Prepoved splava v moderni disfunkcionalni družbi – lekcije ameriških staroselcev

Med slednjimi so tudi staroselske skupnosti, ki po eni strani zavračajo verski konservativni fundamentalizem in močno zakoreninjeno kolonialno tradicijo, ki že stoletja načrtno uničuje življenja in kulturne tradicije povsod po svetu, po drugi strani pa si prizadevajo, da bi naprednejše sfere družbe poučile o možnosti in nujnosti drugačnega odnosa do življenja na različnih ravneh bivanja.

Gre za radikalen odklon od klasičnega dualizma naše sodobne družbe – te skupnosti so namreč živele v družbah, kjer je bila odločitev za splav nekaj zelo redkega, prav tako pa primerov spolnega nasilja vse do prihoda evropskih kolonizatorjev skorajda ni bilo. Splošna potreba po splavu se med domorodnimi ljudstvi torej pojavi z začetkom kolonialnega nasilja ter množičnega prisilnega pokristjanjevanja, v imenu istih institucij pa se danes želi doseči prepoved splava, kar je popolna ironija; institucija, ki si želi prepovedati splav, je ista institucija, ki je s svojim nasiljem povzročila množično potrebo po splavu v prvi fazi. Problematika splava tako ne odpira zgolj vprašanja regulacije, temveč razgalja globljo zablodo moderne kapitalistične družbe, ki temelji na kolonializmu in patriarhatu, ki prežemata vse sfere družbe.

Reproduktivna zdravstvena oskrba ter znanja o uporabi različnih zelišč, obredov, ritualov za namen prekinitve nosečnosti so že tisočletja pomemben del kulturnih praks različnih ljudstev; kontracepcija, splav, predporodna nega, rojstvo in materinska nega pa imajo zelo bogato zgodovino in pomembno vlogo v svetu. Čeprav so različna staroselska ljudstva v Amerikah poznala rastline in postopke, s katerimi so lahko na varen način prekinili nosečnost, je bil splav kljub temu zelo redek. Množična potreba po splavu se je namreč pojavila šele, ko so evropski kolonizatorji med domorodna ljudstva vnesli prakso posilstev, splav pa je bil odziv na posledične neželene nosečnosti, ne pa posledica osebne neodgovornosti ter spolne svobode.

Med staroselskimi plemeni je življenje veljalo za najsvetejši ideal, svetost življenja pa je zajemala vse stvarstvo; takšno razumevanje življenja pa ne proizvaja dominacije enega spola nad drugim, saj temelji na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, za kar pa v sodobni patriarhalni družbi ni prostora. Ameriški staroselci so namreč razumeli svetost življenja, ki zajema vse stvarstvo, tudi pri vprašanju medsebojnih odnosov in spolnosti; v tradiciji ljudstva Anishinaabe denimo spolnost ni pomenila seksualne potešitve, temveč združitev v sveto zvezo s seboj, s partnerjem in s celotnim stvarstvom na vseh ravneh bivanja. To razumevanje je danes skorajda popolnoma izgubljeno, za kar je poskrbelo nasilje evropske kolonialne tradicije, ki je načrtno delovalo v smeri uničevanja starodavnih znanj in praks.

Po zakonu ljudstva Haudenosaunee (popularno imenovani Irokezi) je imel vsak človek absolutno pravico do ustrezne hrane, oblačil in zatočišča, prav tako pa je bil vsak otrok Stvarnikov blagoslov, ki ga je bilo treba obravnavati s spoštovanjem, dostojanstvom in z ljubeznijo. Če pa so bile socialne ali ekonomske okoliščine neustrezne in bi lahko vplivale na otrokovo srečo ali če je obstajala grožnja, da se bo otrok rodil v svet trpljenja, kar se je zgodilo s prihodom evropskih kolonizatorjev, je imela mati vedno možnost, da prepreči rojstvo svojega otroka. Za ljudstvo Haudenosaunee je namreč veljalo, da je imela ženska vedno neposreden dostop do rastlin, ki so prekinile nosečnost takoj po zaužitju, in to brez bolečih stranskih učinkov in zdravstvenih posledic. Ameriški staroselci so na splav gledali kot na željo matere, ki želi svojega otroka zaščititi pred bolečino in trpljenjem. Verjeli so, da se bo duh splavljenega zarodka vrnil nazaj k Stvarniku z namenom, da bi se lahko ponovno rodil v drugih, lepših okoliščinah. Takšen odnos do še ne rojenega otroka nakazuje na nesebičen in zelo odgovoren odnos matere, ki dobrobit svojega otroka postavi pred svoje materinske interese.

