Minuli teden je Slovenijo obiskala estonska pisateljica Hilli Rand. S prevodom njene knjige Beli in črni muc v slovenščino je Randova stopila v srca naših najmlajših. Njena knjiga pripoveduje o dveh pogumnih, pametnih in odgovornih mačkonih, ki skozi vsakodnevne dogodke otroke učita pogledovati na uro, pa tudi precej o spoštovanju, prijateljstvu in dolžnostih. Randova je ena od 12 pisateljic in pisateljev, ki so vključeni v mednarodni projekt Naša mala knjižnica. To je projekt, ki je namenjen promociji bralne kulture ter evropskih avtorjev in ilustratorjev, ki so na domačih tleh dobro uveljavljeni, ne pa toliko v tujini. Trenutno v projektu sodeluje šest držav oziroma šest založb – KUD Sodobnost International (Slovenija), poljska založba Ezop, litovska Nieko rimto, latvijska Liels un Mazs, hrvaška Ibis grafika ter estonska Päike ja Pilv. Dela 12 avtorjev so prevedena v pet tujih jezikov, avtorji pa potujejo v te države in otrokom predstavljajo svoje knjige. V pomoč so jim tudi posebni motivacijski ‘delovni zvezki’ - Ustvarjalniki, ki so prav tako prevedeni v teh pet tujih jezikov. Glavni namen je motivacija otrok k branju ter spoznavanje držav in njihovih običajev.

Tokrat so drugošolci skozi zgodbo mačkonov Amadeusa in Ludwiga (ste se tudi vi ob imenu spomnil na Mozarta in van Beethovna?) ter ob druženju z avtorico spoznavali Estonijo, pa tudi, kaj je to odgovornost in čas.

Več o projektu po intervjuju s pisateljico Hilli Rand.

Prebrala sem, da ste nori na knjige. Kaj to pomeni – jih radi berete, pišete ali oboje?

Ko sem bila še majhna, sem veliko brala. Bila sem edinka. Prebrala sem ogromno knjig, saj ob sebi nisem imela nikogar za igrati se, zato sem imela občutek, da so junaki v knjigah moji bratje in sestre. Ljubezen do knjig pa vztraja še danes. Res, ljubim knjige.

Ste že v otroštvu vedeli, da boste pisateljica?

Upala sem, da bom nekoč pisateljica, a nisem bila prepričana, da mi bo uspelo.

Ste učiteljica in dobra poznavalka različnih učnih pristopov. Poleg knjig za otroke pišete tudi učbenike za šolo in ustvarjate različne igre, s katerimi otrokom pomagate, da lažje in učinkoviteje osvojijo učno snov. Zelo se posvečate otrokom, jim želite pomagati?

Mislim, da bi se otroci morali učiti skozi igro.

Je takšna praksa poučevanja običajna v estonskih šolah?

Žal ne. Glavni razlog, da je tega v šolah še vedno tako malo, se skriva v prezahtevnosti učnega sistema. Učitelji enostavno ne najdejo časa med poučevanjem. To je žalostno.

Tudi v Sloveniji je podobno. Vse preveč je učenja na pamet, memoriziranja podatkov, ne pa povezovanja snovi v neko širšo celoto. To vidim pri obeh sinovih.

Tudi v Estoniji je zelo podobno. Imamo iste težave in zadnja desetletja gre samo še na slabše. Že pred 30 leti so govorili, da se takšna praksa ne sme nadaljevati v šolah, a se nič ne spremeni. Še huje postaja. Spremembe, ki jih uvajajo, prinašajo prav nasprotni učinek. Vedno zahtevnejša postaja šola, otroci so pri pouku zdolgočaseni, domov prihajajo utrujeni. Spremljam, kaj se učijo moji vnuki, in mislim, da ne bi smelo biti tako zahtevno.

Kako kot avtorica otroških knjig vidite svojo vlogo pri vzgajanju in poučevanju otrok?

Mislim, da bi morali v vrtcih in šolah uporabljati več dobrih otroških knjig. Ni vse v gramatiki in matematiki. Seveda sta pomembni, a nista dovolj. Otroške knjige so dober način, da otroci skozi zgodbe spoznajo življenje, odnose. Govoriti o tem, kaj je prav in kaj narobe, je zelo abstraktno, ampak skozi zanimive zgodbe je to lažje predstaviti, otroci to lažje dojamejo. Branje knjig razvija otroško domišljijo. Nič ne razvija bolj domišljije ter vzbuja sočutja in simpatije do drugih kot knjige.

