnje snemanja v eni izmed najbolj popularnih kuhinj na naših tleh (tudi finančno zelo dobro stoječi), pa s snemalcem nisva dobila niti kozarca vode ... 

Kar zabolelo me je, ko sem poslušala, kaj vse je ta moški doživel kot otrok. V tistem hladnem mladinskem domu ni bilo odej, zato  je 14-letnik pogledal okoli sebe, in kaj  drugega so takšni domovi imeli v izobilju – zastave, seveda! Tako se je ponoči ovijal v tedaj še skupno jugoslovansko zastavo, a le do dneva, ko so ga nekega dne pri tem odkrili starejši vaščani in moral je stran. Odtlej je bila njegova postelja, verjeli ali ne, vaški kozolec, na katerega je vsak večer splezal in skušal pričakati jutro. "Bilo je zelo hladno in nekajkrat tudi minus dvajset in še manj stopinj Celzija, ko sem tam prespal," pove s cmokom v grlu. Težko si predstavljam, da je kaj takšnega sploh preživel. Na vprašanje, kje se je umival, pa se najprej nasmeji, kar me preseneti. "Veste, pri pokopališču je bila ena pipa in jaz sem se velikokrat tam umival. Pozimi ne toliko, le s kakšno cunjo sem se malce obrisal, poleti pa sem se kar pod tekočo vodo umival. Saj je bila vedno mrzla, a poleti je nekako šlo," pove Janez Škulj.

Medtem ko danes 14-letniki sploh še ne vedo, kaj bi v življenju počeli, oziroma velik del njih ve – radi bi se le zabavali, je moral on poprijeti za delo. Začel je pomagati zidarjem, bil je pomožni delavec. Tako je nekaj malega zaslužil, saj mu krožnika nista napolnila starša.  A ob tem prizna: "Smo pa tudi kdaj koga ogoljufali, ga okrog prinesli."

Začel je izvrševati tudi tatvine, kradel je hrano ter kdaj pa kdaj tudi denar. In tako kot vsak mladostnik je ta denar včasih porabil tudi za zabavo. Vsakega starša zaboli srce, ko sliši, da je enkrat v avtokampu ob reki nekim turistom ukradel denar in ga porabil v lunaparku. "Hotel sem se zabavati. Pogrešal sem igro, zabavo, saj sem bil večino časa sam," se je spominjal v pogovoru za oddajo Svet na Kanalu A.  

Pri 18 letih je pristal v Prevzgojnem domu Radeče. In četudi je za nekatere, ki tam pristanejo, to težka in neželena izkušnja, se je on bivanja tam razveselil. Topli obroki, streha nad glavo, odeja na postelji ... Tam je zaključil tudi srednjo kovinarsko šolo in se optimističen odpravil v svet. Nekaj let zatem je spoznal dekle, ki je kasneje postala njegova žena in mati njegovih treh otrok. Preselila sta se v Postojno, a pojavile so se finančne težave. "Potem sem pa naredil spet eno neumnost. Ker ni bilo denarja, sem "švercal" ljudi. Dvakrat je uspelo, tretjič so me dobili," pove. 

Leto in pol je preživel v tržaškem zaporu, kjer pa je takoj zaprosil za delo, tako je lahko pomagal ženi, ki je ostala sama z dveletno hčerko in komaj enomesečnim sinom. Odtlej nikoli ni kršil zakona in še danes dela pošteno. Življenje pa je zanj daleč od enostavnega. Leta 2002 je sicer povil še tretjo hčerko, a z ženo sta se v nadaljevanju ločila. Tudi z otroki ni bilo vselej vse enostavno, še vedno ni, a trudi se biti čim boljši oče. "Želim biti svojim otrokom dober oče, ob njih bom, dokler bom živ," je za oddajo Svet poudaril Škulj.