FOTO: Po Sloveniji zagorele sveče

Po Sloveniji so se svojci, prijatelji in znanci ob grobovih s svečami in cvetjem spomnili svojih najdražjih. Ob dnevu spomina na mrtve so se zbrali tudi ob spomenikih padlim v NOB in vojni za Slovenijo. Predsednik republike Danilo Türk je na pokopališču Žale položil venec pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo 1991, spomeniku padlim in umrlim v boju proti okupatorjem Slovenije 1941–1945 ter kostnici žrtev 1. svetovne vojne. Venec je položil tudi k spomeniku v Spominskem parku na Teharjah in k spomeniku frankolovskim žrtvam na Frankolovem. Teharskim žrtvam se je poklonil tudi celjski župan Bojan Šrot.

Ob dnevu spomina na mrtve je poudaril, da je Slovenija po letih globokih zamer zdaj vendarle pripravljena na skupno obeležje vsem padlim v drugi svetovni vojni. "Mislim, da bi lahko v kratkem, upam v mesecih, dokončali to razpravo, se dogovorili o enem obeležju in da na ta način pokažemo, da smo tudi v tem pogledu dozoreli,“ je poudaril Türk.

Položil je tudi cvetje na grob nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška. Nazadnje pa se je ustavil tudi ob Breznu pod Krenom in se poklonil pobitim domobrancem.

Slovesnost na partizanskem grobišču

Komemorativna slovesnost je bila tudi pri partizanskem grobišču na pobreškem pokopališču v Mariboru. Delegacijo predstavnikov mestne občine, veteranskih organizacij in Slovenske vojske je vodil župan Franc Kangler, ki je zbrane tudi nagovoril. Po komemorativni slovesnosti pri partizanskem grobišču je Kangler skupaj s predstavniki veteranskih organizacij in Slovenske vojske položil venca na grobišče padlih v prvi svetovni vojni in na grobišče sovjetskih ujetnikov, ki so umrli v Mariboru v zimi 1941/1942. Na grobišče sovjetskih ujetnikov je venec položil tudi ruski vojaški ataše, polkovnik Vladimir A. Korneenkov.

V Gonarsu v Furlaniji je bila spominska slovesnost, ki jo vsako leto prireja občinska uprava iz Gonarsa pod vodstvom župana Ivana Cignole. "Da se nikdar več na tem mestu in ne nikjer na svetu ne bi ponovilo, kar se je dogajalo v Gonarsu, kjer je stalo fašistično taborišče, v katerem je umrlo okoli 500 Slovencev in Hrvatov," je v svojem nagovoru poudaril župan Cignola.

Uran o dnevu vseh svetih

Razkristjanjenje krščanske vere

Različni poganski običaji po njegovih besedah razodevajo včasih mrzlično iskanje odgovora na vprašanja, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj in kam gremo. "Zaradi razkristjanjenja in nevere se med nas ponovno vračajo poganski običaji. Postavljanje buč, čarovnic in drugih strašil je odgovor na prastrah pred smrtjo, ki ga človek nosi v sebi. S širjenjem satanskega kulta in kulta teme je Halloween postal priložnost za darovanje temačnih obredov od magije do črnih maš in umorov," je dejal.

Nasprotno od tega po besedah nadškofa na današnji dan praznujemo življenje, "ki se je razodelo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. Čeprav naša pot do svetosti vodi po ovinkih skozi človeško nemoč, odklone in grešnost, kar povzroča vse vrste trpljenja, je vendarle to pot, ki nas pelje v življenje," je dejal Uran in dodal, da je lahko praznik vseh svetih velika spodbuda, da utrdimo vero v občestvo svetnikov.

Vsi sveti, praznik vseh svetnikov in rajnih, so bili v Sloveniji po 2. svetovni vojni preimenovani v dan mrtvih, po zakonu o praznikih iz let 1989 in 1991 pa v dan spomina na mrtve. Dan spomina na mrtve je v slovenski dediščini znan kot vsi sveti, ponekod tudi kot vahti. Prazniku so pripisovali velik pomen, kar dokazuje post na predvečer praznika. Po besedah etnologinje Karle Kofol iz Tolminskega muzeja je povezan z nekaterimi šegami, tudi s pobiranjem obrednega kruha po hišah.

O vseh svetih, ponekod pa tudi na dan vernih duš, 2. novembra, so gospodinje s posebnimi kruhki obdarovale otroke in reveže, ki so hodili po hišah ponje. Takšni kruhki so se najpogosteje imenovali prešice, vahtiči ali tudi samo hlebčki. Šega se je ponekod ohranila do danes, tako v Beneški Sloveniji in v posameznih vaseh na Tolminskem.

