Akademska kiparka Dragica Čadež je že od začetka 60. let 20. stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je opravila habilitacijo za mesto profesorice na področju kiparstva. Leta 1989 se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je bila do upokojitve. Po tem je pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, pozneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta.

Svojo prepoznavnost je dobila predvsem v času geometričnega obdobja, ko je bila članica neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti. Takrat je izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice.

Je tudi ustanoviteljica trienala keramike UNICUM, ki je v petih edicijah postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov, piše v utemeljitvi nagrade.

Dragan Živadinov že desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Kot so spomnili v utemeljitvi, je bil leta 1984 eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je bilo ob skupinah Laibach in Irwin nosilni steber retroavantgardističnega gibanja, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in v sodobni umetnosti sploh.

Leta 1987 je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Svoje umetniško delo je povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Umetniški kozmonavt je leta 1999 ustvaril Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič, prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.

Je tudi utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard 20. stoletja. Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje.

Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, ki prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Živadinova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov, še piše v utemeljitvi.

Po besedah ministrice za kulturo Aste Vrečko imamo pomembne umetnike in umetnice, ki s svojim ustvarjanjem bogatijo našo družbo tako v zadnjem obdobju kot skozi celotno svoje življenje. Poudarila je, da smo lahko ponosni na privilegij, da imamo državni praznik kulture z državno proslavo, kjer so tako nagrajenci kot kultura in umetnost ustrezno počaščeni, in pa današnji Ta veseli dan kulture, ki že 25 let zaznamuje kulturno krajino z brezplačnimi dogodki ter živahnim dogajanjem na področju kulture in umetnosti. Za vsem tem pa je po ministričinih besedah ogromno dela, zato je potrebno umetnost in kulturo podpirati vsak dan v letu.

Kot je povedala predsednica Upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada Zdenka Badovinac, so letos prejeli res veliko predlogov, strokovne komisije so jih izbrale 11 za Prešernovo nagrado in 11 za nagrade Prešernovega sklada.

Člani UO so se dogovorili za zelo ostre kriterije. Na prvem mestu so bili estetski kriteriji, inovativnost in prelomnost na posamičnih področjih umetniškega delovanja, katerih meje nagrajeni umetniki in umetnice premikajo na nepričakovane, navdušujoče, včasih polemične načine. Ob tem je po njenih besedah pomembno, kako so umetniška dela izvedena in kakšne vsebine sporočajo. Večina nagrajenih del in projektov je občutljiva za družbena vprašanja in vprašanja, ki zadevajo vse nas. Večina upošteva tudi sposobnost za povezovanje umetnosti z drugimi polji našega delovanja; ne gre za vsa zaprta samorefleksivna dela, ampak odprta sporočila, kar je v teh težkih družbenih časih še zlasti pomembno, je poudarila predsednica UO Prešernovega sklada.

Kar zadeva kriterije za življenjsko delo, pa je po njenih besedah pri življenjskem opusu treba upoštevati konsistentnost in doslednost opusa, njegovo prelomnost na posamičnem polju umetniškega delovanja in s tem vplivnost na naslednje generacije. "Za oba Prešernova nagrajenca lahko rečem, da sta s svojim delom pustila res močen pečat v slovenski umetnosti druge polovice 20. in 21. stoletja," je sklenila.