V staroselskih družbah so ženske, ki so zmožne ustvariti novo življenje, veljale (in veljajo) za svete, s tem pa so za sveta veljala tudi njihova telesa, ki niso bila reducirana na objekt, kakor je to splošno sprejeto v moderni patriarhalni družbi. Mnoga plemena so bila matriarhalna, družinske linije in vodstvene vloge pa so pripadale ženskam in ne moškim. Prav tako je bilo zagotavljanje reproduktivne zdravstvene oskrbe pod nadzorom ženskih pripadnic družbe. Splav tako ni bil stvar političnih in religioznih mehanizmov in tudi ni imel pravnih posledic. Odločitev za splav je pripadala ženski in je bila vedno spoštovana, pri tej odločitvi pa moški niso imeli nikakršne besede. Možnost, da bi o splavu odločali moški, ki biološko niti niso sposobni zanositi, je (bila) za pripadnike staroselskih ljudstev ne samo moralno, temveč tudi etično sporna; prav zato staroselci gibanje za prepoved splava razumejo kot grožnjo moških, ki si želijo uveljaviti nadzor nad ženskimi telesi, s tem pa želijo ženske vrniti v stanje suženjstva. V staroselskih skupnostih je namreč telo, za razliko od današnjega naprednega razumevanja telesa, veljalo za sveto in nedotakljivo.

Obstaja torej dober razlog, zakaj se staroselske skupnosti nahajajo na nasprotnem bregu v odnosu do obeh nasprotujočih si opcij, ki se borita bodisi za prepoved splava bodisi za pravico do splava; po eni strani zavračajo politične in religiozne težnje po nadzoru nad telesi, po drugi strani pa želijo bolj liberalne sfere družbe soočiti z dejstvom, da četudi je boj za pravico do splava potreben in predstavlja korak k večji telesni avtonomiji, to še ne pomeni, da vsebuje kritično zavest, ki nas uči, kako spoštovati lastna telesa. Danes namreč živimo v družbi razvrednotenih, koloniziranih teles, ne pa v družbi, kjer bi telo veljalo za nekaj svetega.

Staroselske skupnosti nas učijo, da odnos do telesa kot nečesa, kar je sveto in nedotakljivo, pomeni zelo veliko odgovornost, tako osebno kot tudi družbeno. Kot pravi Bell Hooks, pravica do splava označuje tudi to, da ima ženska možnost, da pravice do splava ne izkoristi. Za kaj takšnega bi sicer morali biti zagotovljeni ustrezni pogoji, odpraviti bi bilo treba vse možne osebne in družbene stiske žensk, ki so največkrat žrtve, ter delovati v smeri osvoboditve in zdravljenja disfunkcionalnih vzorcev, ki so že v izhodišču vpeti v naša telesa in naša vsakodnevna življenja. Vsak od nas mora namreč najprej na osebni ravni prepoznati in nasloviti vsiljene strukture mišljenja in delovanja, ki so posledica kolonialnih in patriarhalnih vzorcev. Marsikdo namreč še vedno ne razume, da disfunkcionalne družbe in sistema ne vzdržujejo zgolj družbeni in sistemski mehanizmi, temveč da že kot posamezniki, predvsem v svojih intimnih, partnerskih in medsebojnih odnosih, vsakodnevno reproduciramo vsiljene in problematične vzorce, ne da bi se tega morda sploh zavedali. To pa je cena kapitalizma, cena patriarhata in cena dejstva, da živimo v koloniziranih telesih.