Po poganskem animističnem verovanju je bil čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, katerih duše naj bi se v dolgih nočeh vračale. Po krščanski veri pa so rajni pomenili duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih.

Rajniki so po predkrščanskih verovanjih zahtevali žrtev, v zameno pa prinašali blagoslov, rodovitnost in dobro letino. Reveži kot obredni obhodniki so predstavljali duše rajnih. V krščanstvu pa so darovi, ki so bili sprva namenjeni mrtvim, dobili drugi pomen. Reveži in otroci so jih sprejemali v zameno zato, da molijo za duše rajnih, ki še trpijo v vicah.

Pomen vseh svetih v slovenski ljudski kulturi dokazuje tudi post na predvečer praznika, ki je v navadi od 14. stoletja. Post je bil na slovenskem etničnem območju zelo strog. Na Slovenskem je bila skoraj povsod značilna pogostitev vernih duš. Na mizi so čez noč puščali hrano in pijačo zanje, zjutraj pa so jo použili kot posvečene darove, ki prinašajo zdravje in rodovitnost.

Poseben spominski dan za vse mučenike

Cerkev se je sprva z javnim čaščenjem spominjala samo mučencev, ki so se jim pozneje pridružili tudi svetniki, ki niso bili mučenci. Ker je število mučencev naraščalo, se je Cerkev odločila za poseben spominski dan, ko naj bi se spominjali vseh mučencev skupaj. Tak dan je bil od začetka 7. stoletja dalje v Rimu 13. maj, papež Gregor IV. pa je dan prestavil na 1. november in naročil, da se v frankovski državi uvede ta praznik, kar se je leta 835 tudi zgodilo.

Cerkev že skoraj 1200 let obhaja praznik vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, je iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo.

Misel o prazniku vseh svetnikov, ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih, je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vsej Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov.

Cerkev naj bi uvedla ta praznik, ker se je število svetnikov tako povečalo, da se pri bogoslužju ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej. Na praznik vseh svetnikov pa naj bi tudi popravili, kar med letom na praznike posameznih svetnikov opustimo.

Različne navade pri spominu za mrtve

"Čeprav je v splošni zavesti 1. november v glavnem praznik, ko se spominjamo naših rajnih, je v Katoliški cerkvi tak dan 2. november. 1. november je bolj praznik vseh svetnikov, vseh ljudi, ki so na svetu živeli krščansko tako izjemno in nadpovprečno zvesto evangeliju in nauku Jezusa Kristusa, da jih imenujemo svetniki," je za 24ur.com pojasnil celjski škof Anton Stres.

Kot je pojasnil škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša, v Evangeličanski cerkvi za 1. november, ki ga v cerkveni terminologiji imenujejo dan vseh svetih, posebnih svečanosti ali bogoslužij ne prirejajo. "Na ta dan se spomnimo svojih pokojnih, na pokopališča odnesemo rože in sveče. Na nedeljo pred vsemi svetimi in tudi na nedeljo po vseh svetih je v cerkvah tudi veliko molitev, ko se ljudje spomnijo svojih umrlih svojcev in jih priporočajo Božji neskončni ljubezni," je opisal Erniša.

Pravoslavni kristjani 1. novembra ne praznujejo. Pokojnim posebej posvetijo štiri sobote v letu, ki se imenujejo zadušnice. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji Peran Bošković je dejal, da se tako ljudje v ta namen štirikrat letno zberejo pri maši v cerkvi ali na pokopališču. Navadno na grobove ne prinašajo cvetja, ampak jih okadijo s kadilom, pokojnim prižigajo sveče, sicer pa poudarjajo "sakralni pristop ter spomin na pokojne v molitvi". Kot je še pojasnil Bošković, so namreč po starokrščanski pravoslavni navadi sobote posvečene pokojnim, nedelje, ki sledijo, pa so dnevi življenja in radosti, saj je na ta dan vstal Jezus Kristus.

Islam kot religija s 1. novembrom po besedah tajnika Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzeta Porića "nima pravzaprav nič". Nekateri pripadniki islamske skupnosti pa se, ker so integrirani v okolje in ga skušajo posnemati, odpravijo na pokopališče in preživijo nekaj trenutkov na grobu svojih najbližjih. "Mi, muslimani, se svojih umrlih spominjamo ob dnevih bajrama oziroma zadnji dan meseca ramazana," je pojasnil Porić. Takrat se ljudje odpravijo na pokopališče in ob tej priložnosti "izrečejo kakšno molitev".