Sestro Bernardo, ki je prenovila kuharsko biblijo, bolj kot kuhanje zanimala mehanika

Letošnje leto zaznamuje še en mejnik. Slovenci smo namreč dobili že 30. ponatis kuharske biblije, ki je izšel ravno ob jubilejni 150. obletnici izida te knjige. Čeprav se je sprva imenovala Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila, pa jo bo večina na svojih domačih policah našla pod imenom Slovenska kuharica. Te knjige otroci praviloma niso listali, da bi si na stilsko oblikovanih fotografijah jedi izbirali kolače, saj je večina izdaj imela zelo malo fotografij. Njen pravi zaklad so bili preizkušeni recepti jedi, ki smo jih že vse od sredine 19. stoletja dalje jedli na Slovenskem. Z razlogom jo lahko imenujemo kuharska biblija, saj je skrbela za prenos kulinarične tradicije iz roda v rod, tako kot se je tudi knjiga običajno prenašala iz roda v rod. Že od nekdaj je Slovenska kuharica služila zgolj enemu namenu – učenju kuhanja in peke.

V 150 letih prodanih več kot četrt milijona izvodov

Ker je knjiga prehodila že zelo dolgo pot – vse od leta 1868, ko jo je izdala Magdalena Pleiweis, je v 150 letih večkrat spremenila podobo, nekaj vsebine, nikoli pa svoje strokovnosti in poučnosti. Velja za največjo slovensko knjižno uspešnico vseh časov, tudi zato, ker se je vse od prve izdaje s pomočjo različnih avtoric neprestano spreminjala in prilagajala željam in potrebam svojih bralcev.

Izreden pečat sestre Felicite Kalinšek

Mnogi poznajo Slovensko kuharico pod imenom ‘kalinškova’, to pa zato, ker je zanjo v začetku 20. stoletja začela skrbeti sestra Felicita Kalinšek, priznana učiteljica kuhanja. Kalinškova je leta 1912 šesto izdajo kuharice temejito dopolnila ter prilagodila potrebam predvsem podeželskega prebivalstva, ki je bilo takrat večinsko. Skoraj podvojila je recepte, dodala pojasnila kuharskih izrazov in številne uporabne nasvete. Za kuharico je skrbela več desetletij in poskrbela za več njenih izdaj. Po njeni smrti je v okviru zapuščine postala kulturna dediščina reda šolskih sester, iz katerega so izšle tudi vse naslednice sestre Kalinškove, ki so skrbele za nadaljnje izdaje knjige. Deseto izdajo, ki je izšla po drugi svetovni vojni, je urejala sestra Izabela Gosak, ki je med drugim prilagodila recepte novemu socialističnemu času, prav tako je razširila nabor vegetarijanske prehrane. Mnogim bo bolj znana sestra Vendelina Ilc, priznana učiteljica kuhanja, ki je posodobila 18. izdajo, ki je izšla leta 1980. Ilčeva je izključila vse zastarele recepte in dodala številne nove, ki so se med Slovenci pojavili v tistem času. Poskrbela je za več nasvetov glede preprostega in zdravega prehranjevanja ter vključila pravila strežbe. Sestra Vendelina, ki je avtorica številnih kuharskih knjig, pa je poskrbela še za eno stvar – med šolskimi sestrami je našla naslednico, za katero je vedela, da bo zahtevni nalogi kos. S 24. izdajo je Slovenska kuharica zaradi svoje obsežnosti upravičeno postala Velika slovenska kuharica. Že takrat se je v prenovo knjige vključila sestra Bernarda Gostečnik, ki je nato prevzela odlično opravljeno delo sestre Vendeline in poskrbela za tokratno jubilejno 30. izdajo Velike slovenske kuharice.

Raje popravljala traktorje kot kuhala

Sestra Bernarda pravi, da nikoli ni bila preveč navdušena nad kuhanjem. Ko je bila dovolj stara, da se nauči veščin gospodinjenja, jo je mati poslala v samostan na šestmesečni tečaj. Naučila se je gospodinjskih veščin, a hkrati obvladala vse tehnične zadeve doma, saj je imale štiri starejše brate. Zase pravi, da ni tip za kuhanje. Tega se je pač naučila pri sestrah in tam si jo je za svojo naslednico tudi izbrala sestra Vendelina. Ta ji je ob predaji rekla, da ve, da bo ona to zmogla. Takrat se teže teh besed še ni zavedala. Danes, po dveh letih garanja, ve, kaj je v resnici mislila Ilčeva. Sestra Bernarda je zadnji dve leti svojega življenja je posvetila pripravi 30. izdaje Velike slovenske kuharice in poučevanju. Prav slednje jo izredno veseli. Morda tudi zato, ker je zelo ponosna, da na tak način prenašamo tradicijo iz roda v rod.

