'Pražnje' oblečena Amy in Tim sta imela Vintgar le zase

Amy je Angležinja, Tim pa je Avstralec. Sta par, ki potuje po Evropi. Iz Velike Britanije sta priletela v Benetke, nato pa se pred nadaljevanjem poti v Nemčijo za dva dni ustavila v Sloveniji. Obvezna postanka sta bila v Ljubljani in na Bledu. Vintgar so obiskali tudi njuni prijatelji, ki so jima ga priporočili. Ko sta v četrtek zjutraj pogledala skozi okno, so nebo prekrivali sivi oblaki, ki so na zemljo pošiljali obilico padavin. "Ah, saj sem vajena tega, ne pozabite, da sem Angležinja," Amy v smehu odmahne z roko, ko odkorakata proti vhodu v sotesko.

Tam ni nobene vrste, ki je postala nekaj povsem običajnega za ta gorenjski naravni biser, ki je za obiskovalce odprt že 130 let. Naša nova znanca sta med prvimi letošnjimi, saj se je soteska Vintgar odprla šele dan prej. Letošnje odprtje je bilo sicer sprva načrtovano že pred veliko nočjo, vendar so nizke temperature lesene brvi spremenile v "drsalnico", zato so zaradi varnosti časovnico raje nekoliko zamaknili.

Za prejšnji četrtek so nato priredili dan odprtih vrat, vendar jim jo je spet zagodlo vreme. Pristojni so se vseeno zbrali v majhni leseni hišici in nam predstavnikom sedme sile orisali najnovejše in najpomembnejše poudarke. Uradno določena nosilna zmogljivost, spletna prodaja kart, (plačljivo) centralno parkirišče pri tovarni Lip Bled z brezplačnim transferjem, enosmerni ogled soteske.

V soteski je hkrati lahko največ 245 ljudi, dnevno pa največ 2290. Obiskovalce vabijo, da se do soteske odpravijo peš, s kolesom ali javnim prevozom. Manjše parkirišče ob vhodu sicer ostaja, vendar je cena dodobra zasoljena, za vsako uro je treba odšteti štiri evre. Pozivajo tudi k predhodnemu spletnemu nakupu vstopnice in s tem rezervaciji termina obiska, saj se ob konicah obiskovalcem utegne zgoditi, da bodo morali na prost termin za vstop čakati zelo dolgo. 

'Del pobrane vstopnine bi morala dobiti lokalna skupnost'

Peter Torkar je župan občine Gorje, kjer leži večina soteske, delček pa sega tudi v blejsko in jeseniško občino. Odredbo pristojnega ministrstva o predpisani nosilni zmogljivosti soteske pozdravlja, saj je prepričan, da bo prinesla zmanjševanje prometnih pritiskov na njihovo občino: "Zdaj pa je na potezi turistično društvo, da pravilno skomunicira s sodobnimi orodji, preko spletnih strani in drugih modulov, ki so na voljo, da se bo obiskovalec orientiral in na kakšen način se bo poslužil obiskovanja soteske," poudari za 24ur.com.

Sam Vintgar pa s finančnega vidika občini zaenkrat ne prinese popolnoma ničesar, pravi. "Tudi to je predlog lokalne skupnosti ministrstvu za naravne vire in okolje. Del pobrane vstopnine bi definitivno morala dobiti lokalna skupnost. Zaenkrat pa nobena lokalna skupnost – ne Gorje in ne Bled ali Jesenice – nimamo pravne podlage za to. Že od leta 2014 se borimo, da pravzaprav pripada del pobrane vstopnine iz same soteske lokalni skupnosti. Ta mora namreč graditi močnejšo in boljšo infrastrukturo, ki nudi dostop tako številnemu obiskovanju naravne vrednote državnega pomena. Ministrstvo ima pristojnost, da uredi pravno razmerje za upravljalca soteske Vintgar. Menim, da je država na potezi, da ta naš predlog sprejme čim hitreje, zato, da se bodo sredstva, ki so potrebna za vlaganje v infrastrukturo za dostop do soteske, začela vlagati in da bodo o tem odločali izvoljeni občinski svetniki," Torkar opisuje, kako gre trenutno ves denar turističnemu društvu. 