Statistika o bralni kulturi v državah EU razkriva, da je Estonija precej boljša od Slovenije. Povprečni Estonec bere več kot povprečni Slovenec, pa tudi več denarja letno nameni za nakup knjig. Nekateri razloge za slabšanje bralne kulture vidijo v internetu, češ, da je zaradi spleta in časa, ki ga preživimo na spletu, manj zanimanja za knjige. Prav podatki za Estonijo, kjer ima dostop do interneta vsak državljan, saj je od leta 2000 pravica do interneta zapisana celo v estonsko ustavo, to trditev postavlja na glavo. Kako vi to vidite?

Mislim, da so starejše generacije Estoncev tiste, ki še vedno veliko berejo, medtem ko je ta trend drugačen pri mlajših. Ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnjih letih, verjetno bo šel trend v smeri manj branja. Žal. Iz izkušnje pa lahko povem, da v obdobju pubertete otroci manj berejo, a se to potem spet spremeni. Moj najstarejši vnuk je kot otrok zelo rad bral, nato pa je v puberteti precej opustil branje. Zdaj študira igro in gledališče, kjer mora ogromno brati. Nekaj zasluge gre seveda njegovi učiteljici, ki zelo spodbuja branje in navdušuje mladino nad knjigami. Prav vloga učiteljev, pa tudi staršev, pri spodbujanju branja je zelo pomembna.

Ste tik pred upokojitvijo. Ali se preživljate zgolj s pisanjem otroških knjig?

Kje pa. To ni tako donosen poklic. Zraven se mora pisatelj ukvarjati s celo vrsto različnih projektov.

Trenutno so zelo popularne kriminalke in avtorji, kot je npr. Jo Nesbo. Kako gledate na to zvrst in ta trend?

Zelo dobro je, če človek bere. Ne glede na to, kaj bere. Tudi jaz kdaj preberem kakšno dobro kriminalko. V tem ne vidim nič slabega. Pomembno je le, da beremo čim več različnih žanrov.

Ste svojim otrokom brali svoje knjige, ko so bili majhni?

Ko sem napisala svojo prvo knjigo, so bili moji otroci že malo večji, tako da jim svojih knjig nisem brala, sem jih pa vnukom. Smo pa imeli tradicijo, ki je nikoli nismo prekinili. In sicer smo pred spanjem vsak večer prebrali eno knjigo. Če mene ni bilo doma, je knjigo prebral mož. Včasih smo si celo razdelili vloge, npr. ko smo brali Medvedka Puja.

So vaši otroci ohranili to tradicijo in redno berejo svojim otrokom?

Žal ne. Življenje zadnja leta je zelo drugačno od naših. Zelo mi je žal, da je tako. Svoje otroke sem učila o tem, kako pomembno si je vzeti čas za knjige, za branje. Ampak žal imajo časa vedno manj. Vsak se sam odloča. Če se nekdo odloči, da si bo vzel čas in vsake toliko dni prebral knjigo, potem bo to čez čas postala navada. Vse je v odločitvi, značaju vsakega posameznika.

V Slovenijo ste prišli za nekaj dni kot ena od 12 avtoric in avtorjev, ki sodelujejo v projektu Naša mala knjižnica. Kaj menite o projektu?

Zelo sem počaščena, da je moja knjiga del tega projekta. Da sem lahko prišla v Slovenijo in obiskala vse te šole. Vzdušje je bilo odlično, lepo so nas sprejeli, delavnice pa so bile zelo zabavne. Menim, da bi bilo lahko takšnih projektov, kot je Naša mala knjižnica, bistveno več v Evropi in po svetu. Ena od učiteljic je med delavnico dejala, da so ji učenci rekli, da še nikoli niso spoznali avtorja knjige. To jih je zelo veselilo. Ko sem nekoč bila na delavnici na eni od estonskih šol, je eden od otrok rekel, da si nikoli ni mislil, da je avtor knjige prava oseba. To me je zelo presenetilo.

Estonija se že dolgo uvršča med tehnološko najbolj razvite države na svetu, kjer je velika večina javnih storitev dostopna na internetu. Pravijo, da lahko prek spleta urediš čisto vse, le roditi moraš iti v porodnišnico. Kakšne so v resnici prednosti?

E-uprava, kot smo jo razvili, je izredno olajšala življenja Estoncev. Ogromno birokracije je odpadlo, ni več izgubljanja časa v dolgih vrstah na različnih uradih. Žal pa to s sabo prinese tudi tehnične težave. Namreč, dogaja se tudi, da kak dan zaradi okvare nečesa ne moreš urediti prek spleta.

Kako pa gledate na elektronske volitve? Zaenkrat je bilo e-glasovanje mogoče na lokalnih in parlamentarnih volitvah ter volitvah v evropski parlament. Ste že glasovali na spletu?

