Nova uredba bi omogočila posege v pragozd: 'Zelena luč za uničenje zadnjih koščkov prvobitne narave'

Vlada je objavila predlog sprememb Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, ki bodo tudi v strogih gozdnih rezervatih, tudi v pragozdovih, omogočile izvajanje gozdarskih ukrepov ob prenamnožitvi podlubnikov.  "Z uveljavitvijo sprememb bo v gozdnih rezervatih, ki predstavljajo zgolj 0,8 % slovenskih gozdov, omogočena sečnja dreves ter odstranjevanje in sežiganje lubja. Pred temi posegi pa niso zaščiteni niti pragozdni ostanki, zadnji koščki prvobitne krajine, ki jih je v Sloveniji preostalo zgolj 0,04 % gozdne površine,"  so zaskrbljeni v mreži okoljevarstvenih organizacij Plan B. 

Na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete predlagani uredbi nasprotujejo, saj bi njeno sprejetje pomenilo možnost poseganja v naše pragozdne rezervate, kar je nesprejemljivo in v nasprotju s številnimi zakonskimi določili. Takšno poseganje bi pomenilo izničenje dolgoletnega truda številnih gozdarskih in naravovarstvenih strokovnjakov po ohranitvi še zadnjih ostankov prakrajine pri nas, pojasnjuje prof. Robert Brus z ljubljanske biotehniške fakultete.  

Zakaj predlog spremembe? Ministrstvo za kmetijstvo pojasnjuje, da s takšno uredbo pravzaprav ščitijo okoliške gozdove pred podlubniki oziroma rešujejo gospodarsko in ekološko škodo lastnikov okoliških gozdov: "S predlaganimi spremembami in dopolnitvami Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom se želi zagotoviti ukrepe za preprečevanje širjenja podlubnikov iz gozdnih rezervatov v sosednje gospodarske gozdove, še posebej tam, kjer so kmetije življenjsko odvisne od prihodkov iz gozda. Na Zavod za gozdove Slovenije in MKGP so namreč prejeli pozive lastnikov sosednjih parcel gozdnih rezervatov ter dopis Občine Luče, v katerih ministrstvo pozivajo, da uredi problematiko širjenja podlubnikov iz gozdnih rezervatov v okoliške gospodarske gozdove in prepreči gospodarsko in ekološko škodo lastnikom gozdov."

 Stroka opozarja, da so možne druge rešitve, ki ne bodo na škodo gozdnih rezervatov

Na vprašanje, zakaj so potrebni takšna sprememba in dovoljeni posegi celo v ostanke pragozda, na ministrstvu ponavljajo, da gre za zaščito okoliških gospodarskih gozdov tam, kjer so kmetije življenjsko odvisne od prihodkov iz gozda: "Primeri kažejo, da so žarišča podlubnikov v gospodarskih gozdovih, ki mejijo na rezervate, lastniki vestno sanirali in les pravočasno odpeljali iz gozda ter tako preprečili širjenje lubadarja in še večjo ekonomsko škodo. Sedaj obstaja nevarnost, da postane neki rezervat žarišče lubadarja, ki bo vedno znova ogrožal okoliške gozdove. Zato je smiselno, da se v robnem 100 m pasu rezervata od gospodarskega gozda izvaja intenzivni monitoring. Če se zazna napad, se v tem pasu izvedejo rezervatu primerni zatiralni ukrepi, ki bi preprečili širjenje lubadarja iz rezervata, vsa napadena drevesa pa ostanejo v rezervatu in tam počasi propadajo, zato v tem primeru ne gre za gospodarsko dejavnost. Znotraj rezervata (100 m od roba) pa bo ostala populacijska dinamika lubadarja in naravni procesi nemoteni." 

Kot izpostavljajo v mnenju, ki so ga sprejeli na ljubljanski biotehniški fakulteti, razumejo težave zasebnih lastnikov gozdnih rezervatov in zasebnih lastnikov gozda, ki mejijo na rezervate v zvezi z varstvom gozdov: "Vendar je takšnih primerov v zasebnih gozdovih malo in bi bilo smiselno vsak primer obravnavati posebej. Večina gozdnih rezervatov je v državni lasti. Gozdni rezervati so edini ostanek prakrajine v slovenskem okolju in imajo za družbo kot celoto izjemno simbolno vrednost."   

