'Premalo nas je, opravljamo nesebično delo, a moramo tudi mi od nečesa živeti'

Stigma in predsodki, ki so povezani z duševnimi težavami in motnjami, mlade odvračajo od iskanja pomoči, pri tistih z že opredeljenimi motnjami pa povzročajo socialno izključevanje. Napačne in stereotipne predstave o tovrstnih psihičnih stanjih predstavljajo ovire, zaradi katerih mladostniki in njihova okolica teh problemov ne prepoznajo ali jih pripisujejo zunanjim dejavnikov, opažajo v Mladinskem svetu Slovenije (MSS).

Organizacije mladinskega sektorja in nevladne organizacije, ki v svoje programe vključujejo področje duševnega zdravja mladih ali pa je to njihovo osnovno poslanstvo, se ubadajo predvsem s preventivno dejavnostjo, kjer so po besedah MMS pravzaprav najpomembnejši akter. Ukvarjajo se z izobraževanjem in ozaveščanjem ter otrokom in mladostnikom nudijo varen prostor, kjer lahko govorijo o duševnih težavah in motnjah, pa tudi drugih temah, ki so sicer stigmatizirane. Nanje se mladi s tovrstnimi težavami pogosto lažje obrnejo kot na formalne zdravstvene institucije, zato predstavljajo pomembno podporo dejavnosti na področju duševnega zdravja oziroma predstavljajo njen sestavni del, so izpostavili v MMS, o čemer smo podrobno pisali v včerajšnjem članku.

Kaj mlade najbolj tare in skrbi? 

Ali naši sogovorniki opažajo, da imajo otroci in mladostniki predsodke zaradi svojih stisk, težav, psihičnih stanj ali druge dileme ter strahove, povezane s tem, nas je zanimalo?

Mladi, s katerimi se srečujejo mladinski delavci v Mladinski zvezi Brez izgovorov Slovenija, imajo predvsem težave s samopodobo, ki se med drugim povezuje z uporabo družbenih omrežij, lažnih fotografij in videoposnetkov na njih, z diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti in skrbi na tem področju. V stiskah so tudi zaradi problemov v šoli, ki so postali izrazitejši v času šolanja na daljavo, veliko več je tudi težav v odnosih z domačimi, je naštela Mia Zupančič iz zveze, sicer diplomirana psihologinja, ki trenutno zaključuje magistrski študij zakonskih in družinskih študij, na področju duševnega zdravja mladih pa aktivno dela že od študentskih let. Ob tem je še povedala, da so večje težave pokazale tudi pri mladih na prehodu s srednje šole na fakulteto: "Pritiski nanje so bili veliki, prav tako pričakovanja, zato so težje ohranjali motivacijo in pridobivali znanje."

V Brez izgovorov se sicer trudijo in spodbujajo mlade, da so odprti drug do drugega in si lahko zaupajo. Zato so znotraj zveze predsodki manj opazni, še vedno pa jih mladi omenjajo v odnosu do vrstnikov zunaj organizacije. A Mia Zupančič opaža, da je predsodkov kljub vsemu manj kot pred leti, ko so ljudje o duševnem zdravju govorili precej manj kot danes. "Covidna epidemija je pripomogla vsaj k temu, da se o težavah, ki so bile prisotne že pred epidemijo, več govori. Upam, da po koncu tega obdobja to ne bo zamrlo, temveč se bo tudi kaj dolgoročno spremenilo," je poudarila.

Špela Gorjan, predsednica Društva Center za pomoč mladim (CPM), je potrdila, da so predsodki in strahovi, da nas bo družba označila za 'čudne, drugačne, manjvredne', če bomo iskali pomoč v svetovalnicah, pri psihoterapevtih ali drugih specialistih za duševno zdravje, še vedno prisotni. A podobno kot Zupančičeva ugotavlja, da počasi hodimo po poti, ko bo obisk terapevta nekaj 'normalnega', kot pravi, "del skrbi za duševno higieno". "Pri nas se sicer veliko teh strahov razblini, ko uporabnikom povemo, da so pri nas obravnavani anonimno. To veliko pripomore k bolj suvereni odločitvi za vključitev v program, še posebej svetovalnico. Da pa posameznik sploh pride do nas, je – verjamem – zaradi nesprejetosti tovrstnih oblik pomoči v družbi težja odločitev," je prepričana.

'Pogosta ovira so zmotne predstave, da bo organizacija opravila 'servis' otrok'

Ko se torej posameznik odloči, da potrebuje pomoč in stori korak, da se vključi, je že precej poti prehojene, meni Špela Gorjan. A na drugi strani opozarja, da so pogosta ovira tudi mišljenja, da bodo organizacije opravile nekakšen 'servis' otrok, s katerimi starši nimajo dobrega stika. "Ali pa, da bomo povedali, kaj naj oseba stori, potem pa bo vse bolje. Delo na sebi in skrb za svoje duševno zdravje je proces. Treba ga je negovati vse življenje. Kdaj bolj, kdaj manj intenzivno," je poudarila.