Jaz tega nikoli ne bi storila. Sem proti. Mislim, da je več kot polovica Estoncev proti e-volitvam. Menimo, da v sedanjih razmerah in tehnološkem razvoju volitve na spletu niso varne. Tudi tuji strokovnjaki so vlado opozarjali, da je veliko zlorab. Ampak Estonija si želi priznanj za najboljšo e-upravo na svetu in vlada teh opozoril ne jemlje resno. Prav tako so ljudje zelo leni, zato jim je udobno glasovati doma. Ampak vsi vemo, da so ti rezultati zelo vprašljivi. Večkrat se je pokazalo, da se številke ne ujemajo. Prav tako glasove po spletu čez nekaj dni zbrišejo. Ni pravega nadzora. Ljudje so še vedno zelo skeptični.

Smo pred evropskimi volitvami, ravnokar se zelo zapleta glede Brexita, še vedno EU nima rešitve migrantske problematike. Kakšne so razmere v državi? So ljudje zadovoljni z življenjem?

Situacija v državi je precej napeta, ostra. Kmalu bomo imeli volitve. Ankete javnega mnenja kažejo, da večina Estoncev nasprotuje imigracijam. Prav tako niso zadovoljni s politično situacijo v državi, saj nimajo občutka, da je Estonija neodvisna država, pač pa da ji vlada Bruselj. To jih vedno bolj moti.

Zadnje čase je ena bolj aktualnih tem v Sloveniji odhod visoko izobražene delovne sile v tujino, saj so tam boljši pogoji za kariero in boljše plače. Kako je s tem v Estoniji?

Povsem enako. Plače v Estoniji niso visoke, tujina pa je zelo vabljiva. Več kot 100.000 Estoncev živi v tujini, nekateri se sicer čez čas vrnejo, večina ne. Vlada pa nima nikakršnih rešitev, da bi preprečila odseljevanje.

Naša mala knjižnica: projekt, katerega cilj je spodbuditi k branju

Naša mala knjižnica je projekt, ki v Sloveniji poteka že 11. leto in ima zavidljive rezultate, saj je skupaj s svojim Ustvarjalnikom prispeval k popularizaciji branja v osnovnih šolah. “Izkazalo se je, da je projekt, v katerega se je na začetku vključila le peščica osnovnih šol, v dobrih desetih letih zrastel toliko, da v njem sodeluje že skoraj polovica slovenskih šol, kar je kar velik uspeh,” pripoveduje Katja Kac in dodaja: "Začetki projekta so temeljili na tem, da poskuša izdajatelj knjige pripomoči k temu, da se bralna pismenost in zanimanje za branje dviguje. To pomeni, da se ne izda zgolj knjiga in pošlje v knjigarno, pač pa da se poskrbi za promocijo in dodatne materiale, ki spodbujajo k branju. Temu so namenjeni naši Ustvarjalniki. V njih so naloge, ki temo in knjigo predstavijo otrokom na način, da ga pritegnejo. To so razne socialne igre, ki se jih igrajo v razredu, različni kvizi, interaktivne igre. Če želijo otroci naloge reševati, se igrati, morajo najprej knjigo prebrati.”

Podobno so razmišljali tudi pri promociji slovenskih avtorskih del v tujini. Tako so leta 2014 začeli prvi del mednarodnega projekta. Takrat so bile vanj vključene le tri države – Slovenija, Litva in Poljska. Prav s slednjimi so sodelovanje ohranili tudi v vmesnem času. Evropski knjižni trg je namreč zelo razdrobljen, kar je posledica različnih jezikov in kulturnih razlik med državami članicami. Dejstvo je, da je Slovenija šele s tem projektom dobila prvi dve knjigi v estonskem jeziku. To sta knjigi Skuhaj mi pravljico avtorice Majde Koren ter zgodba o prijateljstvu in upanju Čudežni prstan pisatelja Petra Svetine.

Projekt je v večji meri podprt s strani ministrstva za javno upravo, nekaj sredstev za mednarodno sodelovanje pa založba prejme v sklopu projekta od Javne agencije za knjigo. Uspešni so pri črpanju evropskih sredstev na področju kulture, saj jim je že drugič uspelo dobiti evropski denar. Projekt je bil v Bruslju izbran tudi za zgodbo o uspehu, kar je posebna čast in zahvala za požrtvovalno peščico, ki si že vrsto let prizadeva ohraniti in razširiti ta projekt. To priznanje pa jim je prineslo tudi mednarodno prepoznavnost in zaradi teh uspehov lažje pridobivajo zanesljive tuje partnerje.