Epidemije ni več, ukrep je ostal

Janez Poklukar je bil zdravstveni minister v času sprejemanja ukrepov za zajezitev širjenja epidemije covida-19. Eden izmed teh je bil tudi zagotavljanje ustrezne razdalje med ljudmi. Danes je Poklukar predsednik Turističnega društva Gorje. Epidemije ni več, ukrep enosmerne poti pa je v Vintgarju ostal. "Lansko leto ob veliki noči, ko smo odprli, smo bili soglasni, da je to način, pri katerem moramo vztrajati, da zagotovimo večjo varnost in razbremenimo sostesko prekomernega obiska. To je bila ena najboljših odločitev v zadnjih letih. Prepoznali smo dobro prakso, ki obiskovalcem ne ponudi samo polurnega ogleda, ampak doživetje, ki traja od 90 do 180 minut. Ne ponuja samo ogleda soteske, ampak tudi doživetje narave Julijskih Alp," pravi. Verjame, da bodo njihovemu oranju ledine sledile tudi druge naravne in kulturne znamenitosti v Sloveniji.

Turistično društvo je torej tisto, ki pobira vstopnino. "Ta se porablja izključno za upravljanje oziroma vzdrževanje in zagotavljanje varnosti ter ohranjanje narave v soteski Vintgar," zagotavlja Poklukar. Pravi, da na leto v varnost vložijo med 300.000 in 500.000 evri. "Tudi s klimatskimi spremembami prihaja na tem področju do vse večje erozije," opozarja. Vse posege dogovorijo skupaj s Triglavskim narodnim parkom in naravovarstveniki: "Mreže je treba umestiti na način, da ne zmanjšujejo doživetja in ohranjajo samo naravno vrednoto tako, kot je," pojasnjuje.

Vstopnica za odraslega stane 10 evrov. Lani so imeli tri milijone evrov prihodkov, našteli so 347.000 obiskovalcev. V predkoronskem letu 2019 jih je bilo 420.000, v koronskih letih 2020 in 2021 pa se je števec ustavil pri 120.000 oziroma 150.000 ljudeh. V Vintgarju pravijo, da je razmerje med tujimi in domačimi obiskovalci približno 80:20 v korist tujih. Ti pa prihajajo z vseh koncev sveta. Prva letošnja skupina turistov je denimo prišla iz Azije, ki se je po končani pandemiji spet začela odpirati.

Vsi ne bodo mogli priti 15. julija

Poklukar verjame, da bo kljub omejevanju števila obiskovalcev, ki so ga uvedli lani, soteska vsem željnim še vedno na ogled, treba bo le vnaprej načrtovati in izbrati termin. "Sotesko imamo praviloma odprto od začetka aprila do 1. novembra. To je šest mesecev in v tem obdobju je število mest na podlagi odredbe še vedno zadostno. Ne bodo pa si mogli seveda vsi soteske ogledati 15. julija," ponazori v pogovoru za našo spletno stran.

"In če ne kupiš vstopnice že prej, se lahko zgodi, da boš čakal ure, da boš dobil prost termin in prišel v sotesko," poudarja pomen spletne prodaje kart. "Gre za 20-minutne slote, v katerih je mogoče rezervirati obisk, kajti dobrih 20 minut predvidoma poteka hoja oziroma ogled najožjega dela soteske, ki je neposredno v Triglavskem narodnem parku, dolg 1600 metrov," pojasni. Z roko pokaže na tabli za seboj. "Tukaj je prednostni vstop s spletno karto, tisti, ki je nima, pa bo stopil v desno vrsto, in šele, ko bo aparat pokazal prost termin, bo lahko šel najprej. Lahko se zgodi, da bo tukaj stal zelo dolgo," pravi. 