Sogovornica je pojasnila, da so mladi v njihovo svetovalnico vključeni toliko časa, kolikor je smiselno. Nekateri pridejo zgolj enkrat ali dvakrat, drugi jo obiskujejo več mesecev, tretji celo leto dni. "Morda velja zmotno splošno prepričanje, da v svetovalnici dajemo nasvete, pa ni tako. Nismo nasvetovalnica. Naša naloga je, da mlade v stiski poslušamo, jim nudimo zaupen, varen in spodbuden prostor za pogovor, ki ga usmerjamo s pomembnimi vprašanji na poti lastnega iskanja najbolj ugodnih odgovorov, rešitev zase. Kadar je treba 'v akcijo', na teren, to seveda tudi storimo," je zagotovila.

Problemi, zaradi katerih se mladi obrnejo na društvo CPM, so zelo različni. Največkrat imajo težave z vključevanjem v družbo in medvrstniške skupine. Nekateri imajo težave v odraščanju, v odnosih s starši, vrstniki, šolo, organi. Pomoč iščejo tisti, ki imajo težave s prekomerno rabo substanc, nekateri so osamljeni. Pridejo mladi, ki bivajo v težkih družinskih razmerah, kjer je prisoten alkoholizem, nasilje ... je naštela Gorjanova in ob tem izpostavila, da so med covidno epidemijo tudi v njihovem društvu opazili, da so težave z duševnim zdravjem pri mladih narasle.

'Velika težava je, ker se na mlade v stiski gleda kot na problem'

V Združenju za moč, katerega osnovno poslanstvo je zagotavljati celostno psihosocialno pomoč in podporo osebam z izkušnjo spolnega nasilja in drugih oblik nasilja, menijo, da mlade najbolj obremenjuje nerazumevanje situacije in istočasno ponujanje 'instant' rešitev. Strokovna vodja združenja Tjaša Hrženjak meni, da je velika težava, ker se na mlade v stiski gleda kot na problem, zaradi česar institucije mnogokrat iščejo enostranske rešitve in ne upoštevajo ozadja težav. "Mladi pri nas velikokrat potarnajo, da jih v institucijah ne razumejo, da jih ne poslušajo, da jih enostavno obravnavajo kot problem in seveda na pokroviteljski način. Kot da niso sposobni aktivno sodelovati v reševanju težav. Starši v takih situacijah zaupajo institucijam in tako se lahko stiska le še poglobi," meni sogovornica.

Poleg tega je težava še v neurejenem področju obravnave stisk otrok in mladostnikov. Potrebovali bi večjo povezanost institucij, bolj jasne opredelitve pristojnosti in seveda poklicne kvalifikacije in standarde za osebe, ki delajo z otroki in mladostniki, je bila jasna Hrženjakova: "Žal je oblika pomoči in podpore v veliki meri odvisna od naključja. Nekateri otroci so usmerjeni v zdravstvo, drugi v socialo, tretji v vzgojne zavode in potem smo tukaj še nevladne organizacije."

Kaj so glavne težave in ovire pri delu nevladnih organizacij?

Mladinske in nevladne organizacije lahko največ naredijo na področju preventive, kakor tudi pomagajo s konkretnimi oblikami pomoči posameznikom z duševnimi težavami, a ob trenutnih finančnih in kadrovskih zmožnostih ne morejo zagotavljati zadostne podpore mladim s tovrstnimi težavami, so opozorili v MMS.

Po besedah Zupančičeve so se mnogi problemi pokazali med covidno epidemijo, ko je bilo pristnega stika z mladimi manj. Čeprav so v Brez izgovorov ohranjali druženje prek spleta, enake povezanosti kot pri stikih v živo ni bilo mogoče doseči. "Težava je, ker ni možno z njimi enostavno klepetati, saj lahko govori le ena oseba naenkrat, zaradi česar morda nekateri ostanejo v ozadju," je izpostavila sogovornica.

A covidna kriza je zdaj razgalila globlji problem: odločevalci v preventivno vlogo mladinskega dela vlagajo premalo, na drugi strani bistveno več denarja namenjajo drugim branžam. "Težava med epidemijo je, da financirajo projekte in programe, namenjene blaženju posledic epidemije, na druga področja, ki niso v ospredju, nekoliko pozabljajo. Podhranjen je celotni nevladni in mladinski sektor, saj v preveliki meri deluje na prostovoljni osnovi, zaradi česar manjka stalnosti, strokovnosti in usposobljenosti posameznikov, ki v njem delujejo," je na problem opozorila Mia Zupančič.

