FOTO: 'Nihče se ne odziva na Žižkovo bombo'

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je na predvečer kulturnega praznika potekala osrednja državna proslava, na kateri so tudi uradno razglasili dobitnice in dobitnike malih in velikih Prešernovih nagrad.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju plesne umetnosti je prejela Mateja Rebolj, v polju likovne umetnosti pa Kostja Gatnik. Nagrado Prešernovega sklada so dobili umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak.

Vseeno, če v Cankarjevem domu postavimo bombo?

Za svoj govor pa je dolg aplavz požel predsednik nacionalnega sveta za kulturo in režiser Miran Zupanič. Spomnil je namreč, da se v slovenski javnosti nihče ni odzval na izjavo filozofa Slavoja Žižka, ki je dejal, da bi bilo najbolje, če bi v Cankarjev dom, polnem slovenskih umetnikov, podstavili bombo. Ali tišina pomeni, da se Slovenci s tem strinjajo? Ali sploh spoštujemo to, kar danes slavimo? Politična elita se na številne, dolgoletne probleme slovenske kulture ne odziva, jih ne rešuje, je poudaril Zupanič. Umetniki ob vsem tem ne bi smeli molčati, še manj le čakati na politike. Kajti resničen umetnik je tisti, čigar mesto je na strani svobode, je sklenil Zupanič in oder prepustil nagrajencem.

Kdo sta osrednja nagrajenca?

Mateja Rebolj ima za seboj večdesetletno plesno kariero. Kot je zapisano v obrazložitvi nagrade, nam vpogled v novejšo plesno zgodovino pokaže, da v Sloveniji ni plesalke ali plesalca, ki bi uspel v svoj opus z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesnih in sodobnih scenskih estetik kot Reboljeva.

Od nekdaj je uspešno vzporejala klasični balet in sodobni ples. Kot je povedala, se bori proti ustaljenim formam, saj le raziskovalni duh vedno znova prestopa meje.

Kostja Gatnik je posegel na različna področja, od slikarstva, grafičnega oblikovanja in ilustracije do fotografije. Na vprašanje, katera likovna disciplina mu je najbližja, je dejal: "Nimam preferenc, vse rad delam. Se pa seveda najde kakšen dan, ko je vse težko."

Če je bil nenehno navzoč v grafični in knjižni produkciji s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižno opremo in ilustracijo, pa je slikarski opus pokazal le izjemoma. "Verjetno zato, ker slikam samo zase," je Gatnik obrazložil, zakaj "skriva“ slikarski opus. Sam sicer na slikarstvo znotraj svojega opusa gleda kot na "en tak majhen, dokaj miren privaten kotiček, kjer odgovarja samo sebi".

Gatnik je, kot je zapisano v utemeljitvi nagrade, v prvi vrsti sijajen risar, kar mu je omogočilo izjemno učinkovito izražanje na številnih področjih. Kot je povedal, svinčnik prime v roke skoraj vsak dan. "Če nimam pri roki svinčnika, načečkam kaj s kulijem," je dodal.

Na Prešernovi proslavi o ljubezni, ki je manjka

Sicer je sama prireditev potekala v duhu ljubezni, ki je manjka. Režiser prireditve Marko Sosič je kulturni program z naslovom Stopaš, je slika v srcu... osredinil na moderno slovensko ljubezensko poezijo. Odločitev, da kulturni program usmerja prav ljubezenska poezija slovenskih pesnic in pesnikov, kot so Boris A. Novak, Lucija Stupica, Ciril Zlobec, Mila Kačič, Jurij Hudolin in Josip Osti, Miklavž Komelj in drugi, je Sosič utemeljil z ugotovitvijo, da ljubezen nima dovolj prostora v današnjem času.

Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny je povedal, da je proslava, obredje, kot jo je poimenoval, namenjena lepoti, ljubezni in poeziji, saj da "nas k temu zavezuje Prešernova dediščina". Skrušny je dejal, da večer pripada "osmerici odličnikov", ki so "raison d'etre" dela odbora Prešernovega sklada.