Kot še trdijo na ministrstvu, se s predlaganimi spremembami in dopolnitvami uredbe omogoča ukrepanje (izvedba rezervatu prilagojenih preventivnih varstvenih del) z namenom preprečevanja širjenja podlubnikov v okoliške gospodarske gozdove samo v pasu, ki je od zunanje meje gospodarskega gozda oddaljena 100 metrov: " V primeru, da v preostalem delu gozdnega rezervata pride do prenamnožitve podlubnikov, ukrepi tudi v prihodnje ne bodo dovoljeni! Sečnja v 100-metrskem pasu od gospodarskega gozda se ne bo izvajala v smislu gospodarjenja z gozdom, temveč se bo podrlo samo nekaj dreves z namenom lovljenja podlubnikov (lovna drevesa), katera se bo po naselitvi obelilo (uničilo zarod podlubnikov), ta drevesa pa morajo ostati v gozdu in bodo na ta način podvržena naravnemu razkroju. Same aktivnosti bi potekale na način, da Zavod za gozdove Slovenije spremlja stanje podlubnikov v gozdnem rezervatu na površini, ki je od zunanje meje gozda oddaljena 100 metrov. Če ugotovi njihovo prenamnoženost, zgosti število kontrolnih pasti in lastniku gozdnega rezervata z odločbo določi izvedbo preventivnih varstvenih del. Vse aktivnosti bodo predhodno usklajene z Zavodom za varstvo narave. Še enkrat poudarjamo, da so ukrepi predvideni le v primeru nevarnosti širitve podlubnikov iz gozdnih rezervatov v gospodarske gozdove in le v pasu 100 metrov od roba gozdnega rezervata, medtem ko se na ostali površini gozdnega rezervata ne izvajajo varstveni ukrepi, vsa kontrolna drevesa pa ostanejo v gozdu."

Bistveno znižanje standardov varovanja gozdnih rezervatov

A kot opozarjajo na ljubljanski biotehniški fakulteti, bi sprejetje uredbe pomenilo bistveno znižanje standardov varovanja gozdnih rezervatov, s tem pa tudi varovanja narave na ravni Slovenije: "Poseganje v gozdne rezervate prekinja večstoletne procese v gozdu in z vidika našega dojemanja časa nepovratno spreminja njihove temeljne značilnosti. Bistvena značilnost gozdnih rezervatov, po kateri se ločijo od vseh drugih gozdov, je namreč, da so v celoti, brez izjem in brez kakršnihkoli neposrednih vplivov človeka, prepuščeni naravnemu razvoju. Predlagana uredba pa dopušča neposredne človekove ukrepe. Čeprav so ti ukrepi mišljeni dobronamerno in le znotraj 100-metrskega pasu ob meji v notranjosti rezervata, kar na prvi pogled morda ni veliko, pa izničujejo glavno značilnost in namen gozdnih rezervatov. Večina gozdnih rezervatov v Sloveniji je razmeroma majhnih. Dopustitev neposrednih ukrepov v 100-metrskem pasu praktično pomeni, da iz sistema strogega varstva v celoti izločimo 10 % vseh gozdnih rezervatov, da skupno površino vseh gozdnih rezervatov v Sloveniji uredbeno zmanjšamo na cca. 70 % sedanje površine in  da se povprečen rezervat zmanjša na 34 % površine sedanjega."  

Kot izpostavlja prof. Brus, pa bi država lahko iskala drugačne poti za reševanje konfliktov: "Lastnike gozda je seveda treba razumeti. Vsak lastnik si želi imeti zdrav gozd, tisti, ki je od njega odvisen, toliko bolj. V Sloveniji smo v zadnjih letih posekali milijone kubikov lesa predvsem v gozdovih, kjer rezervatov ni niti blizu. Problemi z zdravjem gospodarskih gozdov so lahko različni, lahko so posledica pretekle, morda celo neustrezne izbire drevesnih vrst, načina gospodarjenja, podnebnih sprememb in v res zelo redkih primerih tudi prisotnosti škodljivih organizmov v gozdnih rezervatih. Če je to dokazan vzrok za škodo v gospodarskem gozdu, bi država, če bi ji bilo v interesu ohraniti konkretni rezervat ali pragozd, lahko iskala tudi drugačne poti za reševanje konfliktov. Lahko bi razmišljala o uvedbi zunanjega, nikakor ne notranjega varovalnega pasu ob meji rezervata, lahko bi razmišljala o izplačilu odškodnine oškodovanim lastnikom, o pomoči pri sanaciji njihovih prizadetih gozdov in podobno. Za državo bi ta denar pomenil drobiž. Potrebno je reševanje problemov od primera do primera, nikakor pa ne z uredbo, kakršna je v obravnavi, ki zajema kar vse rezervate naenkrat." Kot dodaja, je prepričan, da bo država tu znala najti prave rešitve, ki ne bodo na škodo rezervatov.