"Glavna ovira je – kot že ptički čivkajo – izjemna kadrovska podhranjenost nevladnih organizacij," se je strinjala Špela Gorjan. Po njenih besedah je negotov tudi obstanek tovrstnih organizacij. V takšnih razmerah namreč težko načrtujejo večje, dlje trajajoče projekte in programe, saj ne vedo, ali bodo za to dobili sredstva ali ne. Vse več je tudi birokracije, ki je pogoj za pridobivanje finančnih sredstev, kar jim vzame veliko časa, ki bi ga lahko namenili delu z uporabniki. "Kljub vsemu obstaja nekaj svetlih izjem, ki nam nudijo večletno sofinanciranje. Vendar je sredstev kljub temu premalo, da bi lahko zaposlili več strokovnih delavcev, ki bi lahko pokrivali že leta naraščajoče povpraševanje. Tako lahko kot največji težavi izpostavim premalo zaposlitev in preveč 'prelaganja' tega pomembnega dela na prostovoljno delo. S slednjim ni prav nič narobe, verjamemo pa, da bi lahko ob večji številčnosti zaposlenih 'izurili' tudi več prostovoljcev, ki bi in tako zajeli še več mladih," je utemeljila sogovornica.

Predsednik Združenja za moč Mitja Svete pa je izpostavil, da imajo v združenju sicer ogromno idej, a je od ideje do dobljenega projekta in nato izvajanja pomoči dolga pot. "Pozablja se tudi, da naše delo večinoma poteka v 'tišini'. Ne moremo izpostavljati naših uporabnikov in objavljati letnih poročil na način, kot to počnejo podjetja. Poleg tega je naše osnovno področje, delo z žrtvami spolnega nasilja, še vedno tabu tema oziroma slabo razumljeno. Še vedno se mora občasno ukvarjati s povsem osnovnimi stvarmi. Recimo, da žrtev nikakor ne more biti kriva in da je treba spolno nasilje nad mladoletno osebo prijaviti pristojnim institucijam," je razložil.

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi nevladne organizacije lahko povečale svojo učinkovitost in delovale v polnem pogonu?

Zupančičeva je prepričana, da bi se v prvi vrsti moral spremeniti odnos družbe do celotnega mladinskega sektorja, da bi prepoznala učinke mladinskega dela. Tudi z vidika preventive, ki ima svoje smernice in znanje, kateri programi so učinkoviti in delujejo, kateri ne. "Veliko aktivnosti, o katerih se v okviru preventive govori, je žal neučinkovitih, zato je namenjanje sredstev zanje nesmiselno. A glavni akterji se tega ne zavedajo, ker je preventivno področje v Sloveniji slabo razvito," je izpostavila sogovornica.

Poleg tega meni, da bi moralo biti na voljo več sredstev za preventivne programe za vse generacije, ne da je glavnina namenjena le lajšanju ali zdravljenju težav. Opozorila je tudi na manjko sistemskega usposabljanja mladinskih delavcev na področju duševnega zdravja mladih. Na ta način bi namreč zagotovili, da bi usposobljeni prepoznali njihove težave v začetni fazi in bi jih znali napotiti k drugim virom pomoči. "Pomembno je tudi, da se organizacije med seboj povezujemo, si delimo dobre prakse in jih širimo še na druge ter s tem tudi na mlade," je povzela Mia Zupančič.

Špela Gorjan je na prvo mesto postavila več plačanih zaposlitev. Po njenih besedah nevladne, mladinske organizacije opravljajo nesebično delo, ki izvira iz želje po pomoči ranljivim skupinam, vendar morajo tudi one od nečesa živeti. "Pogosto slišimo, da se premalo promoviramo, da premalo ljudi ve za nas. Seveda. Premalo nas je, da bi pokrili še več potreb. Naše vodilo je namreč čim prej poiskati možnost za vključitev posameznika ali skupine v programe. In če nas je premalo (zaposlenih), tega ne moremo izpolniti. Naj ponazorim še v številkah: v našem društvu smo trenutno zaposleni štirje. V svojih vrstah imamo od 20 do 30 prostovoljcev, ki jih usposabljamo in nato z njimi sovodimo program delavnice in treninge socialnih veščin. Slednjih se letno udeleži od 1800 do 2300 mladih," je povedala in dodala, da posvetovalnico, treninge za krepitev samozavesti in projektno delo izvajajo izključno zaposleni.

A ob vsem tem Gorjanova ni želela ostati zgolj kritična. Zadovoljna je, da je njihov sektor socialnega varstva kljub vsemu svetla izjema, saj ima sistemsko urejeno mesečno supervizijo v programu – to je zunanja strokovna pomoč izvajalcem programov na področju socialnega varstva. "Tako da duševno zdravje zaposlenih in sodelavcev v programu ni prezrto, kar pozdravljamo in vsekakor s pridom uporabljamo," je strnila sogovornica.

Mitja Svete iz Združenja za moč meni, da bi se moralo spremeniti razumevanje vloge nevladnih organizacij. Prepričan je, da je njihovo delovanje na področju stisk otrok in mladostnikov nujno potrebno in da je z ekonomskega vidika izredno učinkovito. "Tako za državo kot uporabnike naših storitev. Brezplačen dostop do pomoči in podpore v stiski je neka osnovna socialna dobrina, ki bi morala biti splošno uveljavljena. Prav tako bi se morali zavedati, da imamo ogromno znanja in smo lahko enakovredni sogovorniki v vseh postopkih," je izrazil stališče in poudaril, da imajo posamezniki še vedno podcenjujoč odnos do nevladnih organizacij, ker niso klasične institucije.