V decembrskih dnevih, ko od vsepovsod svetijo lučke in se z izložb smehljajo bogato okrašena darila, je med nami veliko tistih, ki si ne morejo privoščiti zapravljanja, saj nimajo niti za golo preživetje. Žal je tudi veliko otrok prikrajšanih za vesela doživetja.
Na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje so se letos z akcijo Čarobna zima odločili otrokom "podariti" nepozabne spomine in jih skupaj s starši peljati na izlete.
"Družine se s tem počutijo enakovredne in sprejete, kar je zelo pomembno za nadaljnje odpravljanje njihovih stisk," je opozorila predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin in dodala: "Opažamo, da otroci hrepenijo po času, preživetem s svojimi starši. S Čarobno zimo jim bomo omogočili ne samo skupen čas, temveč tudi skupne spomine. In prav ti ostanejo za vse življenje ter mnogo dlje od materialnih dobrin."
Neplačane položnice, kredit in prazna miza
Zgodba 42-letne mamice štirih otrok iz Ljubljane, poimenovali jo bomo Sara (pravo ime hranimo v uredništvu), je dokaz, da je lahko december z nekaj posluha in malce pomoči lep tudi za tiste, ki sicer trpijo pomanjkanje. "S soprogom sva ostala brez zaposlitve, ostali so nama neplačani kreditni obroki, kup položnic in prazni lonci. Ko je postalo res hudo, sem se obrnila najprej na Rdeči križ, nato na Karitas in ZPM. Ni me bilo sram, a kljub temu je bil prvi korak izjemno težak. A drugače ni šlo, nahraniti je bilo treba otroke. Le njih sem imela ves ta čas v mislih," pove povsem iskreno.
Ko jo vprašam, ali se je kdaj počutila, kot da se je ves svet zarotil proti njej, odgovori: "Seveda sem se, spraševala sem se, zakaj se to dogaja ravno meni, a to ne pelje nikamor. Bolj kot vprašanj in vdajanja v usodo potrebuješ kruh, mleko, testenine, riž, da lahko skuhaš kosilo. Veseli smo vsega, oblačil, še najbolj pa doživetij, na katere nas peljejo. Pred kratkim smo bili v Moravskih toplicah in mož je imel solzne oči, ko smo se vračali. Tega ne bova nikoli pozabila, tudi otroci si bodo za zmeraj zapomnili, da smo šli skupaj plavat," pravi Sara.
Z družino, poleg odrasle 23-letne hčerke imata s soprogom še devet, osem in pet let stare otroke, si z 800 evri, kolikor jih na mesec pride v družinski proračun, izletov in podobnih doživetij ne bi mogli privoščiti. "Mož se je s tem na začetku precej težko spoprijel. Leta 1994 je v Slovenijo prišel iz Bosne in Hercegovine, kot 17-leten fant se je boril v vojni in si prisegel, da njegovi otroci tega ne bodo doživeli. Želel je, da bi imeli lepo in mirno otroštvo. In v bistvu ga imajo. Nič jim ne manjka, čeprav jim ne moreva kupiti novih oblačil, na kupe igrač. Zdravi smo, radi se imamo in to je pomembno," pove brez sramu.
Skoraj s povsem enakimi besedami tudi Anita Ogulin z ZPM Ljubljana Moste-Polje oriše pomembnost družinskih druženj. "Tile temni meseci, november, december, januar, naplavijo vse stiske ljudi, ki nastajajo skozi leto. Te lučke in čarobnost so izjemno moteči, če jih ne doživiš tudi znotraj sebe. Še bolj namreč razslojujejo. In zato smo želeli družinam pričarati doživetja, ki jih ne bodo nikoli pozabile. Ko se pogovarjaš z otroki, so veseli daril. Srečni pa so, če lahko s starši doživijo nekaj lepega. Ker to je v njihovem spominu tudi v časih, ki niso lepi."
In žal se število tistih, ki potrebujejo pomoč v obliki hrane, oblačil, denarja za položnice, skupnih doživetij, ne zmanjšuje – ravno nasprotno.
Revežev je vedno več, doda tudi Sara, ki ima revščino vsak dan pred očmi. "Ko si na tleh, se ti hitro spremenijo prioritete. Prehitro. Ljudje se tega ne zavedajo. Danes imaš plačo, jutri je ni več. Če te zapusti še zdravje, si dosegel dno. Čez noč lahko ostaneš brez vsega, sploh ni pomembno, na kakšni poziciji si bil pred tem. Revščina ne izbira. Tudi, ko sem bila še zaposlena, smo se komaj prebijali skozi mesec in takih ljudi je vedno več," pravi sogovornica.
In kako ji uspe prebiti se skozi tiste dneve, ko je stiska še posebej huda in ne vidi izhoda? "Imamo svojo rutino. Mož zjutraj pripravi zajtrk, skuha, jaz peljem v vrtec najmlajšo. Štiri kilometre hoje imava v eno stran in uživava v teh sprehodih. S partnerjem se dopolnjujeva in si stojiva ob strani. Vsi se držimo pravil in nekako gre. Ko bova dobila službi, bo vse skupaj precej lažje."
'Preživeti s 500 evri na mesec je pravo mojstrstvo'
Doda, da ne govori rada o svojih težavah, na drugi strani pa je niti ni sram. Preživeti s 500 evri na mesec, včasih še manj, je namreč pravo mojstrstvo. "Vsak misli, da zna. Pa ne zna. Dokler nisi v taki situaciji, nočeš in ne znaš razmišljati o tem. Ljudje mi včasih rečejo, kaj pa tebi manjka? Poglej se, kako si oblečena? Kaj manjka otrokom? Ampak ne vedo pa, kaj se dogaja za štirimi stenami. Ljudje so polni predsodkov. Padec z vrha na tla je precej bolj boleč kot obratno, pobiranje s tal in vrnitev k normalnemu življenju."
Ostaja optimistka in pravi, da je veseli december ne bo potlačil. Z otroki bodo uživali v tem, kar imajo, dobili bodo skromna darilca, sedli skupaj k večerji. Otroci morajo imeti otroštvo, drži, ne rabijo pa vsega, ker imajo že tako ali tako vsega preveč, zaključi.