Amy in Tim teh težav nista imela. 245 hkratnih obiskovalcev Vintgar v deževnem dnevu niti sanjal ni. Videti je bilo, kot da sta imela sotesko le zase in njuni prijatelji jima bodo zagotovo zavidali fotografije, na katerih sta bila v tako obiskani znamenitosti lahko le onadva. Veselo sta poskakovala po lesenih brveh ob reki Radovni, ki sprva živahno žubori čez brzice, proti koncu pred slapom Šum pa se bolj umiri. Ta s 13 metri vodnega padca velja za največji slovenski rečni slap. 

Nad njim se dviguje mogočen kamnit most bohinjske železniške proge. Prav ta se je nekoč tujim turistom denimo zazdel nadvse primerna točka za plezalni podvig v sandalih. Mladi Belgijec jo je tako slabo odnesel, da so morali posredovati gorski reševalci, zato ne ponavljajte njihove napake - držite se le označene poti.

(Ne)varna soteska

Sama enosmerna zavita pot čez sotesko traja približno pol ure, za vrnitev pa boste potrebovali približno uro ali uro in pol, odvisno, katero od dveh povratnih poti boste izbrali. 

Ob celotni terasi so bolj ali manj diskretno napete tudi varovalne mreže. Njihova naloga je, da ulovijo padajoče kamenje. Vsake toliko časa jih nato očistijo, da se ga ne bi nabralo preveč.

"Skrbnik na podlagi tega, kar dnevno tukaj videva, na kritičnih mestih naroči izdelavo dokumentacije za te mreže. Kakšne, kako močne, koliko velike. Ko je predlog pripravljen, pa projektant nas pozove za mnenje skupaj z zavodom za varstvo narave. Takrat mi vstopimo v ta postopek in se začnemo pogajati, kaj je dejansko sprejemljivo,"  opisuje vodja oddelka za prostor v javnem zavodu Triglavski narodni park (TNP) Aleš Zdešar.

"Gremo skozi sotesko in oni nam pojasnijo, kje in zakaj bi želeli te stvari, nato pa se usklajujemo. Včasih rečemo, da tam pa res ne bo šlo, saj mora biti veduta soteske neokrnjena. Da naj ob kritičnih dnevih, ko je vreme res slabo, raje omejijo število obiskovalcev ali pa zaprejo sosesko. Kajti kamenje pada predvidoma takrat, ko ga spodbudi erozija. V pomladnem času, ko se topi sneg, so stene najbolj labilne, ali pa ob večjem deževju oziroma nenadnih neurjih. Ampak četudi jo zaprejo, so kakšni obiskovalci taki, da bi vseeno kar šli noter, ne glede na to, da skrbnik reče, da je zaprto zaradi nevarnosti," zmajuje z glavo.

"Je zelo tanka meja, kako vseeno ohraniti sotesko in varovati naravo, istočasno pa tudi ljudi pred padajočim kamenjem. Soteska je namreč res nevarna, stene so strme, ponekod previsne. Plastovitost kamnin je ravno takšna, da je neugodna. Plasti so tanke in tudi različno hitro preperavajo. Kar pomeni, da ko ena plast spodaj preperi, pade, in potem nastane previs ter se prevaga naprej," pojasnjuje. Ob tem dodaja, da je bilo v zadnjem desetletju veliko naravnih ujm, kot so denimo žledolom, vetrolom, snegolom.

"Gozd, ki je tukaj v celoti kot varovalni gozd na sotesko, saj je varoval pred določenimi erozijskimi procesi, je bil zelo prizadet in zato je zdaj ta erozijska nevarnost padajočega kamenja še toliko večja. Gozd bo potreboval morda tudi 50 let, da si bo obnovil svojo varovalno funkcijo. Zato so do določene mere ti varovalni ukrepi, ne glede na to, da tukaj varujemo neko naravno vrednoto, ki naj bi bila povsem neokrnjena, na nek način sprejemljivi. Ampak se pa usklajujemo, do katere mere," zaključi.