Pravoslavci praznujejo božični večer, predvečer praznika Kristusovega rojstva. Družinsko slavje ter polnočnica v pravoslavnih cerkvah sta po tradiciji povezana z zažiganjem badnjaka, hrastovega polena, ki dogoreva v peči. Pravoslavni zagrebško-ljubljanski metropolit Jovan Pavlović je v poslanici vsem vernikom čestital za praznik ter jim zaželel srečno in blagoslovljeno leto 2006.
Pravoslavna cerkev ni priznala koledarja, ki ga je leta 1582 uvedel papež Gregor XIII., znanega kot gregorijanski koledar, zato pravoslavni verniki božič, dan Kristusovega rojstva, za razliko od katoliških praznujejo 7. januarja. Tudi njihovo tradicionalno praznovanje božiča se razlikuje od zahodnega.
Pred božičem nekateri pravoslavni verniki poleg badnjaka po hišah posujejo slamo, s čimer njihov dom simbolično postane betlehemski hlevček, v katerem se je rodil Jezus Kristus.
Badnjak je debelo poleno, ki na božični večer gori v peči. To je hrastovo drvo, ki se po običaju prižge v hiši, kjer dogori do polnoči. Badnjak je simbol drv, ki naj bi ga pastirji prinesli Jožefu in Mariji, da bi ogreli kočo, kjer je bil rojen Božji sin. Po evangeliju naj bi se Jezus rodil na slami, zato slamo položijo v snopič badnjaka, slamo raztrosijo tudi po domovih. Običaj je ponekod poenostavljen: v hišo prinesejo sveženj suhih hrastovih vejic in slamo.
Z zažiganjem badnjaka je povezano tudi družinsko slavje. Okrog badnjaka, ki dogoreva, se zberejo domači. Svetloba badnjaka prežene mrak neznanja v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Na badnji večer se izteče večtedenski post, zato je tudi večerja tradicionalno postna. Po srbskem pravoslavnem običaju so na mizi ribe, prebranec, medenjaki, suhe slive in orehi. Po slavnostni večerji se verujoči zberejo v cerkvah pri polnočnih mašah.
Pravoslavna cerkev je bila prvotno grška ortodoksna cerkev in predstavlja oznako za krščanske cerkve na vzhodu. Pravoslavne Cerkve, ki jim pripada skupaj več kot 200 milijonov vernikov, so razširjene predvsem v vzhodni in jugovzhodni Evropi ter vzhodnem Sredozemlju.
Katoličani praznujejo svete tri kralje
Ob katoliškem prazniku svetih treh kraljev pa bo v stolni cerkvi sv. Nikolaja bo ob trinajsti obletnici škofovskega posvečenja maševal ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran.
Praznik Gospodovega razglašenja (epifanija), ki se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik sv. treh kraljev, je bil - tako kot 25. december (božič, praznik Jezusovega rojstva) - uveden na začetku četrtega stoletja. In sicer najprej na Vzhodu, nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda).
Sveto pismo namreč omenja obisk modrih, ki so sledili zvezdi, našli novorojenega Jezusa, se mu poklonili in ga obdarovali z zlatom, kadilom in miro. Njihovo število ni omenjeno, prav tako ne imena. Po številu darov pa se je na zahodu ustalilo izročilo o svetih treh kraljih, imenovanih Gašper (Kaspar), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar).
Po izročilu naj bi bil Gašper mladenič, Boltežar mož, najstarejši in sivolas pa naj bi bil Miha. Simbolično naj bi sveti trije kralji tako predstavljali tri človekove staroste dobe. Že v prvi Cerkvi pa so veljali za predstavnike poganskih narodov.