Vprašanja smo naslovili tudi na Zavod za gozdove RS, kjer so odgovorili, da je gozdnih rezervatov, v katerih se zaradi drevesne sestave lahko razvijejo bolezni oziroma prenamnožijo škodljivci, ki bi lahko ogrožali bližnje gospodarske gozdove izven rezervatov,  v Sloveniji relativno malo: "Kljub temu pa prenamnožitev podlubnikov v gozdnih rezervatih v hribovitih predelih Slovenije lahko prestavlja veliko težavo in ekonomsko škodo za nekatere hribovske in gorske kmetije, ki imajo v lasti gozdove z večjim deležem smreke. Škode iz tega naslova se dogajajo, zaradi velike gospodarske odvisnosti teh kmetij od dohodkov iz gozda pa je lahko celo ogrožen njihov obstoj. Pomembno je, da gozdarska stroka in politika najdejo primeren način, da se takšne škode preprečijo." Poleg tega so zapisali, da "Zavod za gozdove Slovenije ni pobudnik, niti pripravljavec spremembe Uredbe. ZGS bo svoje stališče do predvidenih sprememb sporočil, ko se bo na to temo sestal in odločal Strokovni svet ZGS."

Kot so še pojasnili, so generacije gozdarjev pred nami sprejele temeljno odločitev, da je gozdni rezervat gozd, ki je prepuščen naravnemu razvoju. Prvi gozdni rezervati so bili izločeni že leta 1892 in predstavljajo začetek varstva narave v Sloveniji. Gozdni rezervati so kot ohranjeni, od človeka nedotaknjeni predeli, temelj in učilnica sonaravnega gospodarjenja z gozdovi oz. slovenske gozdarske šole. Danes je v Sloveniji 171 gozdnih rezervatov s skupno površino 9.426 ha, kar predstavlja manj kot 1 % vseh slovenskih gozdov. Gozdovi na območjih gozdnih rezervatov so tako v državni kot tudi v zasebni lasti. Gozdni rezervati so prepuščeni naravnemu razvoju, načrtovanje in izvajanje ukrepov za preprečevanje širjenja podlubnikov pa se izvaja izven gozdnih rezervatov. 

Zakaj človek ne sme posegati v pragozd, tudi če gre denimo za odstranjevanje škodljivcev? 

Morda  je komu nenavadno tudi, zakaj v pragozdu pustiti podlubnika, ki je znan škodljivec. "Kdor meni, da lahko podlubniki uničijo pragozd, ne razume, kaj pragozd sploh je. To je gozd, ki je prepuščen naravnemu razvoju brez kakršnegakoli človekovega vplivanja. Pragozdovi niso statični, pač pa dinamični ekosistemi, v katerih se spremembe dogajajo ves čas, nenehno. Taka sprememba je kot del naravnega razvoja gozda tudi napad podlubnikov. Pragozd tam, kjer se drevesa posušijo, nikakor ni uničen, pač pa samo spremeni svojo podobo in razvojno fazo, saj se bo začel takoj pomlajevati. In bo še vedno pragozd. Spremljanje in znanstveno raziskovanje prav te dinamike je med najpomembnejšimi razlogi za njihovo ohranjanje. Ko v ta proces začne posegati človek, je naravne dinamike konec in tak gozd pač ni več pragozd, " pojasnjuje  prof. Robert Brus iz ljubljanske biotehniške fakultete.  

Kot so pojasnili v mnenju na biotehniški fakulteti, bodo na gozdne ekosisteme tudi v prihodnosti vplivale različne avtohtone in tujerodne žuželke in bolezni: "Če bomo dovolili poseganje v razvoj gozdnih rezervatov za vsakega od njih, bodo rezervati v svojem bistvu izginili, določeni problemi z zdravjem gospodarskih gozdov v okolici rezervatov so v veliki meri primarno posledica podnebnih sprememb in šele sekundarno zaradi prisotnosti škodljivih organizmov v gozdnih rezervatih. Sečnja ali odstranitev okuženih dreves ne bo značilno vplivala na izboljšanje stanja v gospodarskih gozdovih. Naloga gozdarstva je, da razvije načine gospodarjenja, ki bodo izboljšali odpornost in sposobnost okrevanja gozda."    

Zaskrbljene tudi okoljevarstvene organizacije

Tudi v mreži  organizacij za trajnostni razvoj Plan B za Slovenijo, ki združuje 37 organizacij, so enotni, da je predlagana sprememba uredbe nesprejemljiva in pozivajo pristojne k oblikovanju takšnih ukrepov varstva gozdov pred podlubniki, ki ne bodo ogrozili narave v že tako skromni mreži gozdnih rezervatov. Kot opozarjajo,  je predlog sprememb uredbe že v medresorskem usklajevanju brez predhodne javne obravnave. 