Poudarek na preprosti pripravi in lokalnih sestavinah

Vsaka izdaja se prilagodi družbenim razmeram in navadam ljudi. To lahko pomeni tudi nove sestavine in nove načine priprave hrane. V zadnji izdaji, za katero je sestra Bernarda garala celi dve leti, pri tem pa usklajeno sodelovala z urednico jubilejne izdaje Nino Žitko Pucer. Na dobrih tisoč straneh ima knjiga več kot 3000 strnjenih receptov in prav vsak od njih je preizkušen. Sestra Bernarda je knjigo temeljito posodobila in približala trendom, ko želimo jedi pripravljati čim bolj preprosto in hitro. Takšne potrebe nam narekuje naš tempo življenja, čeprav sestra opozarja, da je to slabo. Za hrano in njeno pripravo si je potrebno vzeti čas, k pripravi pa vključiti vse družinske člane. Kuhinja je bila od nekdaj središčni prostor doma in tam bi se morali čim bolj povezovati, družiti in sodelovati, pravi sestra. Sestra Bernarda je delala tudi kot vodja prehrane v vrtcu, pa poučevala gospodinjstvo. Prav zato si je ob preurejanju kuharice zelo prizadevala, da se v receptih uporabi čim več svežih in lokalno dostopnih sestavin. Vsebino knjige je dopolnila s številnimi novimi praktičnimi recepti, nasveti in sestavinami, zato je v knjigi več receptov za pripravo svežih in lahkih predjedi, juh, perutnine, pa zelenjave in rib. Ker zadnje čase veliko debatiramo o raznih oblikah prehranskih alergij – pri čemer sestra Bernarda opozarja, da je večinoma razlog za številne alergije in preobčutljivosti tudi v tem, ker ne uživamo sveže, domače moke, pač pa kupljene zmesi, kje so poleg pšenice dodane še druge snovi, prav tako pijemo ‘mrtvo’ mleko in drugo predelano hrano, čeprav se tega ne zavemo – je v knjigi tudi več receptov za jedi brez glutena, dodala pa je tudi precej novih receptov za drobno pecivo in priljubljene koktajle.

Slovo od želv, medvedjih tac ...

Sestra Bernarda je morala vsako stvar preveriti in preizkusiti. Recepte so preizkušali na njenih zelo obiskanih kuharskih tečajih, ostalo je morala opraviti kar sama, na terenu. Veliko je novosti glede postopka kolin. Pa tudi na področju priprave divjačine. Nekatere živali so sedaj zaščitene ali pa jih na naših jedilnikih ni več, zato so recepti ‘leteli ven’. Tako so iz knjige dali recepte o tem, kako se pripravi želve, pa medvedje tace. So pa razširili recepte s pripravo filejev, ki so zelo popularni. Ostajajo recepti za pripravo polžev, pa čeprav jih le redki pripravljajo. Tudi to je morala pripraviti in poizkusiti, a, kot pravi, z odporom.

Tokratna izdaja Velike slovenske kuharice je v dveh podobah - klasična in prestižnejša. Slednja je nekoliko dražja in izdana v zgolj 1000 izvodih, medtem ko je klasična izdaja izšla v 2000 izvodih. Sestra Bernarda upa, da bo kuharica Slovenkam in Slovencem v pomoč in veselje. Zave se, da vedno raje posegamo po kuharskih knjigah raznih znanih tujih in domačih kuharjev. Prav je, da širimo svoja obzorja in izkušnje, opozarja Gostečnikova, a hkrati dodaja, da so v Veliki slovenski kuharici zbrane vse osnove kuhe in peke, s katerimi lahko izboljšamo svoje kuharske veščine. Ne nazadnje gre vendarle za prvo izvirno slovensko kuharsko knjigo, ki je že pred časom postala simbol tradicije – slovenski ponos.