Zaskrbljeni so, da skuša pristojno ministrstvo tako pomembno spremembo predpisa nacionalnega pomena speljati brez javne razprave. Da se bo uredba sprejemala brez javne razprave, na ministrstvu za kmetijstvo zanikajo in odgovarjajo, da je bila uredba dne 26. 2. 2021 objavljena na portalu E-demokracija in je do 1. 4. 2021 v medresorski obravnavi, tako je omogočeno podajanje pripomb vseh državljanov. Po preteku tega roka bo ministrstvo pregledalo vse podane pripombe/pobude ter jih uskladilo z deležniki, zatrjujejo. 

"Današnji pragozdovi niso odmaknjeni in pozabljeni koščki narave, temveč izjemen rezultat spoštovane slovenske tradicije sonaravnega gospodarjenja. So Unescova naravna dediščina, zaščiteni tudi z Alpsko konvencijo. Po Resoluciji o Nacionalnem gozdnem programu je gozd v Republiki Sloveniji simbol prepoznavnosti države in njenega odnosa do trajnostnega razvoja – zato je rešitev za ekonomsko škodo lastnikov gozdov treba poiskati premišljeno, strokovno in vključujoče, ne s tihim spreminjanjem uredbe," poudarja Katarina Žakelj iz društva CIPRA Slovenija.  

Kot poudarjajo, so gozdni rezervati definirani kot gozdovi s posebnim namenom z izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo. To so gozdovi, ki so izjemno pomembni za raziskovanje, proučevanje in spremljanje naravnega razvoja gozdov, biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter kulturne dediščine: "Zato so v njih prepovedane vse gospodarske, rekreacijske, raziskovalne in druge dejavnosti, ki bi lahko kakorkoli spremenile obstoječe naravno stanje in vplivale na nemoten naravni razvoj v prihodnosti. Gozdovi, v katere človek ne posega, pa igrajo pomembno vlogo tudi pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, ki je eden od ključnih temeljev za trajnostni razvoj družbe."  

Kot dodajajo, tudi evropske smernice za varstvo narave dajejo velik pomen ohranjanju gozdov, pragozdovi pa so pri tem še posebej izpostavljeni. V Strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, ki je bila sprejeta maja 2020, je ena izmed ključnih sprejetih zavez do 2030: Strogo zavarovati vsaj tretjino zavarovanih območij v EU, vključno z vsemi preostalimi pragozdovi in staroraslimi gozdovi v EU. K temu skupnemu načrtu za obnovo evropske narave v korist človeštvu, podnebju in planetu je dala soglasje tudi Slovenija, ki pa zdaj, kot kaže, ubira povsem drugačno pot, menijo.  

Tomaž Mihelič, ki kot gozdar in varstveni ornitolog na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) spremlja učinke gozdarstva na zavarovane vrste ptic, je ob tem povedal: "V Sloveniji bi morali narediti vse, da povečamo površino gozdnih rezervatov, namesto da z nepremišljenimi ukrepi ogrožamo že obstoječe. Da je gozdnih rezervatov v slovenskih gozdovih premalo, se je jasno pokazalo šele z uvajanjem evropske zakonodaje. Brez njih in večjih površin naravi prepuščenega gozda bomo izredno težko zagotovili dolgoročno ohranitev najbolj ogroženih vrst živali, ki so specialisti starih, klimaksnih gozdov."

Rudi Kraševec iz društva Dinaricum je poudaril: "Zavedamo se zaskrbljenosti lastnikov gozdov zaradi nevarnosti prenamnožitve podlubnikov, vendar poseganje v gozdne rezervate zagotovo ne bo pripomoglo k rešitvi te problematike, saj govorimo o manj kot enem odstotku slovenskih gozdov. Škoda, ki bi jo s predlaganimi ukrepi povzročili najbolj ohranjenim gozdovom v Sloveniji, pa je neizmerljiva."  

Gaja Brecelj iz Umanotere pa opozarja: "Pred letom dni je državni zbor sprejel Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030. V njej je kot eden izmed ključnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti v programih in načrtih za gospodarjenje z gozdovi naveden ukrep: Razglasiti gozdne rezervate, ki bodo služili namenom varstva biotske raznovrstnosti. Z uvedbo sprememb Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom pa vlada pristaja na močno sporne posege v obstoječih gozdnih rezervatih, ki predstavljajo neposredno grožnjo biotski raznovrstnosti. Videti je, da vlada v predpisih, ki jih sprejema, ni usklajena s strateškimi cilji in usmeritvami, ki si jih je zastavila sama."